Ganga Press

Da ze na zacetku razcistimo - in to je zadnji blog od tu. Pa ne zato, ker ste mi (no, nekateri) ocitali, da pisem samo o ¨gejevskih stvareh” (karkoli ze to pomeni:)) in o cokoladi, nic pa o romanticnih hemingvejskih literarnih kavarnah v Havani, temvec zato, ker je potovanja v duhu v bistvu ze konec. Ceprav je (se posebej, odkar sem prispela v Vinales) se vedno neopisljivo lepo …

O okusih ne gre razpravljati, ampak Ramon je eden najprivlacnejsih Kubancev, kar sem jih srecala. Soba (oz. ze kar stanovanje), ki ga oddaja v Santa Clari, je natancno taksno, da bi si zelela sama ziveti v njem. Arhitekt je in opremil ga je sam, ampak tu se ravno veliko (se) ne gradi in Ramon se prezivlja izkljucno z oddajanjem case turistom. Kaj pa vem, mogoce mi je (bil) tako vsec tudi zato, ker je (se celo;) malo bolj ¨prikupno zmeden¨kot utegnem biti vcasih jaz. Le da se mi to seveda ne zdi ravno tako zelo prikupno takrat, ko sem taka sama;). Najprej mi je s kulijem zelo opazno popisal (dragoceni!) potni list; ko je hotel zaceti ustvarjati se po Lonely Planetu, sem mu to uspela prepreciti v zadnjem trenutku … Ob vsem ostalem sumim, da je tudi malce dislekticen. Prvi po sto letih (torej: po V. ter instrukcijah iz logike) mi je uspel nekatere skrivnosti o smeri odklepanja kljucavnic, voznih redih avtobusov in orientaciji po ulicah namrec pojasniti tako, da sem razumela.

Proces ponovnega uclovecenja po Trinidadu je bil hiter in ucinkovit - ob zgovornosti Slovencev, s katerima smo se skupaj peljali do Santa Clare, bi bilo (tudi, ce bi si to morda zelela) karkoli drugega preprosto nemogoce.;)

Santa Clara me je (tudi) ocarala! Se dobro, da sem med tem potovanjem izpustila toliko mest. Ce bi v vsakem ostala toliko casa kot bi si zelela ostati v vecini tistih, ki sem jih videla, bi se domov res vrnila sele cez kaksnih 20, 30 let.;) Ali pa nikoli.

Sobotni Mejunje (torej Open Air Disco) v Santa Clari je bil nepozabno, cisto posebno dozivetje … Kaj takega pa se ne! Ta disco je kot nekaksna kubanska mini Metelkova. Kaksna scena! 

Pred odhodom so me sicer mocno “svarili” pred Kubankami. A moram reci, da se v zvezi s tem strinjam s tem, kar je o tem zadnjic na avtobusu povedal Luka … Sploh pa me je je v tistem discu presinila zlobna misel, da so se najboljse Kubanke … transice.:) Prave dame so -in to so tudi ostale, ko smo sredi noci, potem ko so zaprli disco, vsi skupaj zasedli cel glavni park v Santa Clari:).

No, ja … Mogoce pa s Kubankami v resnici sploh ni tako hudo in samo nisem dovolj objektivna, ker me ni pred odhodom nihce posvaril, da se ves ta cas v resnici paziti … Slovenk.  Sploh ene.

Zdaj pa - da ne bomo samo o gejevskih stvareh in cokoladi - se nekaj besed o romantiki Kube, preden zares koncam.  Od dalec so stvari (in sploh dezele) gotovo marsikdaj res videti drugacne kot so, ampak … Romantika Kube je povsem drugje kot si to predstavljamo tam v hladni Evropi.

O hemingvejskih kavarnah tezko pisem, ker jih tu (vsaj skoraj)  … ni. Drugacne so, in v njih (ceprav so tudi navdihujoce) ni prav veliko filmske romantike.

Res je sicer, da je romantika Kube tudi v babicah z velikimi cigarami, v slikarjih, pesnikih, pisateljih in drugih umetnikih, pa v otoznih, samotnih pevcih s kitaro. Res je tudi v ameriskih limuzinah (lastnica moje sedanje case ima Opla iz leta 1957 …), ki jih je se najvec videti v Havani, sicer pa tudi tukaj pocasi izumirajo. Res je na svoj nacin tudi v “kavalirjih”, ki za tabo nenehno zvizgajo in imajo nasploh take opazke, da bi jih doma ze zdavnaj obtozila spolnega nadlegovanja, ce se jih ne bi ze kar sama fizicno lotila (torej: jih napadla) kar tam na ulici …

Ampak, resnicna romantika Kube je drugje.

Je v ulicah, po katerih hodis medtem ko vpijas vse tiste zvoke, neponovljive prizore otrok, ki se igrajo na ulici, sosed, ki ure klepetajo pred vrati, ljudi, ki igrajo sah ali domine pred domaco hiso. Je v starckih, ki zibljajoc se v svojih gugalnikih dneve in dneve umirjeno pustijo casu, da tece skozi njih.

Je v trenutkih, kakrsen je bil v soboto v Santa Clari. Naenkrat je zacelo mocno dezevat. Bila na toplem in suhem, v neki kavarnici in pila kavo. Lahko bi ostala tam, a me je nenadoma kar nekaj picilo. Sla sem ven, na ulico in se nastavila deznim kapljam. Od nekod so se vzeli glasbeniki in zaceli igrati na plocniku. Najprej sta zacela plesati dva turista, dedek in babica, ki bi ju v Sloveniji njuni otroci ze zdavnaj strpali vsaj v varovana stanovanja, ce ze ne v dom. Plesala sta in plesala do onemoglosti … Drugi so ju najprej opazovali, a ni bilo dolgo, ko se jima je pridruzila starejsa domacinka, ki si kruh sluzi z beracenjem. Pred tem je njeno telo kar samo valovalo v ritmih glasbe. Ni imela soplesalca, a nic hudega. Sprva je kar sama plesala po plocniku, a ze po minuti, dveh, jo je je za roke prijel nakljucni mimoidoci in v ritmih sambe sta se vrtela do onemoglosti. Vsi tisti, ki se jim (se) niso pridruzili, s(m)o stali ob strani in kar migali s telesi tam, v dezju …  Pari so se tu in tam izmenjali, beracica se je morala vmes vsake toliko casa prijeti za krilo, da ji ni ravno padlo dol. Tistemu evropskemu dedu se je kar videlo, kako mu spet - bogve po koliko letih - poganja kri po zilah … Nihce ni niti pomislil na dez.

Svojevrstna romantika Kube (in takih potovanj na splosno) pa je tudi drugje. Je recimo v tem, da hoces v kavarni narociti pijaco, ki jo gledas v hladilniku, pa te natakar gleda v oci in ti zagotavlja, da je nimajo. Da v “kafeteriji” dobis vse - razen kave. V cokoladnici imajo rum, 8 zdolgocasenih natakaric in na milijone muh, ne pa tudi - cokolade. Da ni problema, ce je avtobus poln ali pa ga ni - se pac do Havane, ko se nabere dovolj potnikov, peljes s taksijem za isto ceno. Potnikov se vedno nabere dovolj in ce je videti se tako nemogoce, pridete do Havane ravno v pravem (cetudi v zadnjem:) trenutku, da ujamete bus za naprej. Vse je mogoce. Ce ne danes, pa jutri. In kadar ni, je prav tudi tako (ce seveda le ne lovis ravno zadnjega taksija za na letalisce:)).

Romantika Kube je v prijaznih, srcnih, odprtih ljudeh, ki se sploh ne prepirajo (na to se mi je bilo se posebej tezko navaditi, sploh na zacetku:)), ki se v pozdrav poljubljajo povsod, kjer se vidijo - v trgovini, v cerkvi, na ulici - in ki se bodo preprosto prepustili ritmu (cesarkoli ze, ne le glasbe), kadarkoli kje zacutijo kaksen ritem.

 Nalezljivo je - pa naj se odrazi kakorkoli ze.

In potem; nekoc, nenadoma … le za trenutek lahko gre, za droben trenutek, ki je v bistvu le kapljica v morju vecnosti. Zacutis ga lahko doma ali pa ko pleses zunaj, na ulici. Ali pa morda celo le opazujes kak tak prizor. Pride nenadoma in povsem nenapovedano. Zacutis ga morda le za hip, a za take trenutke je vredno ziveti, zanje je (ce ne drugace) vredno iti tudi na konec svetu. Za trenutek, ko si (koncno) srecen.

Kaksno ceno pa bi ne nazadnje imela sreca, ce bi natancno vedel ze v naprej, kdaj te bo cakala in kje ter  s kom in kako dolgo jo bos obcutil …?

Romantika Kube je preprosto v tem, da je v ljudeh te dezele … zivljenje.

In zdaj - res se cisto za konec - pa ti?

Ne das se kar tako, kaj? :) Ce te nisem uspela odgnati doslej, te tudi ne bom.

Kaj naj?

Nic, pospravila bom ruzak in se vrnila domov; neizbezni usodi naproti.

