Ganga Press

Kuliranje

5416 – in konec. (za Open)

Ponedeljek, 23.8. (Thorong La Pass)

Zbudim se okoli pol petih, po kaksni uri startava. Vreme je megleno, se vedno pada leden dez. Zacneva se vzpenjati in se v pol ure dvigneva za 500 metrov, na t.i. High Camp, kjer vecina ljudi prezivi dan in noc zaradi aklimatizacije. To (na srečo) izvem šele pozneje, sploh pa mi to, da bi cel dan pocivala ze po polurnem vzponu ne pade na kraj pameti. Za naslednjih petsto metrov porabiva nekaj ur. Ko se enkrat vzpenjas nad 4000 in tam nekje, vsak meter šteje. Tudi (in še posebej) navzdol. Večino časa spet diham na škrge, ko se prebijava po ozkih gozdnih poteh. Z izjemo skupine domačinov, ki gredo tu čez na festival v Mukinath, prvo naslednje mesto in s katerimi se vso pot srečujemo ter nekaj karavan tovornih konj (naučeni so, da se v zaporedju po dva in dva na ozkih stezah ustavijo, ko ti pridejo nasproti, pa jim moraš dati nujno prednost) ter ene turistke iz Nemčije, ki jo je zmatrala višinska bolezen in jo gor vlečejo kar na konjem (na vrhu prelaza nenadoma čudežno ozdravi in se v dolino spočita, kot je, zbudi oziroma kar odskaklja peš) vso pot ne srečava nikogar. Niti enega turista. Niti muhe. Vse, kar je, so skale, slapovi, kamni, ozke kozje stezice, drevesa. Čudoviti vrhovi gora povsod naokoli (ko ni megle). In ledeni dež.

Hodim počasi, zmanjkuje mi kisika, pot precej spominja na tisto na Ice Lake, ki pa jo vseeno nekoliko kvari vreme. Po drugi strani si težko predstavljam, kako bi se na tej višini vzpenjala po vročem soncu, kakršno nas je spremljalo prvih nekaj dni. Zaradi pomanjkanja kisika ne utegnem misliti na prav veliko drugega kot na to, kako bom naredila naslednji korak (večino časa je pomembna celo odločitev o tem, ali je trenutno boljše gledati pod noge ali pred njih;). Lama tokrat pokaže presenetljivo veliko potrpežljivosti. Čaka me, čeprav bi se lahko glede na to, s kakšno hitrostjo in spretnostjo se domačini gibljejo po teh poteh, sam in s težkim ruzakom verjetno vmes že vsaj dvakrat ne le vzpel na prelaz, temveč tudi spustil.

Okoli 10.00 prispeva do gor. Lama, ki vse bolj izkazuje tradicionalen nepalski izviren smisel za humor, me tik pred prelazom uspešno prepriča, da je do vrha še kakšna ura. Pozneje, ko tudi sama končno le zagledam obris majhne hišice, edinega objekta, ki – ob stotinah zloženih kamnov z molitvami in tibetanskih zastavic – stojijo tam, tip steče in veselo vpije, da je do vrha le še nekaj minut. “Če lahko on, lahko tudi jaz,” si rečem in zalaufam še sama.

V majhni, temni hišici se ustaviva le za nekaj minut, toliko da popijeva vsak pol litra vročega čaja, in že je čas za odhod. Čeprav je vzpon na ta prelaz pravzaprav cilj trekkinga, v meglenem in ledenem vremenu tam ne moreš ravno preživeti lepega dopustniškega popoldneva. Pir ne bi bil v prav nikakršen užitek; ne le zaradi mraza, temveč tudi zato, ker se je treba potem po drugi strani spustiti še v dolino. A vzpon, pa vse tiste zastavice in tabla, ki označuje, kam si prišel, vseeno zbudijo nekakšen občutek evforije. V tisti majhni, nabito polni koči, mi, ne da bi točno vedela, zakaj, za trenutek privrejo solze v oči. Ki pa jih, trda bodi neizprosna žena jeklena, kakršna sem, seveda hitro skrijem.

Torek, 24. 8.

Včeraj popoldne sva se s prelaza spustila v Mukinath, prijetno mestece, ki je nekakšna meka vsakršnih verskih in drugih festivalov. Malo hecen občutek je, po desetih dneh videti prve avtomobile. Nekako (še) ne sodijo v koncept. Ampak tu imajo tudi čisto svojo verzijo trgovine Seven Eleven! Samo malo še, pa se bodo guide porterji okoli Annapurne sprehajali z garmini, ne le z mobiteli. Glede na današnje dogajanje to niti ne bi bilo tako slabo.

Da bi se izognila dolgotrajni hoji po precej dolgočasni pokrajini, edinkrat kupiva vozovnici za avtobus do naslednjega mesta, imenovanega Jomsom. To naredi večina turistov, tokrat natančno še dva; tista Izraelca, o katerih je bilo govora že v prejšnjih zapisih in katerih trekking se je s tem vzponom končal. Pregrešno draga vožnja se izkaže za eno najbolj odtrganih avantur! Namesto na avtobus se stisnemo v jeep, neka babica v strahu, da bi jo na kakšnem z monsunom povzročenem kraterjem vrglo skozi strop, sklene svojo roko v mojo in se me vso pot trdno drži. Natančno, le prvi del poti, ta pa traja natančno kakšno uro. Takrat se namreč pripeljemo do precej visoke reke, čez katero z džipom ne moremo. Izkrcamo se in čakamo, da nas čez prepeljejo s traktorjem. Na drugem bregu pa – ne džipa in ne avtobusa. Nič! Ljudje iz več džipov prečkamo viseči most in se ustavimo v nekem gozdu, kjer naslednjo uro čakamo na avtobus. Ko Lama ugotovi, da ga ne bo, predlaga, da bi peš prehodila naslednjih nekaj kilometrov. Pod drsečimi slapovi in vodi do kolen brodiva kakšno uro in pol, dokler le ne zaslišiva trobljenja busov. Le trije gredo vsak dan iz te vasi, in vedno vozijo skupaj. Lama me, ker so busi, ko prideva do njih, že povsem natrpani, sicer spet skuša prepričati, naj sedem kar na streho, a včasih me vendarle poboža zdrava pamet. To ugotovim kmalu zatem, ko zmanjkuje ceste, ki jo je odrezal dež, in avtobus, če že ravno ne skače po kraterij kot ponorela bolha, ki so jo ravno pošpricali s šamponom proti ušem,  mestoma z enim delom (seveda tistim, na katerem sem tudi jaz) že visi na prepadom. Nora vožnja se konča, ko pridemo do naslednjega visečega mostu. Ljudje iz treh avtobusov, večinoma domačini, se usujemo ven in kot nori tečemo čez most, pa po skalah gor in dol, da bi čimprej prišli (in dobili vsaj približno smrtno ne-nevarno) mesto na naslednjem avtobusu. Potem se zgodba še enkrat ponovi. Dokler – ampak preveč smešno boleče je, zato raje ne bi o tem – z Lamo nekje na pol poti ne izgubiva eden drugaga. Če sem natančna, pravzaprav ne vem, kdo je izgubil koga; dejstvo pa je, da ga ni bilo na strehi busa, v katerem sem bila jaz, in ko je to ugotovil, je sklenil, da ne bo na nobenem busu. Sedel je na kamen sredi osamljene vasi in čakal, da bom prišla. Česar sama po kakšni uri vožnje, ko smo se izkrcali v neki restavraciji, seveda nismo mogli vedeti. Kakorkoli že, s pomočjo prijaznih domačinov, ki so mi rekli, da je vse v redu in naj ga počakam, se je zadeva uredila. Po nekaj urah; ravno takrat, ko so me Nepalci iz ZDA, ki so bili na poti v domači Mukinath, začeli uvajati v skrivostni Rakhse, domačega koruznega žganja, jo je Lama veselo primahal iz tiste vasi.