;))

Malo me zacenja skrbet - v katerokoli mesto pridem, tam po dveh dnevih zmanjka tujih piv … Tolazi me le, da se v Trinidadu to ni, ne ni zgodilo zaradi mene. Zadnjih nekaj dni mi ne pase ne zurat, ne pit. Padla sem v nek cisto poseben ego(?) -psiho(?)trip - in uzivala v njem, maksimalno.

Dan je bil enak dnevu in ta rutina (hecno, doma je nimam in je tudi ne pogresam) mi je neznansko ustrezala. Vsak dan tocno ob 11.00 sem se z busom odpeljala na 11 km oddaljeno plazo Ancon in vsak dan tocno ob 17.00 smo se vrnili v mesto. Vmes pa … sem se igrala. Igrala sem se z vodo, v njej, skoznjo. Igrala sem se z domisljijo, sanjami in mislimi. Voda je vsekakor moj element, spoznavam vedno znova. Eno od naslednjih ´izobrazevanj´, ki se jih nameravam lotiti, je tecaj potapljanja. Zaenkrat (vsaj za trenutne potrebe) o zivljenju nad povrsjem vem ze kar dovolj. Cas je, da spoznam se kaksno drugo dimenzijo, drug svet. Za zacetek bo kar dovolj tisti pod morsko gladino.

Veceri so potekali v skladu s pocutjem - umirjeno. Drugi dan sem zaspala takoj po prihodu s plaze in spala (bi) celih 13 ur - ce izvzamemo trenutek sredi noci, ko sem se iz trdnega spanca dvignila kot mumija, vzela v roke kuli in v nekaj minutah (po desetih letih) napisala tocno … 10 pesmi. Ni cudno, da je to mesto navdihnilo ze toliko ustvarjalcev …

Dan pozneje sem ugotavljala, kako hecno je, da doslej se nisem nikoli tako dolgo zdrzala v kaksnem mestu. Z izjemo Puttaparthija tistega davnega leta 2000 (ali koliko je ze bilo), ko je v slabih dveh tednih tam nastala tista khm, no … pesniska zbirka (ce lahko oni skupek neartikuliranih in predvsem nestrukturiranih custvenih izlivov sploh lahko tako imenujem;). Te, ki so nastale zdaj, niso nic boljse. Ampak, privrele so iz mene in - ravno zaradi tako dolgotrajne tovrstne blokade - mi veliko pomenijo.

Kljub intenzivnosti (predvsem notranjega) dozivljanja pa nisem prepricana, da si zelim trenutno v takem stanju vztrajati se prav dolgo naprej. Ne nazadnje smo zdaj ze veliki in odlocili smo se, da ne bomo ravno literarne ustvarjalke; vsaj v tem zivljenju ne. Torej - majice v ruzak, veter v lase in hitro od tu, nazaj v racio. Preden me se res kam zanese.

Kljub tej zaverovanosti vase in v notranje dozivljanje je ostalo dovolj prostora tudi za zaznavanje zunanjega sveta, sveta okoli mene. Pred dvema dnevoma sem tako ugledala enega najlepsih vizualnih prizorov doslej (ce, seveda, odstejem pogled na Tadz Mahal in na nepalska rizeva polja). O mraku je bilo, izgubljala sem se v labirintu tukajsnjih ulic in se, kot vedno znova ko se (z uzitkom) zgubljam tako, vrnila na izhodiscno in obenem srediscno tocko, ki je v tem mestu nedvomno ta  pravljicno lep glavni trg, imenovan Plaza Mayor.

Bilo je se kar zgodaj in drugih turistov se ni bilo. Na stopnicah (prav;) pred Muzejem romantike je cisto sam sedel starejsi gospod, pel otozne kubanske ljubezenske pesmi in igral na kitaro. Njegov nezni glas je odmeval po celotnem trgu in … po vsem mestu. Ustavila sem se, se naslonila na tisto belo ograjo iz toliko pravljic, in mu prisluhnila. Ko sem proti njemu tudi pogledala, sem kaksnih 500 metrov naprej, pred katedralo ugledala drug, prav tako pravljicen prizor. Tam je bila nepremicna silhueta konjenika, pokritega s klobukom s sirokimi krajci … Bilo je kot da bi se ustavil cas. Kot da bi zamrznil. Trajalo in trajalo je. Pevec je pel eno in isto pesem, konjenik in njegov konj sta kar stala tam in se nista niti premaknila. Po zraku je plul zvok vecnosti. Kar stala sem tam nekaj minut, ne vem koliko jih je bilo, ampak lahko bi bila cela vecnost, in gledala ter poslusala. Nazadnje - ko je se kar in kar trajalo - sem se morala dobesedno uscipniti, da sem ta neskoncno lep trenutek nekako odmrznila in se (spet) prestavila nazaj v resnicnost. Potem sem odsla. Za mano pa je se dolgo odmeval  mili glas otoznega pevca.

Drugace pa so mi vecere (in jutra) tu pestrile stresne macke. Gostje pred mano so jih imenitno navadili - vsak vecer in jutro pridejo tocno ob 8. uri in cakajo, da bodo dobile svoje. Predvsem ena prihaja cisto vsakih 12 ur. Tocna je kot ura (torej se bolj kot tukajsnji petelini). Od mene zal prav veliko nimajo - prvi vecer sem jo skusala zaman prepricati, da se nisem srecala macke, ki bi uzivala ob grizljanju ananasa ali papaje. Svoje razocaranje je izrazila tako, da se je s terase zplazila do hise in sem ter tja guncala kletko na smrt prestrasenega kanarcka (dokler tega niso odnesli v spalnico, sama pa jo je odnesla z ogromno ocvrto ribo, ki si je potem prav po sestrsko razdelila z macjo kolegico na sosedovi strehi). Razocaranje Silvestre ni potrlo in naslednje jutro je prisla spet. Zvila se je k mojim nogam in se delala, da ji je cisto vseeno, ce dobi kaj za zajtrk ali ne. Po dolgotrajnem razmisljanju (tu v trgovini pac ni mogoce kupiti whiskasa) mi je koncno kapnilo. Pogledala sem, ali me kdo od domacih opazuje (ce bi me, bi najbrz obe s Silvo leteli cez strehe Trinidada:) ter - v skladu s prepricanjem, da je lepoto, pa tudi zajtrke, treba deliti - v cudovit porcelanasti kavni kroznicek nalila (tukaj zelo pregresno drago) mleko in ga ponudila crno-beli zverini, ki ga je posrkala z neizmernim uzitkom.

Noc po pesniski je potekala podobno - le da smo tokrat pol (kubanske) noci urejali sluzbene stvari. Kar lahko bi delala kar od tukaj … Kakorkoli ze - upam, da smo jih vsaj uspesno uredili.

Danes (claro;) odhajam naprej, v Santa Claro. Tam je mavzolej Che Guevare, ki me sam po sebi sicer ne bi ravno zanimal prevec (prisla sem slavit zivljenje, ne pa obiskovat grobnic junakov, prezetih z lokalno ideologijo!). Je pa prav tam tudi edini uradni open air gay disco na Kubi, v katerem je vsako soboto drag show. Saj ne, da bi ze kaksnega videla (ali da bi si ga zelela videti, ce me ze ne bi ravno kdo zvlekel), doma, ampak … Tuje stvari so vedno zanimivejse - in ce je ze ravno priloznost.

Od tam nameravam v nedeljo v Vinales, ki je po mnenju tistih, ki so bili tam, najlepsi del Kube. Potem pa bo ze cas za vrnitev v Havano. Od tam pa domov.

Nenazadnje je cas ze tudi za to. Prav nenavaden mir cutim tu in (o, kako zelo mazohisticno je to!) cas je, da zacnem razmisljati o ponovni prizemljitvi.

Aja (mimogrede) - ob vcerajsnji novici od doma mi je sele pozno popoldne kapnilo, da bi jo bilo mogoce vseeno vredno proslaviti. Potem me je presinilo, da ni nikogar, ki bi mu jo bilo sploh smiselno povedati, jo sporociti, s komer bi jo bilo smiselno deliti. Ampak vseeno - gospodicna komentorica (domnevam, da te bo zanimalo;) - hvala za spodbujanje in podporo - uspelo je! Zamudila sem sicer (vcerajsnji) rok za vpis, ampak … Odslej pa RES cisto nobenega uradnega (razen potapljaskega in mogoce kaksnega jezikovnega;) izpita vec - samo se pisanje …

Mesec Kube je bil kar dovolj, toplote sem se (koncno) tu nauzila v polni meri. Lepo pa se bo vrniti tudi domov; se posebej, ker me (ce me, ce ne, pa tudi ok;) zdaj caka tam se … toplina. 

Pricakujem, da ne bo ravno lahko. Bo pa lepo (ali vsaj: lahko je). Pripravljena sem in ce je namenjeno, bo slo.  Obcutke in intuicijo sem imela tudi ze kdaj prej. Nikoli doslej pa se nisem imela vizije.

Le kdo bi mi lahko oddal sobo v Baracoi, ce ne gej?:)  Pravzaprav mi je ni oddal Noel, temvec njegova mama Lucy, ki me je ustavila na ulici, ko sem iskala caso. Lucy je tocno taka kot kaksna gejevska mama iz Moskih zadev. Noel, ki ima sobo cisto zraven moje (le da imam jaz vecjo teraso:) je po mojem (vsaj sodec po beznem in povsem nakljucnem pogledu v njegovo odprto omaro:) tudi transvestit. Natanceje, bil bi, ce ne bi zivel ravno v Baracoi. Sicer pa marsikaj tu spominja na osebe in dogodke iz filma. Ne ocitatje mi rasizma, lepo prosim, ce priznam, da me je sploh v prvih dneh tukaj skoraj vsak drugi Kubanec spominjal na Billa Cosbyja. Noel (ki je tudi slikar) je tocno tak kot Diego iz Jagod in cokolade. Le njegov tip ni cisto tak kot David.:)) No, Noel ga je kaksen dan in pol skusal se skrivati, potem ko tako dolgo ni bilo nic, pa sem kar sama prisla z (diskretno) besedo na dan. Vprasala sem ga, ali je kaksna gej scena v Baracoi (in jo potem, ko je postal rdec kot kuhan rak, hitro popravila v lezbicno:). Ne, je rekel, ni je, Baracoa je zelo zaprto mesto. To mora sam se kako obcutiti na lastni kozi. Ce si gej (in se posebej, ce si transvestit) je marsikje zelo, zelo tezko. Ponekod pa je se veliko tezje. Da mora Noel tukaj res najebati, sem spoznala, ko sem po treh dneh ugotovila, da v vsem tem casu niti za trenutek zapustil hise. Ampak na sreco mu stoji ob strani vsaj druzina. Vsakokrat ko zazvoni telefon, se cela familija zadere @Noel. Tu amor from Italia!@ in on potem veselo cveka ure in ure …

Ampak vrnimo se k prijetnejskim (okusnejsim) stvarem. K cokoladi. To mesto preprosto disi po njej … ce je kaj takega sploh mogoce. Je mogoce, pravzaprav, saj imam tisti vonj (pomesan z bucanjem Atlantika) v nosnicah se sedaj, ko sem se ravno vrnila s sprehoda ob zalivu. Prepricana sem, da ni Baracoa navdihnila le Jagod in cokolade, temvec tudi tistega filma Cokolada, ce se ga se spomnite (pa se kaksnega). V minulih dneh sem ga z vsako poro duha in telesa podozivljala jaz … Bilo je kot da bi stopila tocno vanj oziroma kot da je dusa tega filma vstopila vame.

Zacelo se je po prvi noci, pri zajtrku. Mirna (tako ji je ime:) hisna pomocnica, ki mi sicer ni ravno vsec, mi je kljub zatrjevanju, da ne bom, nocem, ne morem in ne bom, prinesla skodelico tople, sveze in zeeelooo disece tekoce cokolade. Nic ni pomagalo. Pustila j je in odsla. Jaz pa sem sedela tam in jo gledala. Natancneje, se bolj (zapeljivo, namrec - priznam) je iz tiste porcelanaste skodelice gledala ona mene. Nekaj trenutkov sem se se borila s sabo, v sebi, s svojimi naceli in vsem. Nic boljse ni bilo. Potem sem vzela majhno, cajno zlicko, ki je tam samo cakala. Samo poskusila bom, sem si rekla. Ce ne bi tega naredila tukaj in v tistem trenutku, bi postalo zivljenje res lahko podobno p … orehu. Ce ne bi tega naredila tukaj in zdaj, bi se lahko res lahko samo se kar preselila v Indijo in se tam za naslednjih 30 let ulegla na zeblje ter zivela od zraka. Ne, morala sem. Natancno zdaj in tukaj.

Okus, ki se je razlezel najprej po ustnicah in od tam po vsem telesu, je neopisljiv. Topel, svez, tako domac, poznan in gotov. Se vedno ga cutim. Bojim se, da bo ostal za vedno.

Dan se je zacel z neko povsem novo energijo. V nacrtu sem imela ogled tovarne cokolade, kaksnih 5 kilometrov oddaljene od centra Baracoe. Sla sem pes. Ko sem hodila po dolgi, prasni cesti, se je pred mano kar naenkrat pojavil tip. @Si iz Alemanie?@ je vprasal (tu, ker pac turisti iz ZDA odpadejo, prav vsem pripisejo, da so iz Nemcije). “Ne,”sem rekla, “‘iz Slovenije”‘, in ga vprasala, kako mu je ime. Rekel je, da je Branko. Potem je zavpil: “‘A znas tisto Kdor ne skace, ni Slovenc, hej hej hej?’ Seveda sem kar obstala. Pojasnil mi je, da ima nekaj prijateljev iz Slovenije in navedel njihova imena. Zdaj sem pa sredi Bracoe srecala se Branka, no ja. Malo sva se se pogovarjala in ko sem odhajala, je za mano (v anglescini( zavpil se: ‘Kaj pa tisto - znas? In potem zaces cisto pravim slovenskim naglasom peti ”U, kaka ritka, kaka ritkiiiicaaaaa”!’ O, moj bog, Uros, Andrejka in Bostjan ali karkoli ste ze - a ga res niste mogli nauciti cesa lepsega???? Recimo Od visine se zvrti ali pa (vsaj) Pojdi z menoj v toplice ….?

Vrnimo se k cokoladi.

Ko sem hodila naprej in razmisljala, sem kaj kmalu ugotovila, da sem na pravi poti. To mi je (spet) povedal vonj, ceprav je bil cuden in neznan. Ni bil vonj po cokoladi, temvec po mesanici necesa naravnega, prazenega in … nekaksne rahle karamele. Prav sem sklepala - blizala sem se tovarni kukurucija, druge lokalne dobrote, ki jo naredijo iz mesanice kokosa, sladkorja in medu ter jo zavijejo v palmine liste. Ä gres pogledat tovarno? mi je na cesto zavpil prijazen vratar, ko sem prisla do tam. Ne, hvala, sem mu rekla in sla za nosom naprej. Spremljal me je namrec … tisti … vonj in na vsak nacin sem hotela najprej v tovarno cokolade. Po kaksnem kilometru hoje sem koncno le prisla do tam (kot mi je ze kaksnih 500 metrov prej povedal vonj, ki se tu se ni zmotil). Kar vlekel in vlekel me je tja … in ko je vratar, stojec pri velikem spominskem obelezju s podobo Che Guevare (in napisom, da je prav on odprl to tovarno 1. aprila 1963) le odkimal in odlocno rekel Ne, je bilo razocaranje nepopisno. Torej - v to tovarno turistov ne spuscajo. Seveda vam tega, preden boste sli tja, ne bo nihce povedal.

Ampak nic hudega. Odpravila sem se malo naprej, proti cudoviti reki Duaba in preckala nekaj tipicnih podezelskih vasi. Hodila sem med ogromni nasadi bananoncev, prijazni domacini so vas cas pozdravljali … bilo je kot v raju. Kar dolgo sem ostala na plazi te lepe reke in se pozno popoldne odpravila nazaj. Znova me je preplavilo, ko mi je spet zaplul skozi nosnice tisti vonj … Bil je ne le vonj od zjutraj ali od tega dne, bil je vonj celotnega potovanja, zivljenja, spominov, cutenja … Ko sem sla spet mimo te mini dezele sladkih pravljic, sem sedna na kamen, ostala kar nekaj casa tam in preprosto … samo vdihovala. Vse, kar sem pocela tam, je bilo, da sem vonjala. A mi je ta, z vonjem prepojen dan, dal vec kot marsikaj doslej. Za razliko od muzejev, kosti in zemljevidom ki sem jih (in jih bom se) videla, je vame vnesal nekaj … nekaj drugacnega, notranjega. Preprosto me je prepojil. Mislim, da me bo res spremljal za vedno.

Zvecer, ko sem se vrnila v mesto, je vonj po tisti topli skodelici sveze cokolade se dvakrat priplul skozi ulice. Kot da bi ga iz tovarne, kjer jo izdelujejo, prinesel veter. Potem sem (da bi ugotovila, ali jo je smiselno poskusati tihotapiti domov;) poskusila se tisto ze izdelano, a ni bila ravno dobra.

Kar sem obcutila, pa bo ostalo se in se …

Natacno si vedela, kaj moras hoteti.

Doslej sem ze vedela, da te lahko na pot pozene veter ali divja, vecno iscoca se nemirna kri … niti v sanjah pa ne bi pomislila, da ima enako (ali celo vecjo) moc tudi vonj; tisti mocan, topel, domac, gotov, brezcasen in na nek nacin tudi nezmotljiv vonj, ki te, ko ga zacutis, lahko ustavi. Ali pa te pozene da gres za njim; kamorkoli ze bodi.

Ce mu zaupas in se samo prepustis, ne mores biti na napacni poti.

 Zjutraj ko sem sla po en paket za Mariana, sem iz cerkve zaslisala petje. Vstopila sem, kar potegnilo me je noter. Cerkev je bila brez krizev (hvalabogu), zelo odprta in z velikimi okni. Maso je vodila zenska (juhuhu!). Prav veliko nisem razumela, samo nekaj (vedno cudovite pojocih spanskih) besed kot so ‘Santi Spirictus’”, ‘Nosotros’ in “‘la Corazone”. Mase so verjetno povsod po svetu enake. Ampak ta duhovnica ali karkoli ze je bila je zelo malo pridigala (na sreco, to bi mi slo na zivce tudi v jeziku, ki ga ne razumem;). So pa zato zelo veliko peli. Po petnajstih minutah me je nekdo pobozal po hrbtu. Bila je Lucy, ki je tudi prisla.