Vmes se nisem  pretirano sekirala; čeprav je imel moj ruzak in čeprav mi ni bilo jasno, kako bo pravzaprav sploh izvedel, kje sem; in kaj bo naredil, ko in če se bo zgodilo to, glede na to, da si tisti dan ni bilo mogoče obetati več nobenega prevoza. Ampak eden največjih čarov Azije je prav v tem, da je (bolj ali manj) v njej res vse mogoče. In da se – tako ali drugače – nekako že večinoma vse uredi.

 ”Ali ima tvoj vodič mobitel?” me je, precej naivno, vprašal eden od sopotnikov na busu, ki so poskušali pomagati pri reševanju precej smešne situacije. V odgovor sem se le nasmehnila. In pomislila, da bodo takrat, ko bodo tile guide porterji imeli opravljene tečaje prve pomoči, ko si bodo vsaj približno predstavljali, kaj je višinska bolezen in ko bodo začeli naokoli hoditi najprej z mobiteli, potem pa še z garmini, vse skupaj postalo zelo, zelo dolgočasno.

Sreda, četrtek, petek ipd …

Enkrat vmes, ob predzadnjih zapisih, sem ugotovila, da v teh svojih opisih kar precej težim; razen tega ni v njih nič o lezbijkah, gejih in še čem. zato mi mi pravzaprav jasno, zakaj bi vas tole sploh zanimalo. Če bi morala sama brati kaj takega, bi od dolgočasja že zdavnaj zaspala. Verjetno ta moj predsodek izvira iz dejstva, da sama ne maram brati potopisov; edini, ki me je doslej prepričal, je bil Veliki železniški bazar. No, ampak odslužiti moram svoj “dolg”. Vam pa bom, s strnjenim opisom zadnjih dni (tudi zato, ker se je trekking s konca avgusta prelevil še v september) poskušala vsaj nekoliko skrajšati muke in bom zapis strnila.

Z Lamo sva potem torej hodila še nekaj dni. Očitno sva bila precej hitra, saj sva oziroma bi predivdeno 18 dnevno turo (tj. okoli 200 kilometrov vzponov in spustov ter v povprečju 7 do 8 ur hoda na dan) zaključila že po 16 dneh, ko bi prišla v Pokharo. Najtežji del trekkinga je šele sledil; z nadležnimi krvosesi leecheji posejano pot skozi gosto nepalsko džunglo najprej od Tadapanija do Gorephanija, Tatopanija ter potem še do Chomronga, sicer čudovitih nepalskih vasic (dlje kot sva bila, bolj so ljudje prijazni …) in krasno, spet povsem drugačna pokrajino, je ves čas razmakal težak monsunski dež. Precej hud prehlad in vročina, ki so ji posebej na poti do Gorephanija kar med hojo sledile občasne halucinacije, k izboljšanju vremena nista prav veliko pripomogla.

A trmasta želja in vztrajanje pri tem, da si na vsak način želim še na Annapurna I Base Camp, me je še kar držala. Podkupila sem torej Lamo in uresničila sva dogovor, da bova trekking podaljšala še za nekaj dni. Sreča se nasmiha neumnim (glede na to, da nisem imela pojma ne, zakaj vztrajam in ne kam grem). Vzpon na ABC, kot mu ljubkovalno rečejo domačini, se je na koncu izkazal za najlepši del trekkinga.

Kmalu po Chomrongu sva vstopila v naravni park Annapurne. O pokrajini nekoliko pozneje; scena tu je bila čisto odbita! Iz Deoralija, zadnje vasi pred ABC sva se začela vzpenjati že ob šestih zjutraj, v želji da bi ujela vsaj kakšen trenutek, ko se bodo meglice dvignile, da bi videla vrh Annapurne. A to bo, so povedali domačini, v tem času in vremenu precej težko. V Deoraliju sva tokrat pustila vse, tudi zobno ščetko. Tudi na samem baznem taboru človek, če ne gre ravno plezat na vrh, nima kaj veliko početi, ko enkrat pride gor. Razen seveda, če bi šla osvajat vrh Annapurne s plezanjem (kar pa mi – toliko pa spet nisem mazohistka! – na srečo vsaj doslej kljub vsemu še ni padlo na pamet. ;)

“Dokler ne vidim vrha Annapurne, ne grem dol!” sem med vzpenjanjem in pononim dihanjem na škrge mrmrala Lami, ki se je ob tem samo smejal, prepričan, da se šalim. Prišla sva gor, bila je megla, vreme ni obetalo. Najprej sem se za kakšno uro zakopala med tibetanske zastavice čisto na vrhu tabora, potem sem se usidrala v topli in prijetni restavraciji enega od tamkajšnjih guest housov in ponovno razlasila, da ne grem dol. V jedilnici so se kmalu začeli nabirati še drugi pohodniki, zbrani z različnih koncev in krajev sveta in s približno podobno idejo kot je bila moja (le da so imeli zobne ščetke večinoma zraven). Izkazali so se za čudovito, duhovito in prav nepozabno družbo; med ljudmi, ki smo nekega avgustovskega monsunskega dne tam gor na baznem taboru dobrih 24 ur čakal na … razgled … se je po nekaj minutah spletla prav posebna vez. Zabavno in fajn je bilo vse do naslednjega dne, ko nas je namesto jasnega jutra s pogledom na vrh Annapurne 1 in Annapurne South pričakala … megla.