Ko imas enkrat v takem mestu, ki je samo ena od beznih in kljub vsemu minljivih tock v tvojem zivljenju, ze stare znance, je zadnji cas, da se zganes, zlozis tisti dve majici v ruzak in se odpravis naprej. Z vetrom v laseh in vonjem v nosnicah.

Potem potujes in potujes vse dotlej, dokler veter ne neha (vsaj tako mocno) pihati. Vonj pa ostane. Tam, kjer je najmocnejsi, se ustavis. Pustis mu, da te prepoji.

Danes torej v Santiago in potem naprej (nazaj;) v Trinidad … Teorija molka deluje in zdaj vsaj tam do Santa Clare najbrz ne bo vec prav veliko povedati (javnega).:)

No, ampak … Cudezi se dogajajo. Cokolada me je ocarala, pa se pri masi sem bila.

Oni tam zgoraj si je to zdaj res ze zasluzil.

Za popolno ateistko in nevernico, za kakrsno se imam, se mi v zadnjih tednih dogaja presenetljivo veliko metafizicnih stvari. Daniela, avstralskega kapitana, ki je z ladjo ze petkrat obplul celotne Karibe, je lahko vceraj pripeljal (in to dobesedno, na biciklu) samo Bog (ne, tega pa RES ni mogel narediti cisto nihce drug.:) Tezko bi izbral boljsi trenutek. Kar sedela sva tam in se pogovarjala pozno v noc. Natacneje, on je govoril, jaz pa sem vecinoma poslusala. Ze ce ne bi bilo nic drugega (pa je …:), zdaj vem, zakaj se morala priti sem. Ne da bi se povsem zavedal, kaj pocne, pravzaprav, mi je posredoval odgovore na stevilna vprasanja, s katerimi sem se ukvarjala zadnjih kar nekaj let. Pustimo podrobnosti (tudi zaradi njega - in naj se kaj ostane za doma:), ampak - tista obicajna popotniska kriza (vkljucno s srbenjem, prasnim Santiagom in plaznimi bolhami:) je vceraj dokoncno minila in … Spet se nikamor vec ne mudi. Verjetno se tudi vec ne bo, zdaj ko sem tako (iz)popolnjena z lepoto, cutnostjo (ja, tako ali drugace je to potovanje povsem v znamenju slednje, in to s cisto vsem, kar sodi zraven:) in z odgovori, ki sem jih tako dolgo iskala, potem me pa butnejo direktno v celo v enem majhnem, na zemljevidu skoraj izgubljenem kraju na koncu sveta … Ali vsaj na koncu Kube.:)

Sicer pa o ljudeh in o srecanjih z njimi tu kdaj drugic, mogoce raje od doma. Nocem biti Wikipedia ali domaca razlicica Lonely Planeta (ceprav je tudi to zadnjo, glede na to, koliko napak je v njej, avtor verjetno pisal v glavnem od doma:). Same podatke boste ze nasli v kaksni enciklopediji.

Zaenkrat le to: Kubanci so (ob vsem ostalem) izjemno ekolosko ozavesceni. Odpadke locujejo, kolikor jih sploh je, saj so vajeni cisto vse porabiti. Plasticnih vreck skoraj ne uporabljajo - skoraj kap bi me, ko sem pred tremi dnevi le dobila eno v Santiagu v trgovini.

Prav turizem jih zdaj resuje; sredi devetdesetih, ko turistov skoraj se ni bilo, sta Alina in Mariano, ki sta mi oddajala sobo v Santiagu (in kamor se bom iz Baracoe, ker do tja vodi edina cesta sploh, se vrnila) v 8 km oddaljeno bolnisnico v sluzbo hodila pes, ker nista imela denarja za avtobus. Hrane skroaj ni bilo (in se zdaj lahko vsak vecer tu vidite ljudi, ki hodijo po kruh na bone). Revscina se vedno je, vendar jo je (predvsem zaradi turizma) nekoliko manj. Alina in Mariano si ne umivata vec zob s soljo, ker ne bi imela denarja za zobno pasto.

Sicer pa smo z njegovo druzino kot s prvimi tu veliko govorili (in se bomo) tudi o politiki. Ampak, vec o tem pa res raje od doma.

Najboljsi del je bil vceraj, ko sem zgodaj zjutraj odhajala v Baracoo. Da ne bi bilo treba placevat (in predvsem zbujati) kaksnega taksija, je Mariano angaziral kar svojega sodelavca. Tako sem se (hehe, s tem svojim (ne)nacrtovanjem, prepuscanjem in tudi trmo imam obicajno vec srede kot pameti) na avtobusno postajo v Santiagu (za vraga - mesta delajo predvsem ljudje, in na koncu bom morala  stisniti zobe in se za tega priznati, da mi je v bistvu vsec:)) pripeljala z - resilcem.

Zdaj pa vikend v Baracoi in … cokolada (ob kavi, katere plantaze so prav tako ravno tu). Procesira se ze, a naj najslajse ostane za bolj proti koncu. Podrobnejse porocilo torej sledi … jutri. Naj bo vsaj pricakovanje sladko;) - pa tudi (se) nekoliko vec o tej kubanski Shangri La bom ze lahko povedala.

Zdaj pa - v napad, Willy Wonka!

Lep petek.

V nedeljo je bil eden tistih dni, ki se na takih potovanjih dogajajo bolj ali manj vsem (razen seveda tistim neredkim, ki so med takimi potovanji bolj ali manj ves cas na pomirjevalih:) - a o tem skoraj nihce nikoli noce govoriti. Zacelo se je ze zjutraj, ko me je lastnica case Isabel prosila ce se lahko, ker je za tisti dan dobila novo rezervacijo, preselim k sosedu. Bila sem jezna, uzaljena in razocarana. Povsod drugod bi se preselil tisti, ki bi prisel za menoj. A verjetno je bilo prislekov vec (kot mene) in verjetno so narocili tudi vecerjo. Ta stane 8 kubanskih pesov (torej 8 dolarjev) po osebi - kar je ze skoraj pol povprecnega mesecnega dohodka vecine Kubancev. Kaj naj bi torej naredila? Se skregala kot bi se v Aziji? Vsaj izrazila razocaranje? Karkoli ze bi - nic ne bi pomagalo. Pri tem je sicer (priznam) svoje naredil tudi obcutek, da tu domacini se vedno turistom odstopajo sobe v hisah, v katerih zivijo … in da vecinoma niso ravno obiskovali turisticnih fakultet. Torej sem spakirala in sla. Cez dan je se slo, proti veceru pa se je zacela drama.

Ugotovila sem, da gre za hiso, ki jo le oddajajo in ne zivijo v njej (torej tudi na Kubo ze vdira kapitalizem). Prva bojazen je bila: kako naj grem jutri na plazo za cel dan in pustim v prazni hisi denar in potni list? Dve tatvini pasosa in denarja v desetih dneh (cetudi ena se doma) bi bilo nekoliko prevec celo za moje zivce.

Kakorkoli - pozno popoldne sem kar lezala tam na tisti osamljeni postelji - in nenadoma me je zacelo vse srbeti. Do paranoje je bil samo se korak. Vedela sem, da se bo zgodilo prej ali slej. Garje! Tezje (ceprav se seveda se vedno lahko:) bi se zgodilo kaj bolj travmaticnega. Naslednji dve uri sem kar lezala tam, se smilila sama sebi in se sprasevala, kaj za vraga sem zagresila da moram prezivljati vse to. Zakaj ne morem lepo s slaufkom in blazinico nekam na hrvasko obalo kot to pocnejo vsi normalni ljudje? Bolj kot sem lezala in razmisljala, bolj me je s(k)rbelo. Sele po dveh urah (samo)usmiljenja mi je kapnilo, da k odstranjevanju srbecice ne pripomore razmisljanje, temvec (le) obisk pri dermatologu. Razen tega se mi je zazdelo, da se je na vse hudo najboljse kar cimprej navaditi, saj me bodo nadlezne zajedalke (kot v Peruju) spremljale se vsaj tri tedne oz. vse, dokler se ne vrnem v Slovenijo. Z zadnjimi mocmi sem se oblekla in se odpravila proti Plazi Mayor (slabse ze tako ni vec moglo biti kot je bilo). RAzen tega (me je tolazilo) bom nadlezno srbenje s tistim, kar ga je ze povzrocilo, vzela s sabo.

Zahvaljujoc Matjazu na FB sem ze znasla v Casi de la Troya se zaradi cesa drugega, ne le kupovanja filmov o zivljenju Che Guevare. Malo sem se borila z vprasanjem, ali poskusiti prvi mojito, ki nekako ni kompatibilen z mojimi precej anoreksicnimi navadami. :) Potem sem si priznala, da je cisto vseeno, ali tu malo shujsam ali pa se zredim, ker bo v vsakem primeru ostal znacaj tezji od kilogramov. Sla sem v akcijo. Kar dober je, ampak bolj za na plazo (kot sem preizkusila se v ponedeljek, ko mi seveda niso ukradli denarja in pasosa, ceprav je bilo vse to cisto samo v prazni hisi:))).

 V Casi de la Troya pa sem hitro spet preklopila na dobri, stari pir. Najti znance ali ljudi za zuranje na Kubi sploh ni tezko, seveda. Nisem pa si mislila, da imam po treh dneh bivanja tu ze tudi kar “stare” znance. Po kaksni uri je vstopila gospa srednjih let, ki je dan pred tem hotela na vsak nacin vzpostaviti stik na plazi. Najina lezalnika sta bila kar skupaj in naj sem delovala se tako nedostopno - nisem je mogla ustaviti, da mi ne bi zaupala svoje zgodbe. Da skrajsam - zenska pravzaprav zivi moje sanje. Iz Danske je, in pol leta zivi tam, potem pa (tokrat ze drugo leto) lepo pospravi kopalke v kufer in pride za bol leta zivet na Kubo. Lani je bila v Havani, letos je (boljse!!!!!) izbrala Trinidad. Medtem ko mi je razlagala vse to, je klicala sina, ki zivi v Kolumbiji in je ravno v soboto praznoval 23. rojstni dan. Sama sem se s podobnimi mislimi (pol leta garas v hladni Evropi, potem pa izgines v trope ali kam, kjer se pocutis bolj doma in uzivas) dolgo ukvarjala v zvezi z Indijo. Res je, da zato potrebujes kar nekaj denarja, poguma in j … Ampak ce se ne bom ustalila doma (in zaenkrat bolj slabo kaze, da se bom, pocasi polzi se ena od zadnjih moznosti …:)) bom to - ce ne prej, pa cez nekaj let - tudi naredila.

kakorkoli - gospe (sploh se nisva utegnili predstaviti) sem bila naslednji vecer veliko bolj vesela kot na plazi. Neumorno me je namrec osvajal en Kubanec, ki se ga nisem mogla nikakor iznebit. Bil je sicer vljuden, ampak  ni odnehal. Eno roko sem imela za vsak slucaj ves cas stisnjeno v pest, druga pa je bila zaposlena s tem, da je njegovo vsakokrat znova dajala nazaj tja, od koder se je vsakih nekaj minut skusala prikrasti na mojo nogo. :(ç

Skratka, gospe sem bila vesela, res. Kar prisedla sem k njeni mizi, kjer sta ze bili dve Evropejki - in vse vec Kubancev. Prisedla je se starejsa gospa, ocitno lastnica ene od cas in mladenic, ki je komaj stal na nogah, jo je povabil na plesice. To bi morali videti! Ko se je ura blizala polnoci in so organizirani (pa tudi drugi:) turisti odsli, se je plesisce napolnilo s starejsimi domacini! To je bil zur! Ko sem jih opazovala, sem pomislila, da bi morali v nasih domovih za starostnike zaceti nujno organizirati tecaje salse. mislim, da bi bilo potem na nasem koncu sveta veliko manj tezav. Ampak …

Vrhunec vecera se je zacel sele potem, ko so muzikanti pospravili svoje instrumente in odsli. Na odru se je pojavil en lokalni pevec in starejsa teta z velikimi ocali in kitaro (zelo je spominjala na tiste iz hotela Slavija v Pragi …:) in — oba sta razturala! Mi pa tudi. Ko so nas vrgli ven, smo se prestavili se v Caso de la Musica. Se vedno vsaka s svojim spremljevalcem. Vsako minuto se nam je pridruzil kdo in na koncu nas je bilo ze kaksnih 10 za tisto vleiko mizo. Od nekod se je pojavila steklenica ruma in za vse ga je bilo dovolj. Oni (koma) mladenic se je odlocil, da bova plesala. Nobeno upiranje ni pomagalo. Ce poskusam skrajsati: po plesiscu sva se vrtela kaksno uro. Izjemno vztrajen in odlicen ucitelj je bil. Na koncu sem jaz (!), ki se valcka ne znam, ker v srednji soli pac nisem mogla povabiti punce na tecaj, pozneje ko sem sla na tistega za samske, pa je imel edini udelezenec, ki je bil tam RES samski (ob meni) … umetno nogo - torej, na koncu sem plesala sambo! Po tem ko sem ga nekajkrat krepko pohodila, mi je celo se kar zelo dobro slo! Po uri, ko se je moralo revezu ze posteno vrteti, me je “predal” v roke mojemu osvajalcu in samba se je nadaljevala se pol ure, dokler se ni se meni zacelo vrtet. Potem nisem mogla vec. Malo sem se prisedla in tisti teti iz case, ki ji je telo ves cas kar samo plesalo celo za mizo, kjer sele na plesiscu, sem kar podarila v Troyi pridobljeno rozico …

Sledilo je (Natasa, to je predvsem zate in res mislim, da moras nujno priti sem) spoznanje, kaj dela te latino kavarlirje tako sarmatne. tudi ko ugotovijo, da ne bodo dobili, kar hocejo (oz. odkrito povedano, da te ne bodo dali dol) ostanejo se naprej enako vljudni, galantni … Ce se ga nasekas, se tu ne more zgoditi, da bi te kar pustili. Ce z ljudmi zuras, bodo potem poskrbeli za to, da (pa z njimi ali brez njih:) prides varno tudi domov …

No, da se vrnem k naslovu te zgodbe. Ob moji gospe s plaze je potem cisto enako povedala se tista druga Evropejka, ki je mocno spominjala na eno od igralk iz serije Razocarane gospodinje (tisto, o bog, le cesa se spomnim!:), ki je bila porocena z Andrewom … Pravzaprav bi lahko za trenutek celo prisegla, da je ona, tako podobna ji je bila. A sem potem ugotovila, da so te gospodinje Americanke - Americanov pa (hvalabogu) na Kubi ni. Kakorkoli, prepricana sem, da bi mi tudi tretja povedala enako zgodbo. Pozimi zivijo na Kubi, poleti pa doma. Kaj jim manjka? Zenske, navelicane zivljenja v (tako in drugace hladni) Evropi, z odraslimi otroki in mozmi (ali brez), spakirajo in si privoscijo uzivanje v zivljenju. Da bi jim bilo dolgcas ali da bi bile osamljene, se tukaj res ne gre bat. “Sem prihajam zato, ker so ljudje prijazni,” mi je rekla moja plazna znanka, preden sva se poslovili in smo (kot na koncu vedno) odsli vsak na svoj konec sveta.

Ce izhajam iz prvega dela zapisa, bi lahko sklenila, da so taka potovanja na nek nacin vedno tudi tudi prav svojevrstne vaje v mazohizmu. Ne morejo te razocarati in se izgubiti - vedno uspe.:) Zato sem alergicna na pripombe od doma kot so “A potujes zato, da bezis?” tako pogoste, ko sem se vec potovala v Indijo. Bezis, ja … Nikoli nisi bolj osamljen, (vcasih tudi) zalosten in sam s seboj kot ko v Indiji zamudis zanji vlak (in te po moznosti se okradejo), potem pa se do kolen pogreznes se v kravji drek. Ali ko v Trinidadu lezis na postelji in se sprasujes, kaj si komu naredil, da moras prezivljati vse to … in ko so tvoja edina (domnevna) druzba drobni zajdelaci …

A ena najlepsih stvari je prav, da se ta razpolozenja, dozivetja, misli, spoznanja in obcutki na taksnih potovanjih ves cas menjavajo.

Aja, pa takoj ko sem vstopila v Caso dela Troya me je nehalo srbeti telo. Verjetno je bilo tudi garjam tam vsec, ker so v tistem trenutku izginile in jih vse do danes (ko sem po vcerajsnji 12-urni voznji z busom, ker sem se kar vmes odlocila, da izpustim Bayamo, ze v Santiagu de Cuba) se ni bilo nazaj. Mislim, da jih (vsaj tokrat:) tudi ne bo.

In naj bo se tako “grozno”, “osamljeno”, srbece, zalostno, negotovo ali pa hudo - najlepse je to, ker potem ze vsaj naslednji dan, ce ze ne kar kaksno uro zatem, cisto vedno znova in spet posije sonce.

Kuba je dezela, ki te preprosto odpre. Te odpre za vedno?

… je lep do bolecine. Zdaj, po dobrem tednu, je tudi ze kaj konkretnejsega povedati - da mi ne bi kdo ocital, da ne pocnem drugega kot izlivam custva. A le kako opisati vse to; kako vse te obcutke in dozivetja ujeti v objektiv ali v … besede?

Kako opisati Havano; kako lastnika (dobro izbrane) case particulares Abela, ki je na vsak moj zahodnjaski izpad mirno dejal “Poco un poco …” in me s tem … dejansko umiril. Neverjetno je, kako na pocutje in na odzivanja vplivajo zunanje okoliscine. Tu, kjer so vsi umirjeni in kjer vse nekako kar gre. Upam, da se bom nalezla.