Da sem zunaj stala in jo fotkala ravno tisto minuto, ko se je razkadila in da mi je uspelo v objektiv ujeti prav vse vrhove gora, smo ugotovili šele nekaj ur pozneje, ko sva se z Lamo iz Deoralija spustila do vasi bamboo. “Glej, glej, Annapurna 1! Pa 2! Pa 3! Nene – to je Gangapurna!” je navdušeno (soraj) kričal, ko sva buljila v ubogi fotoaparat, ki je  zadnjih tedni preživel marsikaj hudega. Pred tem me je, ko sem se spuščala z ABC in najprej travmirala češ kakšna krivica da je, ker mi razgled na vrhove tokrat ni bil dan v hipu prešinilo, da sem več kot dobila “svoj” vrh. Razgled morda res ne, dana pa mi je bila čudovita izkušnja, krasna pokrajina in srečanje z nekaj čudovitimi ljudmi, s katerimi me bo družila posebna vez, čeprav se vsaj z večino njih verjetno ne bomo srečali nikoli več v življenju.

Če kaj, potem je tak trekking odličen način za zdravljenje “zahodnjaške” nevrotičnosti. Na neki točki postane vse tako zelo preprosto. Zanimivo pa bo ugotoviti, ali in kako dolgo se ta preprostost drži še potem, ko se enkrat vrneš  na Zahod …

Sicer pa je, v primerjavi s prvim delom trekkinga, pot do ABC, pot po skalah, pod drsečimi plazovi, slapovi ter obkrožena z vrhovi Annapurne I., II., III. in IV., Ganghapurne ter gore “domačinov”, v prevodu imenovane “Fish Tail” (tudi če jih zaradi megle ne vidite;) tue pokrajina spet povsem drugačna. Kot da bi se prestavil v drug svet. Predvsem je dobeseno posuta je z rožami. Bolj kot se približuješ baznemu taboru, več jih je. Bolj pisane, različne, drugačne so. Botanični del tega dela sveta me je povsem prevzel. Pa ne, sem pomislila med ponovnim dihanjem na škrge, občasnim preklinjanjem lastnega mazohizma, da sem vso to pot naredila samo zato, da bi na koncu (kar se je zgodilo, nič kaj trdo-žensko-nejkekleno priznam) vzljubila … rože?

Spustu je sledil prihod v Pokharo, čisto posebno mesto s čisto posebnim jezerom in (dobesedno) najbolj prijaznimi ljudmi, kar sem jih kdaj srečala. Verjetno v tem mestu razsaja kakšen poseben gen, saj se prijaznosti preprosto ne moreš izogniti. Podobno kot se e moreš izogniti, da bi te kar zagrabilo in da bi – pa četudi le za kakšen dan, saj potem že mine, tudi sam postal tak. Hja očitno kar precej nalezljiva.

Sledil je (nakupovlni; to je spet prebudilo “pravo žensko” v meni;)) dan v Kathmanduju, pa (nakupovalno-naročilno-darilni) dan v Delhiju ter (prav na dan, ko je v Indiji štrajkalo 8 milijonov delavcev v transportu) domov. Tu so mi rekli, naj povem, kam nameravam naslednjič, da bodo vedeli, na katerem koncu sveta je mogoče predvideti naslednjo naravno ali drugo katastrofo. Ni smešno, vsaj meni se ne zdi. Poplave, ki so pustošile po Ladakhu, so namreč povzročile resnično katastrofo, ki traja še vedno.  Ko se (spet) malo aklimatiziram, se bom spravila v pogon, da vidim, kaj je mogoče narediti in razmislila, kako sprožiti kakšno učinkovito za pomoč.

Zdaj, ko to berete, verjetno že s kakšnim pirom sedim kje v Ljubljani; morda tudi v ali pred Opnom. Morda sem se že srečala s tistimi, ki sem jih najbolj pogrešala. Morda srkam tisti pir in v družbi najbolj ljubih mi ljudi in - takšni so zame tudi in včasih celo prav zato, ker si to ob njih mirno lahko privoščim – nemo zrem kam v prazno.

 Mogoče pa že po delih, zelo počasi, z več tišine kot besedami in zlagoma vsaj (ne) komu vendarle vsaj poskušam povedati tudi vse tisto neizrekljivo. Tisto torej, kar začutiš, doživiš, se ti zgodi in je lahko tako zelo, zelo močno. Pušča sled. A četudi izrečeš ali napišeš na milijone besed, je prav to nekaj najbolj neulovljivo za oris. Za vselej je lahko v tebi, s teboj; ne (z)moreš pa je opisati.

  • Share/Bookmark

(P)o fizisu

Vsec mi je, da med tem pohodom ni prav dosti prostora za kaksne globokoumnosti, modre filozofske misli, za poglabljanje … Pravzaprav sem se tega vec kot najedla v prvi polovici zivljenje. In se se bom, ampak ne tukaj in zdaj. Ne na trekkingu. Tu ni prav veliko prostora za metafiziko. VSe (no, ali pa vsaj skoraj vse) je cisti fizis.

Tu je – ceprav te vedno znova nekam odnasa in po sedmih urah nenehne hoje v hrib nad 4000 metri tudi duh kaj hitro odplava v neslutene visine – je v resnici vse osredotoceno na fizis. Na otipljivo, torej. Otipljive so skale, po katerih hodis, otipljive so korenine, ob katere se spotikas, otipljivi so viseci mostovi, po katerem ne morejo hoditi vec kot trije ljudje naenkrat. Otipljiv je dez.