Vrnimo se v Havano. Kako opisati Abelovo sosedo Eluiso, gospo, ki je bila operirana na obeh kolenih, v veliki hisi zivi povsem sama in si pri hoji pomaga z berglami? Pri njej sem pristala, ker je imel Abel ze zasedeno, ampak na Kubi, kot receno, so socialne mreze razvejane in skoraj se ti ne more zgoditi, da bi (v tem smislu) prislo do kaksnega problema. Eluisa je nekoliko nenavadna gospa in s tisto moje malo spanscine (skoraj nic je ne znam, tu pa navduseno pravijo, da razumem ogromno:)) sva se odlicno razumeli. Sploh ko se mi je pokvarila zadrga na pasku za potni list in denar, kar bi mi, milo receno, povzrocilo kar nekaj preglavic med nadaljnjim potovanjem. No, tezavo smo hitro resili. Eluisa mi je posodila sivanko in sukanec in naslednjo uro sva se obe (enako slepi:) trudili vneti nit v zelo zelo majhno glavico sivanke. Da skrajsam: vecer je bil zabaven in ker v sili se hudic muhe …, sem se v tistem trenutku kar nenadoma naucila sivati. Zabavno je, ce te vzgajajo potovanja … Nekoliko dlje traja, ampak je vseeno lepo.

Gremo nazaj k brezosebnemu porocanju.:) Kako opisati sprehod ob zalivu Havane s pogledom na znamenito trdnjavo na koncu le tega? Ali Prado, glavno ulico? Kako v nekaj besed spraviti Colon, cudovito zgradbo s se bolj cudovito notranjostjo, kjer je bil nekoc - dokler so ga se imeli, torej pred revolucijo - parlament, ki ga je mogoce videti se danes? Ali Muzej revolucije, poln slik Castra, Che Guevare in na splosno prizorov, ki jih ze tako dobro poznamo iz dokumentarnih in drugih filmov o Kubi? Pravzaprav sem si v dveh dneh vecino glavnih zadev uspela ogledati. Za konec sem si prihranila Muzej lepih umetnosti, torej najboljse.

Kako opisati sprehod po ulicah Havane zvecer; ko si ljudje, najverjetneje ne ravno siti, pred hisami ozkih ulic prinesejo kasetarje, prizgejo ogenj in otroci skupaj z odraslimi kar plesejo na ulici? Kako opisati vse tiste raznobarvne “muzejske” primerke ameriskih avtomobilov iz petdesetih, sesdesetih let, ki preplavjajo ulice Kube?

Pa tiste nedolzne (in v primerjavi z mojstri iz drugih delov sveta precej naivne) goljufe, ki uporabljajo pretezno tri nacine. Poskusali vas bodo a) prepricati, da je v sosednji ulici festival Hemingwayu, b) koncert Buena Vista Social Cluba (hehe, vsak drugi Kubanec je pri njih igral in bil v okviru turneje tudi v Sloveniji:) ali 3) posebej ugodna menjava denarja v kubanske pesose v Cadeca Diplomatica (to je valuta, ki je sicer boljsa od konvertibilnih pesosov, a je uporaba uradno prepovedana za turiste). Glavni namen teh poskusov je, da bi “svetovalcu” placali pijaco ali pa da bi, ker bi vas pac pripeljal na zeleno mesto, dobil provizijo. Kot receno - precej nedolzni poskusi so to; samo od vas samih pa je odvisno, ali se boste pustili “ogoljufati”.

Drugace pa se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da je Kuba ze “prevec turisticna” - in da je bilo boljse pred sedmimi, osmimi leti. Boljse - kaj? Cenejse za turiste mogoce ze, a to obenem pomeni, da so imeli tukajsnji ljudje (ki jim, da se razumemo, ni postlano z rozicami) se manj denarja. Bolj turisticna od Kube (vsaj v tem casu, ko ni ravno turisticne sezone, saj je obicajno ciklon) je celo Burma - in se ta se mi je zdela povsem turisticno nepokvarjena. RAzen tega pa … naj govorijo, kar hocejo, sama doslej (celo tu, v Trinidadu, ki je dalec najbolj turisticen) nisem imela obcutka, da domacini v turistih vidijo (zgolj) dvonoge vrece, polne denarja.

Porocanje naprej.:) -  Kako opisati Cienfuegueo s cudoviti kolonialnimi hisami? Ceprav me obicajno lazje in prej ocara tista notranja lepota kot kaj drugega, sem preprosto obnemela ob pogledu na cudovite, ogromne roznate vrtove, pohistvo v neoklasicisticnem stilu, povsod razmescenimi miniaturnimi punckami iz porcelana in prav tako (pa ne iz porcelana:) razkosno posteljo … Vse to me je tako ocaralo, da si skoraj nisem upala niti spregovoriti, kaj sele fotografirati.:) Kako opisati ure, ki jih domacini (in z njimi tudi ti) presedijo v gugalnikih medtem, ko gledajo televizijo ali opazujejo dogajanje na ulici (kjer pred hisami, pri sahu ali pogovoru, prezivijo ogromno casa). (Dodatek: podobne, a SE lepse obcukte je v meni danes prebudil obisk Musea Romantico. Za nekaj trenutkov mi je postalo kar zal, da se nisem rodila na drugem kraju in v drugem casu; kaksnih 150, 200 let nazaj. Ampak na sreco me je ta obcutek prezel res samo trenutek.:))

Kako opisati Rancho Luna, kjer sem bila menda res edina turistka v tistih dneh; poljubljanje z domacini na lice ob pozdravljanju (neverjetno, kako hitro se tu clovek navzame teh lepih navad), pa komaj triletno Mario Eduardo, ki je zvecer prisla pred moja vrata in vpila “Alma - amiga” in mi potem, ne da bi jo najmanj motila jezikovna pregrada, zavzeto razlagala, kaksnih barv so motivi na prtu, kje je njen ocka in da bo tudi ona igrala kitaro, ko bo velika.

A vrnimo s (koncno) se v Trinidad.:) To mesto res … boli od lepote. Prvih nekaj minut me je s svojimi raznobarvnimi hisami nekoliko spomnilo na Zlatno ulicko v Pragi, ampak … se lepse je. Predstavljajte si samo, da je tako celo mesto. V vodicu pise prav - Trinidad je zaspal v zacetku 19. stoletja in vse od takrat se se ni prebudil. Se sreca, da je tako. Tudi nekoliko vec turizma clovek kar prezivi; nenazadnje se turisti cez dan izgubljajo po muzejih, na terasah cas in na znameniti plazi Ancon (vceraj sem tam prezivela cel dan in ne vem, ce ne bom ponovila jutri.). Sele zvecer, okoli 22. ure, se zberejo okoli “Hise glasbe”; zvoki benda in ritem sambe … je se skupek trenutkov vec, ki jih ni mogoce opisati. Glasba se slisi pozno v noc, potem, kot da bi se dogovorili vsi, nenadoma zavlada tisina. Rezal bi jo lahko in tako dobro kot se spi v Trinidadu, nisem spala ze dolgo.

Plazna reportaza: Krema za soncenje, ceprav iz Hoferja ali od kod ze (hvala, V.) je celo ucinovita in zaenkrat sem se brez opeklin. Nekako ne bi rada ponovila izkusnje z lanske Tajske, ki so se koncali s sivi na hrbtu. Edino, kar na tej plazi moti, so t.i. plazne bolhe, ki kar veselo pikajo. Ampak par bolh mi pac ne bo preprecilo se enega dneva uzivanja; ce mi ga ni tudi tisto, kar je po meni lezlo v Peruju … REs je, da smo to takrat identificirali sele kaksen mesec po prihodu domov, ampak … zaenkrat ni videti, da bi me razjedali kaksni hujsi zajedavci.

Edina tezava, ki jo trenutno imam, je da se borim se s sabo in z vprasanjem, ali naj kljub vsemu se ostanem tu kaksen dan (in ga prezivim na plazi kot vceraj, ko potem seveda ni vec bil odprt eden od edinih dveh mestnih internet “kafejev” - ce temu tu sploh lahko tako recemo:), saj se utegne zgoditi, da mi bo na koncu zmanjkalo casa za vse, kar zelim videti. Le kako lahko vsi pravijo, da so za Kubo dovolj trije tedni? Ne, ne … kar ostala bom. Nenazadnje nisem dirkalni konj, temvec umirjena in zacuda tudi s sabo povsem pomirjena popotnica na zelo zelo sporscujocem dopustu.

… mi pase. Pase mojemu telesu, pase mojemu zelezu; duhu in ocem. Glede na to, da sem iskala svet, kjer bi si lahko odpocila od vsega, bi tezko izbrala boljse. Navdusuje vse - od Havane do Cienfeguea, od tam Rancho Luna in pred dvema urama sem prispela v (kraseeeennn) Trinidad. Vsi nasveti pridejo se kako prav (hvala, S. in S.) - vso tecnost sem pustila v Evropi. kaj se povedati? Motijo se ljudje, ki pravijo, da zdaj za Kubo ni pravi cas. Vedno je pravi cas za spoznavanje novih ljudi, kultur, svetov … Me je pa (ceprav so ljudje tu res izjemno revni) kar groza kaj bo, ko bodo enkrat sem vdrli Americani …Turistov sploh ni veliko (juhu!) bivanje v casah particulares, kjer si bolj ali manj edini jenki, ti onemogoca, da bi poslusal njihove imperialisticne neumnosti. Poln ruzak majic je ze razdeljen (v veliko veselje Marie in njene necakinje Alessandre v Rancho Luni). Glede mil in tamponov sem nekoliko bolj skepticna. Kako naj bi rekla … “Julija, ostali so mi trije tamponi, ti jih lahko podarim?”. Tezko. Ne morem. Cudno je vse to. Vec kot dam, vec dobivam … Vem da nisem videti ravno kot kaksna bogata teta iz Kanade - ampak kaj narediti ko ti ljudje, ki sami nimajo nic, podarjajo, dajejo, dajejo …?