Otipljivi so mokri cevlji in smrdece nogavice, otipljiv je znoj, ki ti kaplja iz vsake pore telesa, otipljive so mokrce cunje, ki se ne posusijo po nekaj dni, zato nase zjutraj, preden se odpravis na pot, pac nadenes kar mokre (tako se, nenazadnje, se najhitreje tudi posusijo …). Otipljive so luknje v tleh namesto stranisca, otipljiv je vedno znova le mrzla voda, s katero se tusiras tudi, ko zunaj padana ledeni dez, ki te je pred tem vec ur bical. Otipljiv je (oz. tak postane) prav vsak korak. In ki jih delas tudi, ko si trdno preprican, da ne bos vec zmogel niti enega samega. Otipljiva je celo megla, ki jo gledas namesto vrhov najvisjih gora na svetu in ki se ne razkadi, pa cetudi samo zaradi zelje po razgledu na vrh Annapurne potovanje podaljsas za nekaj dni in se se enkrat vzpnes nad 4000 metrov. Ter potem cakas na to, ali se bo razgled vendarle razjasnil; ali se bo morda vendarle vsaj za trenutek zacel koncevati monsun, ki bi ga moralo biti v teh dneh konec, dezuje pa tako kot da se pravkar sele zacenja … Otipljive so halucinacije, ki jih dobis ko v dzungli med monsunskim dezjem hudo prehlajen prizenes svoje telo do skrajnih meja (z)moznosti. In ko si preprican, da zares ne bos mogel vec, se sele zacne. Telo zacne gnati nekaj povsem drugega; nenadoma ne razmisljal vec o tem, ves ta mehanizem ozilja, misicevja in kosti se giblje kot da bi to pocelo neodvisno od tvojih zelja ali volje. Nenavadno je, da se med tako potjo v fizicnem smislu vec ukvarjas s svojim ‘fizicnim delom’ kot kadarkoli sicer – obenem pa mu, bolj kot kadarkoli sicer, dopustis, da deluje samo.

Pri cemer sploh ne ves, ali ga poganja povsem telesni, fizicni mehanizem ali pa duh. Ne ves, ali je duh tisti, ki si je podredil telo ali pa je morda obratno? Ampak ce drzi, da je telo posoda duse … Kakorkoli, kaze da bo treba to pocasi spet preveriti v Varanasiju. Ali pri Starih Grkih.

Otipljivo je tudi vse tisto, na kar se osredotocas medtem ko dtelo odtava po svoje. Pa cetudi je vse tisto, kar se ti medtem dogaja v glavi ali tam nekje, po vec ur, po cel dan ali celo po nekaj dni bolj ali manj osredotoceno na eno in isto misel. Z njo ne prides nikamor, ne dozenes nicesar novega, nobenega genialnega rezultata ali modre misli ni, ki bi predstavljala kaksen posebej izpolnjujoc samozadovoljen mentalni zakljucek. Ampak potem dosezenes, da to – zakljucki namrec – pravzaprav sploh ni tako zelo pomembno; da k temu morda celo niti ne stremis. ta osredotocenost na eno in isto misel je v bistvu neke vrste meditacija. Precej uspesna, bi si upala trditi. Veliko bolj ucinkovita (vsaj zame) kot ce bi nekaj let lezala na zebljih in skusala odkriti veliko resnico o smislu zivljenja, bivanja, duha …

TAko nenadoma (morda) lahko ugotovis, da je pravi smisel bivanja tukaj in zdaj. Saj ne, da bi zanikal obstoj drugih sfer; obstoj vsega tistega, cesar ne poznamo, ne vidimo, kar nas zene, kar je bilo prej, bo potem; je levo, desno, gor ali dol. Ampak v urah, ko moras biti osredotocen na vsak korak (in se je potrebno veckrat odlociti celo, ali imas vec moznosti, da ne zdrsnes v prepad, ce bos gledal POD noge ali PRED noge) pac preprosto ni casa za kaj dosti drugega kot za ‘tukaj’ in ‘zdaj’. Hecno je, ampak ob vsej tej osredotocenosti na telo ti nenadoma – in morda celo prvic – ne da bi to sploh zares opazil zmanjka tistega v samega sebe vrtecega in nenehno pozirajocega te casa … ‘zase’ … .

Ob tleh, po katerih hodis, cudoviti naravi, megli, skozi katero se ne prebijes po nekaj dni, zuljih, bolecinah, vdihom (za vsakega si na koncu preprican, da je predzadnji) postane, skratka, celo misel nekaj, kar je – morda prav to se posebej – mogoce otipati.

Ampak ko in ce jo koncno lahko, nenadoma ugotovis tudi to, da to morda sploh niti ni vec tako zelo pomembno.

S takega potovanja se torej ne vrnes nic pametnejsi ali bolj razsvetljen kot si bil, ne vrnes se s kaksnimi novimi posebej pomembnimi sklepi, spoznanji in/ali zakljucki.

Vrnes pa se  (lahko) veliko bolj izpolnjen ter – na neki, morda obicajno prav se najtezje dosegljivi ravni – se veliko bolj povezan s sabo in s svojim telesom in s seboj kot si bil. Ter bogatejsi.

Ampak kakorkoli – spet sem v Delhiju in cez nekaj ur letim domov. Zelo se ze veselim! Nenazadnje je – kot sem spoznala na busu iz Pokhare, kjer, mimogrede, zivijo najprijaznejsi ljudje na svetu – do Kathmanduja tako potovanje namenjeno polnjenju baterij za obdobje, ki ga prezivim doma; ne pa obratno. Povzetek tokratnega potovanja: Uspelo je!

Pa se to … Nepal je krasen – in vec kot to, kar sem poskusala v zgornjih vrsticah – preprosto ni vec mogoce povedati. Ampak (ce izvzamemo trekking …) se bolj krasna je Indija. To je preprosto dezela, kjer je … no, kjer je nekako vse bolj … po moje. Razume me. In razumem jo – vsaj v tistem majhnem, atomskem drobcu, do katerega je – ;e jo sploh je – to skrivnostno in misticno dezelo, polno cudovitih skrivnosti in se bolj cudovitih ljudi, sploh mogoce razumeti.

Hvala vsem in vsaki/vsakemu ker ste (tudi) tokrat bili z menoj. Sledi samo se zadnji del Open dnevnika, drugace pa … do prihodnjic.

;)

  • Share/Bookmark

Okoli gore … (za Open;)

Sobota, 14.8. Kathmandu – Bhulebhule

Z Lamo, mojim guide porterjem, startava ze navsezgodaj zjutraj z lokalnim busom. Vecino poti lije kot iz skafa. Sele med potjo se zacnem zavedati, da pravzaprav sploh ne vem cisto natancno, kam grem. Mogoce je tako celo bolje. Pozno popoldne pridemo v Beshishar in ujamemo zadnji bus za Bhulebhule, vasico, iz katere bomo startali. Bus je nabito poln, zato Lama, Americanka Jessica, ki jo spoznam med potjo ter njen guide porter splezamo kar na streho. To je nekaj, cesar ne bi za zivo glavo naredila recimo v Indiji, pa tudi na od monsuna razritih in preluknjanih kamnih Nepala se izkaze kot ne najbolj pametno. Zato pa za toliko bolj zabavno. Ko s strehe pade ze tretja prtljaga, na kateri sedimo in me Lama mocno drzi, da ne bi za ruzakom zletela se jaz in ko namesto na tla ob ogromni luknji poletim vsaj tja nekam v zrak, si z Jessico, ki jo poznam sele nekaj minut, za vsak slucaj v mesanici adrenalina in smeha ter ugibanja, da je mogoce to najin poslednji prevoz, zdrdrava vsaka svojo oporoko.

Nedelja, 15.8. Bhulebhule – Jagat

Z Mehicanko Mario in Anglezem Davidom, ki ju spoznam prejsnji vecer, pot nadaljujemo skupaj. Caka nas prvih sedem ur hoje med cudovitimi, zivo zelenimi rizevimi polji, nepredstavljivo visokimi in bucecimi slapovi ter pisanimi, vecinoma tibetanskimi vasmi. Zvecer prispemo v Jagat, kjer spoznamo se zanimiv izraelski par. Ona me sploh zelo navdusi (je kar precej moj tip), a kaj, ko mi jo ze po nekaj minutah mi jo uspe uzaliti. Ah, zenske! Kot spoznam kaksna dva tedna pozneje(ne pozabite, da je ta blog pisan oz. objavljen za nazaj), Izraelci, z njimi pa seveda tudi Izraelke, ocitno res ne odpuscajo.

Ponedeljek, 16. 8.

Iz Jagata se odpravimo proti naslednji vasi, caka nas prvi resnejsi vzpon, natancneje 7 ur hoje v hrib. Jessicin vodic dobi prvega leecheja, tistega odurnega rjavega krvosesa, katerega edina naloga je, da se ti prisesa na kozo in povzroci, da ti kri lije skoraj v potokih. Njegova hlacnica je povsem krvava in zasmili se mi. Domacini so te monsunske nadlege ze vajeni. Mi pa upamo, da se nam kateri vsaj ne bo prisesal na obraz, saj ne puscajo ravno prav lepih brazgotin. Naj bomo se v taki divjini in izven civilizacije. Saj veste – vse za lepoto!

Torek, 17. 8. Tal- Garje

Po celodnevni hoji prideo v neko no name vas. Guest House se mi zdi sumljiv ze na prvi pogled, ampak pritozevanja sem se odvadila ze zdavnaj. A ze ob prvem stiku s posteljo mi zazvoni alarm paranoje, ki me spremlja vse od tiste perujske epizode z nadleznimi zajedalci vsaj enkrat na vsakem poovanju. Obicajno se panika izkaze za neupraviceno, tokrat pa ne. Najprej me zacne srbeti trebuh, potem noge, sledi celo telo. Pojavijo se majhni rdeci izpuscaji. V mislih se ze poslovim od uzivanja med potovanjem, saj je s precejsnjo lahkoto mogoce predvideti, koliko srbenja in praskanja sledi, preden bom koncno le prisla do zvepla oz. do svoje, ob takih priloznostih se posebej tako zelo ljube mi  zdravnice. Jessica ima na kozi podoben pojav, a njena pravkar koncana U.S.A. medicinska fakulteta pri odpravljanju nadlege ni v prav veliko pomoc. Nasploh teorija na taki avanturi prav veliko ne pomaga. Edina posledica tovrstnega znanja je, da Jessico izpuscaji spremljajo se naprej, meni pa cudezno pomagajo Mariina zdravila iz Mehike. Ob cemer dobim se nekaj precej koristnih nasvetov. Ce boste kdaj v Nepalu, se, recimo, raje ne tusirajte bosi, ker se lahko nekaksna goba hitro oprime vasih nog. Pa tablete proti driski cudezno pomagajo pri odpravi nekaterih vrst dzungelskih alergij. Ampak ker imajo napacno ime, jih turisti vecinoma nocejo jemati.  Vseeno mi je, zaradi mene se lahko imenujejo tudi … khm … Samo da ucinkujejo.

Cetrtek, 19., petek, 20 in sobota, 21. 8.; Manang

Od Managa, vasi, ki ima ne le poste, temvec celo pregresno drag in blazno pocasen internet, precej pricakujemo. Tudi zato, ker nam vodici tu odredijo dan pocitka pred zacetkom prave aklimatizacije oz. pred zaresnim vzponom na 5416 m visoki Thorong La Pass, najvisjo tocko tega trekkinga, kar je slisati precej nedosegljivo, nepredstavljivo obenem pa tudi zavidljivo. Zaradi visine, namrec.

Prvi dan res ne pocnemo prav nic, razen da izpraznimo edino pekarno v vasi, kjer imajo tisti dan topel, svez kruh. David cez noc zboli in z Mario se odlocita, da bosta ostala se en dan. Z Jessico skleneva, da ostaneva z njima.

Z Lamo se odpraviva na Ice Lake, enega najvisje lezecih jezer na svetu. Stiri ure se vzpenjava in visina se nevarno pribliza 4000 metrov. Toliko preklinjala kot med tem vzponom ze dolgo nisem; kletivce so se vzporedno s tem, kolikor sta se redcila kisik in zrak, kar vrstile. A tako krasnega razgleda kot med to potjo tudi ze dolgo nisem videla. Popolno navdusenje je sledila, ko sem prilezla na vrh. Tam je ob tisocih tibetanskih zastav le ena sama pastirska koca. Pastirja prihajata jake, krave in bike past iz Brake, vasi, do katere je dve uri hoda (za domacine). V koci sta, z njima so njuni otroci. Z Lamo nama ponudita odlicen jakov jogurt in tsampo. Prvic med to potjo sem posteno prenajem, Lama se samo smeje in zacudeno gleda. Ledeno jezero je prav nenavadno toplo. V dolino se vrneva pozno zvecer, zelo utrujena, a tudi zelo, zelo izpolnjena. In srecna.

V soboto zboli se Maria in z Davidom se odlocata, ali bi morda ostala se kaksen dan ali ne. Jessica tudi ne ve, kaj bi. V nekem trenutku zacutim, da je cas, da svoje popotne prijatelje zapustim, nenazadnje se nikoli nisem z nikomer od ljudi, ki jih spoznam na potvanju, prezivela toliko dni. Z J., M. in D. pa so postali ze kar nekaksna prav nenavadno simbioticna popotniska druzina. Zgodaj dopoldne se odlocijo, da bodo vseeno sli naprej, na tri ure trajajoco pot do vasi Yak Kharka, kjer bodo nadaljevali z aklimatizacijo. Z Lamo se dogovoriva, da bova uzgala osem ur hoda, direktno do Phedija, iz katerega bo naslednje jutro sledilo 1000 metrov vzpona na Thorong La Pass. Tako popotniske prijatelje zapustim. V Phedi prideva pozno popoldne, to je mrzla, meglena vas, v kateri pada leden dez. A tistih nekaj ljudi, ki zivi v njej, je tako zelo prijaznih.