Po stari navadi sem zamesala (marsi)kaj in bila prepricana, da je Open Air Disco v Trinidadu, ampak je v Santa Clari. Kubanke bodo torej se malo pocakale.;) Doslej nisem pokadila se nobene, kako se bo razvijalo naprej, bomo videli danes. Ljudje so topli, odprti, ne preostane ti drugega kot da se predas in … prepustis. Na vsaki postaji (razen v Cienfegueu, ker sem jim pobegnila:) me caka dedek z rozico - socialna mreza Kubancev deluje bolje kot vsak Facebook in vsi imajo nekaj od tega - saj me, dedek, namrec, popelje v njihovo caso, zasebno hiso, v katerih Kubanci sobe (cudovite!) oddajajo turistom. Nekoliko spominjajo na kambosko mafijo - mimogrede sem se spomnila tudi na to, da tiste od lani tule kljub obljubi se nisem povsem pojasnila.:) Torej, kaj se …? Danes grem v caso dela musica, jutri v muzej romantike in verjetno (spet) na obalo, na plazo Ancona, ki je menda prav tako cudovita.

Lupi(s) me pocasi; kot jabolko. Rekrutirala sem blazinico, ne vem pa ali sem (ze) uspela pricarati vonj … Kuba disi povsem drugace kot Azija. Ze na letaliscu v Havani, kjer je bilo Rusov kot rusov (ti so zadnja leta tako povsod), drugih (razen domacinov) pa nic,  sem ga zacutila … Tisti starodavni vonj, ki se je prvic (in za vedno) vtisnil vame med prvim potovanjem, pred davnimi leti; po Gvatemali in Mehiki. Karibi disijo drugace. V Aziji sem (zakaj le?) doma, ampak tu je … tu je vse tako … claro … Jasno, soncno, toplo in drugace. Ce si turist, je tudi tako zelo brez skrbi. Maria je ostala v Rancho Luni, verjame (ceprav ve, da ne bo tako), da se bom ob koncu potovanja vrnila. Tam sem se (ceprav se nisem sla v Cojimar, obisk pri Mirti caka na konec potovanja:) res pocutila kot Hemingway. A tokrat ni ni kaksne bolece vsebine, ki bi si jo zelela v bozjem miru izlivati na papir. Lepo je tukaj. Odkivat grem Trinidad.

Na svoj nacin pa je takole potovanje vedno tudi sebisno. Sebicno je potovati po tako cudoviti dezeli, povsem sam; jo na polno uzivati in obenem vedeti, da se ne bos nikoli vec vrnil. Vpijam jo kot goba … tudi zato da me bodo naslednjih 11 mesecev doma lahko mirno ozemali … A tokrat je goba pripravljena in se ozemanja celo veseli. Pravzaprav je lepo biti ozet, ce obenem tudi vpijas.

Od ponedeljka zjutraj sem doma. Vsaj fizično. Glede na vse, kar me je času čakalo v službi, sem se morala kar hitro prizemljiti. In sem se. A zdi se, da je tako samo na videz. Takoj ko odidem iz službe in imam torej kakšen trenutek časa več, me odnese. Da sem še vedno manj tukaj in bolj tam, se vedno znova zavem ob tistih najbolj drobnih, spontanih trenukih. Ko mi nasmeh zbudi naslov potopisa na polici v knjižnici, turistična ponudba, ki visi v izložbi agencije, bežen spomin, ki me preplavi medtem ko čakam na zeleno luč v avtu … Ampak - neverjetno - na nek način je tokrat celo lepo biti tudi doma. Čeprav sem padla v vrhunec predprazničnega vzdušja (ki se me kar nekako ne prime), pa v zimo, v črne napovedi, grožnje z odpuščanji, v medijsko nabijanje recesije …

Zadnjih nekaj dni sem preživela na čudovitem tajskem otoku Koh Chang. Ena redkih dobrih strani (no, vsaj zame, seveda pa ne tudi za tajski turizem) vsega, kar se je dogajalo v Bangkoku je, da zdaj, čeprav je bil predpraznični čas, tam začuda ni bilo prav veliko turistov. Lonely Beach, priljubljena plaža backpackarjev, je več kot upravičila svoje ime. Bilo je tiho, mirno, krasno. Še prodajalcem na plaži se ni ljubilo preveč vztrajati.

V Muenchen smo v nedeljo prileteli ravno s tolikšno zamudo, da sem popoldanski vlak do Ljubljane zamudila za 15 minut. Tako sem imela na voljo še 10 ur, ki sem jih preživela v čudoviti predpraznični bavarski prestolnici. Prvih nekaj ur sem se počutila kot E.T. vesoljček; kot da bi po naključju padla na nek povsem neznan planet. Tam sva se znova srečali s Claudio, punco, s katero sva skupaj prepotovali dobršen del Burme. Ko sva bili tam, je na vsak način hotela domov. Zdaj je doma že kakšne tri tedne in vse, o čemer je sposobna razmišljati, je kako se čimprej vrniti - nazaj v Burmo.

Sicer pa mi je tudi še v ponedeljek (in še dolgo mi bo) v ušesih odzvanjal stavek, ki ga je izrekla v Baganu medtem ko je obsedeno računala, koliko časa ji še preostaja do odhoda domov. Takrat se nama seveda ni še niti sanjalo, kako zelo kmalu bo čas postal zelo relativna kategorija, kako bo postal nekaj povsem neoblavdljivega in postranskega. Ko je razmišljala, kam v Burmi naj še gre, da bi videla čim več in da ji bo vseeno uspelo pravočasno priti na letalo (kar ji seveda potem tako ali tako ni), je rekla: “Give an advenuture a chance!”. Tokrat smo vsi, ki smo se znašli v določenem času na določenem kraju, to naredili.

 Včasih so me spraševali, ali potujem zato, da bežim. A kako bežati od sebe v trenutkih, ki ti omogočajo prav nasprotno - da si bolj kot kadarkoli sam s seboj medtem ko te ne obkrožajo varne plasti v primerjavi s tem dokaj predvidljivega domačega vsakdana? Tako potovanje vedno znova iz tebe izvleče vse najlepše; pa tudi vse najslabše. Večinoma pa marsikaj od tistega, za kar sploh ne veš, da nosiš v sebi; da imaš.

Odgovor je torej: Ne. Še zdaleč ne potujem zato, da bežim. Prav mogoče pa je, da bežim zato, da (lahko) potujem.

  Če bi si torej poskušala odgovoriti na vprašanje, ali je bilo vse skupaj vredno časa, denarja in živcev, bi bil  odgovor brez dvoma: Da. Že zaradi tistega voznika motorja, ki je oni dan, ko me je vozil po Phnom Penhu, zaslužil dodatnih 10 dolarjev.  Zaradi Burme. Zaradi tistega kamboškega carinika, ki je, ko sem mejo prečkala drugič v dveh dneh, med izbruhom neobvladljivega smeha ob pogledu na moj potni list vzkliknil samo “Thailand, Thailand!”

Zaradi valov. Pa ker so letos po dolgem času celo snežinke, ki padajo doma, neskončno lepe.

Vceraj sem prvic v zivljenju nekoga podkupila. Danes sem to naredila drugic. Prvic (vceraj) sem podkupila carinike na kamboski meji, da so me spustili nazaj noter, danes pa policista na tajski ambasadi v Phnom Phenu, da sem v enem dnevu dobila vizo, na katero bi morala sicer cakat dva dni. Zgodba je dolga (in zdaj, ko je mimo, seveda tudize kar zabavna - le kar stane me). Odlocila sem se, da bom zadnje dneve dopusta prezivela na tajski in ne na kamboski obali (danes, ko sem v Phnom Penhu videla, kako umazano je morje v Kambodzi, sem sama pri sebi kar zavriskala od veselja, ker bi se pojedla, ce bi to odkrila sele tam). Nekoliko smesno je, da sem se o kamboski obali pogovarjala najmanj z 20 ljudmi, pa so vsi rekli, da je @kar ok@. Nihce ni omenil umazanega morja. Mi jih je pa vecina omenila lokalno specialiteto (menda jo je mogoce dobiti tudi drugod, ampak se posebej popularna je v najbolj obiskanem obalnem mestu Shianoukville) imenovano Happy pica. Ken je, recimo,  rekel, da si je enkrat narocil @Verry happy pizzo@ - in je bil potem verry happh se cela dva dni! Sama te specialitete sicer nisem poskusila (ceprav mi ze kar resno grozi, da me bodo vse moje anoreksicne navade tukaj dokoncno zapustile:). Mi je pa seveda kristalno jasno, da ti je, ce se prehranjujes pretezno s happy pizzo, povsem vseeno,  ali je morje sploh se tam, kje sele, da bi te skrbelo, ali je cisto ali umazano.:) 

V soboto sem torej kupila svinjsko drago karto (30 USD) za bus od Phnom Penha do tajskega otoka Koh Chang (Koh pomeni otok, Chang pa sje lon). Sama bi verjetno lahko naredila to nekoliko ceneje, ampak zaradi tezav na meji (predvsem podkupljivih policistov in carinikov …) se veliko ljudem tam kar zaplete, ker skoraj vedno od njih zahtevajo denar, potem pa domacini ze nekako  poskrbijo zato, da morajo preziveti dan ob mmeji oz. ne morejo na trajekt in na Koh Chang se isti dan. Kakorkoli, iz Phnom Penha smo startali v soboto ob osmih zjutraj, v Koh Kong, zadnje mesto pred mejo s tajsko smo prispeli okoli 15.00. Na meji nam je dobro slo. Kamboski carinik me je sicer vprasal, ali imam vizo za tajsko, pa sem mu - oborozena z informacijami, da vize na tem mejnem prehodu zagotovo ne potrebujes (vedno velja, da jo lahko uredis tudi ob prihodu, ce bos na tajskem ostal manj kot 15 dni) povsem gotova vase samozavestno prikimala. V pasos mi je pocil tisti stempelj in sem sla. Na tajski strani si je carinik si je pozorno ogledal moj potni list. Ko je tudi on ze hotel uzgati stempelj vanj, pa si je, vrag ga naj, nenadoma premislil. Rekel je, da me ne morejo spustiti noter, ker nimam vize. Nobeno prepricevanje ni pomagalo. Tudi to ne, da na tajskem konzulatu v Ljubljani recimo lepo pise, da vize za manj kot 15 dni Slovenci ne potrebujemo oz. si jo lahko brez tezav uredimo ob prihodu. In  tudi ce to morebiti velja samo za prihod z letalom - zadnje informacije so se vedno sporocale, da na tem mejnem prehodu vize Tajci ne zahtevajo. Ze - razen, ce clovek prihaja iz Slovenije. Ob tisocih Slovencev, ki dopust vsako leto prezivljajo tam, so tile vceraj prvic slisali za Slovenijo! Kje je Slovenija? so me sprasevali. V Juzni Afriki, seveda! Cisto blizu Namibije. Pa se turisti od tam, mi je povedal Juznoafrican, s katerim sva se zvecer s svinjsko dragim taksijem vozila nazaj v Phnom Penh, vize za Tajsko vecinoma ne rabijo. No, ampak ce se ne bi zgodilo to, tega gospoda ne bi nikoli spoznala. Nekoc je delal kot misijonar, z zeno ze vrsto let zivita na Filipinih. Zadnje leto pa delata kot prostovoljca z otroki v Kambodzi, ki zivijo na smesticu in se prezivljajo s tem (njihove druzine pa tudi), da sortirajo odpadke. Odkar so tu v gospodinjstvih zaceli reciklirati, TAjska pa noce vec kamboskih smeti in jih nimajo kam odvazat, se je njihov zivljenjski standard zelo poslabsal. Prej so za kilogram (mislim, da je rekel kilogram) recikliranih odpadkov dobili 40 centov, zdaj pa jih dobijo samo se 7. Ta gospod je odprl brezplacno ambulanto, v kateri otrokom, ki jim neka dobrodelna organizacija organizira solo in hrano, nudi zdravstveno pomoc, tja pa lahko po pomoc pridejo tudi vsi ostali. Potem se otroci sicer vrnejo na smetisce - ampak vsaj osnovno izobrazbo in zdravstveno pomoc, ki je drugace ne bi imeli, jim zagotavljajo.

Danes navsezgodaj sem torej sla na tajsko ambasado, saj nocem vec izgubljati niti minute zdaj ze res kar zelo dragocenega casa. Zanimivo, kako nekaterih stvari tu ni mogoce nikakor uredit, druge pa stecejo kar same od sebe. Pred ambasado je stal moski, ki me je vprasal, ali sem prisla po vizo. REkla sem, da jo potrebujem se danes. Dejal je, da je to nemogoce - razen, ce placam policistu, ki je zdel v bliznji carinarnici. Cena vize je 35 USD, on jih je hotel se 20. Prinesel mi je obrazec, ki sem ga izpolnila (zdaj ga znam ze na pamet), prilozila fotko, pa je bilo. Pocakala sem le se, da je preveril, ali je vse ok, in mi potem kar na roko napisal, naj se vrnem ob 18.00. Ker ambadado zaprejo ze ob 17.30, nisem bila povsem prepricana. Ampak, kaj drugega bi pa lahko naredila?:) Tipu sem torej kar tako, na lepe oci, mrtvo hladno pustila svoj potni list. Potem sem se malo stala pred ambasado, dokler nisem videla uradnika, ki je od tega mojega policista na ambasado nesel zajeten kup potnih listov, kar pomeni, da gre za dobro organiziran in utecen servis. Kakorkoli - ko sem se ob 17.30 vrnila tja, me je potni list cakal, pa tudi policist je bil se vedno tam. Veselo se je nasmejal, tip, ki mi je kar na ulici izrocil potni list, pa je med smehom rekel @One dolar!@ Mislila sem, da ga bom trescila!:)))

Aja, one kamboske carinike pa sem morala vceraj podkupit zato, ker sem se potem, ko so mi ze dali zig, hotela vrnit nazaj cez mejo - kar seveda ne gre kar tako. Pojasnila sem jim situacijo, oni pa so ves cas ponavljali, da so na meji s tajskimi cariniki vedno tezave in da oni nimajo prav nic s tem. REkla sem, da to seveda razumem - ampak da verjetno tudi oni razumejo, da ne morem kar preprosto ostati tam, na sredi nicesar. Potem so govorili z enim sefom, mi dali list papirja in rekli, naj opisem, kaj se je zgodilo. Tako sem se sredi carine v Kambodzi pisala prosti spis! Ocitino jih je zadovljil, saj so mi po kaksne pol ure pritisnili deset novih stempljev in me spustili cez. Ko je bila zadeva ze (skoraj) urejena, je tisti glavni carinik, s katerim sem se najvec pogovarjala, rekel: Ok, ampak to te bo stalo … 500 bahtov! @You’d like to go back and I love money!@ Nic ga ni bilo sram!:( Jeb … te bahti in azijska birokracija! Cisto vseeno mi je ze bilo. Se toliko sem si upala, da sem mu rekla, da jih imam samo 400 in da mu jih vec pac ne morem dat. Potem sem na hitro prestela (ce bo slo se dolgo tako naprej, se bom naucila se racunati!), da jih je v pisarni 5 - torej bi si baksis lepo razdelili! Kakorkoli, pristal je na 400. Tako mi jih je zadnjih 100 ostalo za tuk tuk do Lonely Beach jutri, ko, upam vsaj, koncno vendarle pridem do Koh Changa.

V hotelu v Phnom Penhu, kjer sem, pa so zelo prijazni (kot povsod po Kambodzi, kjer ravno ne ropajo ali se ne streljajo:)). Vceraj zvecer , ko sem se vrnila z meje, so me sprejeli vsi nasmejani (in zdaj smo ze skoraj druzinski prijatelji:)))  Pravkar so gledali dnevnik in mi povedali, da se na Tajskem spet zacenjajo nemiri. Ne vem tocno, kaj je zdaj povod, ampak na televiziji je bilo videti kar hudo. Tardeci se spet pretepajo s tarumenimi. Glavno je, da (se) niso prisli do letalisca. Ne vem sicer, kaj nameravajo.  Ampak zdaj si pa ze res zelim, da bi s tem  vsaj do soboote tokrat vendarle uspeli pocakati.

V soboto sem si v Phnom Penhu ogledala muzej genocida, nekdanje skrivne zapore, v katere so Rdeci kmeri pod vodstvom Pola Pota zapirali ljudi. Mucenje, ki so ga bili delezni zaporniki, je bilo nepredstavljivo neclovesko - med mucitelji pa je bilo veliko otrok. Tisto, kar se posebej pretrese ob ogledu tega muzeja je, da je marsikaj ostalo v stanju kot je bilo takrat. Sredi sob (ce ozkim celicam, v katere se sama s svojimi oblogami ne bi mogla niti stlaciti, sploh lahko recemo sobe) so se vedno postelje in verige, na katere so bili priklenjeni zaporniki. Opustosene stene @krasijo@ fotografije tistih redkih prezivelih, ki so jih Vietnamci nasli, ko so ob osvoboditvi Kambodze od rezima Rdecih Kmerov nasli ta zapor. Danes (potem, ko sem se s tajske meje morala vrnit v Phnom Phen:( pa sem si ogledala se Polja smrti - obmocje, 15 km oddaljeno od Phnom Penha, kamor so iz omenjenih zaporov (ti so bili skriti tudi po drugih krajih Kambodze) vozili tiste, ki so jih ubili. tudi to so poceli na najbolj mozne okrutne nacine (in iz najbolj banalnih razlogov). Nihce ne ve, koliko je tam pod zemljo se kosti, med umorjenimi pa je bilo tudi okoli 2000 otrok.