Ponoci zelo dolgo ne zaspim, sprasujem se, kaj je z Mario, Jessico in Davidom. Nenadoma zacnem pogresati nekatere ljudi iz Opna (in okolice), dom. Sprasujem se, kako bo z dihanjem, kisikom, kaksen je ta skrivnostni prelaz, kako bo potekal vzpon. Nenadoma me spet preplavi tisti dobri, stari, tako zelo potreben mi adrenalin. Sele zdaj, ko z Lamo ostaneva sama, se lahko v celoti posvetim sebi, svojim mislim, dogajanju okoli sebe in s seboj. V trenutku, preden zaspim, se zavem, da se avantura, potovanje, dopust, odklop; vse tisto torej, zaradi cesar zdajle nisem na piru v Opnu, temvec cisto nekje drugje, tam, kjer vsake toliko casa ne da bi prav vedela, zakaj, ocitno preprosto moram biti; torej nekje … tu … pravzaprav sele  zares zacenja.

  • Share/Bookmark

Annapurna

oz. trekking okoli nje je nekaj (dopustnisko)  najboljsega, najlepsega in nenazadnje na nek nacin tudi najbolj pogumnega, kar sem naredila v zivljenju. 20 dni je trajalo in povzpetje na Annapurna Base Camp cisto na koncu, pri katerem sem vztrajala do nezavesti ne da bi cisto dobro vedela, zakaj (tega namrec v programu ni bilo in Lamo sem v bistvu skoraj podkupila, da je svoj delovni cas podaljsal za dva dni in kar precej tvegal) se je na koncu izkazalo za dalec najlepso in najbolj nepozabno izkusnjo med celotnim pohodom. Ampak lepo je bilo vse! Podrobnosti in predvsem osebno dozivljanje vsega tega dogajanja sledijo od doma. Za zdaj pa …. bilo je … Bila je res velicastna preizkusnja sebe same; telesa in duha. Bilo je (tudi) veliko vec kot to. Zbog nekih starih razloga se posebej zame …

Tudi koncalo se je ravno ob pravem casu. Danes okoli 17.00 sva, po zadnjih sestih urah hoje ozuljena, modra, krvavece pregrizena z leecheji ter trem tednom dzungli, nepalskih vaseh in divjini primerno izgledajoca (kot Tarzan, tocno tako sem se, mimogrede, danes tudi pocutila …) ter diseca, a obenem zadovoljna, izpolnjena in prijetno utrujena, z Lamo prispela v Pokharo. Ljudje v tem  mestu so neverjetno prijazni. Kulturni sok po treh tednih skoraj res totalnega odklopa je bil veliko manjsi kot ze kdaj doslej. Z Lamo sva se poslovila s solzami v oceh. Potem ko sem med danasnjim trekkingom dozivela prvi histericni napad, ko sem se skusala otresti napada kaksnih 30 zajedalskih leechejev, sem vedno umirjenega, nasmejanega in prisebnega Lamo prvic po treh tednih videla, kako mocno se je razburil (pravzaprav je bil to prvi Nepalec, ki sem ga videla prepirati se sploh), ko mi je hotel taksist za prevoz do Pokhare zaracunati dvojno ceno. Z obema izpadoma sva si, domnevam, povedala marsikaj. Prej ves cas zadrzan me je vceraj vprasal, ali se bom se kdaj vrnila. Naslednje leto ne, sem mu rekla, naslednje leto je na vrsti Ladakh. Potem pa mogoce ze. Precej nenavadno za nekoga, ki je bil vse doslej preprican, da bi s komerkoli precej tezko prezivel nekajkrat po 24 ur.

Kakorkoli ze, mislim da bom (kmalu zatem, ko se bodo zacelili zulji) zares postala za zelo dolgo zasvojena s trekkingi. Lama je rekel, da me bo cakal. In da bo sel z mano cez dve ali kolikor koli let ze, ko se bom vrnila, osvojit naslednji nepalski trekking cilj. Zaenkrat pa je trekkinga dovolj. Pogresam vas, sluzbo, dom, civilizacijo. Open (in vse, kar in kar ne sodi zraven). Pogresam pir. No ja, pa saj pogresanje ne bo dolgo trajalo. Mesec popolnega odstekanja je/bo kot bi trenil minil – in se kako kmalu se, v ustaljenih, a vcasih celo kar zazelenih tirnicah dolgocasnega vsakdanjega domacega dne,  spet vidimo.

  • Share/Bookmark

Slisim …

… da nekateri zelo pogresate blog, torej na hitro: tale trekking okoli Annapurne je nekaj cisto odstekanega, in predvsem cudovito lepega. Vceraj sem preckala najvisjo tocko tod naokoli (ce, seveda, ne gres ravno plezat direkt na Annapurno I), 5416 m visok Thorong La Pass. Cisto noro je bilo. NEpal je krasen, na tej poti je ogromno tibetanskih vasic. KOt da bi bil v cisto drugem svetu … Dan pred omenjenim vzponom sem se uspesno ‘iznebila’ Mehicanke Marie, Angleza Davida in Americanke Jessice (dalec najhujsa …;), s katerimi smo v skoraj zacudujoci simbiozi kar uspesno skupaj preziveli prvih 8 dni. Zdaj z Lamo, mojim neskoncno potrpezljivim guide porterjem nadaljujeva sama. Sicer pa je tu in tam mogoce srecati se koga (vceraj sem med 5 urnim vzpenjanjem sicer srecala le dva turista), prav veliko pa ne. V casu, ko ni monsuna, je ta pot menda zelo obljudena; prav ta trekking okoli Annapurne naj bi veljal za enega izmed desetih najboljsih, najlepsih in tudi najvisjih na svetu. ce povem po pravici, je se sreca, da sem se nanj odpravila priblizno tako kot se Poljaki odpravljajo na Triglav, torej skoraj dobesedno v tevicah (kot Jessica, ki se bo s tem gotovo zapisala v knjigo rekordov). Ce bi namrec natancno vedela kam grem, bi … no, bi mogoce malo bolje razmislila in zdaj svoje neskoncno bolece noge namesto da jih mucim tod naokoli namakala kje v indijski Kerali.

Ampak … tu je tako neskoncno lepo in tile trekkingi ti nabijejo toliko vsega, da … mislim, da imam nov potovalni hobi. Drugace povedano: Pecena sem.

Ostaja mi se sest dni (ker bo slo tudi tako, trekkinga ne bom podaljsevala), v katerim se bom povzpela na Base Camp Annapurna I. Menda utegne biti neskoncno lep razgled, a (seveda) ne v casu monsuna … Sledil bo dan v Pokhari, pa vrnitev v Kathmandu, kjer se bom ukvarjala z vprasanjem, kako se od tu vrniti v Indijo, ker so (jasno) nekaj spremenili pravila. No ja, bo ze.

Aja, se to: zadnji pir sem popila pred 9 dnevi (torej, punce in fantje, pripravite se!), prvi avto sem danes videla po desetih dneh, ko smo prispeli v Jomsom, krasno mesto na zacetku cudovite pokrajine Mustang, ki predstavlja vsaj osnovne zametke civilizacije. Ki je, da se razumemo, vkljucno z vsemi elektronskimi komunikacijami, cisto nic ne pogresam.

Pogresam pa vas in seveda se lahko kaj oglasite. Sama se bom spet, ko se vrnem v to dolgocasno (ki bi bila seveda se bolj taksna brez vseh vas;) civilizacijo, torej tam enkrat cez kaksen teden.

  • Share/Bookmark

Ajmo malo na sever … (Open verzija;)

Nedelja, 8. avgust

Res je nov dan kot je, da bo, nekdo zelo pravilno predivdel vceraj.  Skoraj vse je drugace. Razen da se vedno ne vem, kam in kaj sploh dati v ruzak.  Let ustaljeno predvidljiv, na letalilscu v Delhiju ugotovim, da so mi izgubili prtljago. 

Ponedeljek, 9. avgust

V center Delhija prispem okoli 7, indijska mesta se le pocasi prebujajo. Ker obnavljajo Main Bazaar, indijsko razlicico tajskega Khao San Roada, predela skorajda ne poznam. Nastanim se v znanem, preverjenem guest housu. Ker zaradi monsuna in (glasne) prenove (cela ulica je v rusevinah, na vsakem metru pa tvegas, da ti bo na glavo padla opeka) skorajda ni turistov, so cene prepolovljene. Okoli poldneva dobim mail iz Leha. Hvala Budi, zivi so! Situacija gor je katastrofalna. Stevilo mrtvih je naraslo na 170 (uradni podatek je 134), so brez elektrike in vode, umrlo je tudi nekaj turistov (vsaj dva Francoza), ostali so se vedno po predelih Ladakha, kjer so bili na trekkingu. Ce mi kaj deluje logika (in, smesno, ceprav drugace skoraj nikoli, ob res nujnih situacijah se v meni kar nekako prebudi tisti cip), potem bodo ljudje tam gor najbolj potrebovali denar. Ce bi sla zdaj tja, ne bi delala drugega kot napoto. 

Torek, 10. 7.

Dan je minil v znamenju ruzaka, ki je celo bozji dan potoval od letalisca do guest housa v Delhiju. Vmes sem ga sla – ker so me pac pozabili obvestiti, kaksno pot bo ubral – iskat na letalisce. Zaman. Potem ko celo dopoldne niso hoteli niti slisati o tem, so ga pol ure preden sem prisla, poslali v guest house. Prispel je zvecer, po kaksnih 150 klicih in raje ne povem koliko brez veze zapravljenih dolarjih. Ampak take brezsmiselne avanture imajo tudi svoje dobre strani. Zenski s precej okrnjeno sposobnostjoorientacije kar precej dvigne samozavest, ce vozniku rikse v Delhiju pove, katera je prava pot na letalisce! Ne vem tocno zakaj in kako, ampak tu se res pocutim kot doma. Vecino tistega, ob cemer bi v Sloveniji ze zdavnaj popenila (in kar sploh v zadnjem casu v najvecji meri pokasirajo tisti/e, ki res niso cisto nic krivi/e) tu prenasam z zavidljivo mero nasmeha. Kaksni psihiatri, terapije, pomirjevalne tablete, knjige z duhovno vsebino, kaksne zenske, kaksen alkohol! Za moje dusevno zdravje bi bilo cisto dovolj, ce bi mi osebna zdravnica vsako leto predpisala mesec Indije!

Ne le zdravo, tudi druzbeno koristno bi bilo. Ne namrec le jaz, tudi vecina tistih v neposredni bliznini bi bila vsaj nekaj mesecev zatem bistveno zatem obcutno manj ogrozena. Vsaj nekateri pa bi mogoce nekoliko manj trpeli. Vsaj nekaj mesecev.

;)

Sreda, 11. 8.

Bolj ali manj je jasno, da v Leh v tej situaciji nima smisla riniti, zato naredim tisto, kar pac lahko. Potem zacnem potovanje nacrtovati na novo.

Mimogrede – da ne boste brali samo o tem, okoli cesar se v teh tednih vrtim  – gejevske in lezbicne (vsaj odkrite) scene v precej tradicionalisticni Indiji skorajda ni, homoseksualnost je se vedno kazniva, zanjo ste lahko obsojeni celo na dosmrtno jeco. Lezbicnost pa seveda ni kaznivo dejanje. Kakopak – kaj pa zenski sploh lahko pocneta skupaj takega?!? Seveda.

Kakorkoli ze, precej zanimivo je opazovati recimo Izraelke (predvsem:) in druge turistke, ki potujejo v parih, kako  dosledno upostevajo navodila iz Lonely Planeta. Ta svetuje, da istospolne usmerjenosti nikar ne razkazujte na indijskih ulicah! Nekaj skritih klubov je ze, ampak bolj ali manj samo v mestih kot sta Delhi in Bombay. Kakorkoli ze, tega tu nisem raziskovala in najbrz ne bom. V povezavi z Indijo (in brez povezave s Kahurajom, mesta, kjer so v stevilne templje vklesani najbolj podrobni prizori iz Kamasutre, in ob cemer ni nakljucje, da so v tem mestu bolj ali manj vsi naravnost obsedeni s seksom ) me niti zanima ravno ne. Ko me bo spet prijela ta zilica, se bom vrnila domov. Ali pa na Kubo (se raje!;).

Danes sem po temeljitem razmisleku sklenila, da jutri odletim v Kathmandu. Kako je z gej in lezbicno sceno v Nepalu, se mi se sanja ne. Sanja pa se mi, da je v Nepalu (morda) trenutno vsaj malo manj monsunskega dezevjakot v Indiji. In da obstaja vsaj zametek moznosti za 20 dni trajajoci trekking.

Cetrtek, 12.8.

Ker sem predolgo cakala taksista, ki je upal, da bo dobil se enega potnika za na letalisce, sem na letalo pridivjala zadnji hip. Umirjenost in potrpezljivost gor ali dol – vcasih mi gre lastna indijskost precej na zivce. Pravzaprav se dobro, da se me ne drzi dolgo doma; ce bi se me, bi obstajala precejsnja moznost, da ne bi prav dolgo prezivela. Na koncu je le uspelo priti na avion in pred nekaj urami smo prileteli v Katmandu. Lepo je. In ne dezuje. Le turisticna soseska Thamel se je v zadnjih nekaj letih, odkar sem bila nazadnje tu, temeljito spremenila in se prelevila v najhujsi mozni primerek Khao San Roada. V primerjavi z omenjenima je Main Bazaar v Delhiju prava umirjena, osamljena puscava brez turistom – pa cetudi se trenutno valja v rusevinah.

Slovenski mobilni operaterji ocitno se niso jemali Katmanduja, saj povezaave do sem ne vlecejo. Preden kdo sprozi iskalno akcijo, zato obvescam: naslednjih 20 in nekaj dni bom na off. Barbi, vem da me bos  ubila, ker ti bom spet zj … tvoj sicer vedno tako lepo postiman sistem, ampak …  nic ne stane, ce vprasam (sploh zdaj, ko si upam, ker sem dovolj dalec;): A je kaksna moznost, da se nadaljni zapisi iz tega dolgocasnega OD zavlecejo tja v september …? Bodi prijazna in strpna in reci ‘Bobo!’. Ce bos, ti dolgujem vec kot le enega, ko se vrnem. :) )

Petek, 13. 8.

… Jemljem nazaj vecino tistega, kar sem povedala o nezainteresiranosti. 

Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah.

Lahko noc (do septembra) in srecno!

;)

  • Share/Bookmark

Preden se mi … (za Open.dnevnik)

Barbara iz Opna me je natančno 9. julija (ko sem bila natančno z BB natančno na gugalnici sredi Ade ciganlije in se mi je natančno precej sladko ali lepše povedano približno kot severni banat j … za vse) vprašala, ali bi pisala Open blog za julij. Malo prepozno je bilo; prvič zaradi moje kaotičnosti (včasih pozabim zaporedje dogajanja za nekaj ur naprej in nazaj; nekaj dni se ob tem zdi kot pradavnina;) in drugič zaradi prej omenjenega Beograda.  Pred njim, po njem in v njem se je dogajalo toliko zanimivega, pozitivnega, zabavnega, lepega in … no, ja … kakorkoli že … in ja, tud osebnega, da si … pač  res nisem želela ničesar javno zapisovati. Ni bilo želje, potrebe, vzgiba. Navdih je bil, ni pa bilo tistega hudega notranjega pritiska. Na tistega mislim, ki je močnejši od tebe sam(ega). In ki ti preprosto ne pusti, da (se) ne bi izražal

 Iz vsega skupaj, skratka, julija ni bilo nič (govorim o blogu!;), in dogovorili sva se, da zadevo prestaviva na avgust. Avgust pa je po naključju (ali ta sploh še obstajajo?) mesec, rezerviran za letošnje potovanje. Tega bloga tokrat nisem nameravala pisati; pravzaprav sem se nameravala od vseh teh komunikacijskih sredstev in igračk za mesec dni popolnoma umakniti iz približno milijonov razlogov. Zdaj se – pa ne le zaradi Barbare in Opnovnega bloga - očitno ne bom. Potujem jutri (ali pa je to že danes?), zapise tokrat pa bom morda le nekoliko dopolnjevala, sicer pa bodo v glavnem taki kot na Opnovih straneh. Tale blog tule še vedno ostaja (precej) skrit; še vedno je njegov namen v tem, da ga prebere čim manj ljudi (zato pa ga lahko tisti, ki ga boste, toliko bolj pozorni; lektura in cenzura sta zaželeni vsekakor!;).

Ker bodo zapisi na onih drugih straneh bolj javni (in ker sem vmes vseeno nekoliko dozorela; skoraj sem že kot kakšna jagoda;) bodo tokratni opisi malo manj osebni kot so bili doslej. Ali pa ne. Kdove. Življenje je polno presenečenj.

Nedelja, 1. avgust

Letošnji avgust se nagiba k enem samem predvidljivem, miru in tišini, vsaj po še kako razgibanem in hrupnem juliju. Začel se je s Parado ponosa, ki – razen  grafitov na pročelju Opna – ni letos ni prinesla nič novega. Pa še ti so bili precej predvidljivi. Letošnja Parada je v meni zbudila precejšen bes, ki ni minil niti po mesecu dni. Recimo ob vprašanju kakršno je, kako je mogoče, da se jo je kljub precejšnji medijski pozornosti (ali pa prav zaradi nje?) udeležilo celo manj ljudi kot lani. Prav zaripla pa sem postala, ko sem ugotovila, da trditev organizatorjev, da se – razen Katarine Kresal – nihče od ministric in ministrov ni hotel udeležiti Parade ponosa – ne drži! Predvsem zato, ker sem ji naivno verjela in jo v reportaži, ki sem jo pisala, povzela tudi sama. Nekaj dni po Paradi so iz PR službe ministrice za kulturo Majde Širca v pismu za Dnevnik pojasnili, da bi se njihova ministrica parade z veseljem udeležila (in da se tudi že kakšne je), če bi vabilo dobila kaj prej kot nekaj dni pred samim dogodkom. Če bo šlo tako naprej, me bodo kmalu na prajd zvlekli samo še s patrio. Ali z buldožerjem.

Drugače pa je dan precej športno minil. Jutranji tek, Golovec in na koncu še pošteno biciklanje. Človek se z leti kar navadi na miganje. Čez teden, ko za to nimam toliko možnosti, take športne dneve kar pošteno pogrešam.

Ponedeljek, 2. avgust

Veseli me tišina, ki pomeni, da sta BB in X sta srečno prispeli v Berlin. Veseli pa me tudi to, da bo mesec kmalu naokoli. Dan je minil v gneči, ki ji ni bilo videti konca. Službene obveznosti se kar nalagajo. Začenjam prepisovati intervju, ki sem ga naredila v soboto. Što se mora, nije težko in ko je treba napisati kak tekst, vse drugo stoji. Še dobro, da nimam družine. In če sem natančna: stoji vse, razen – jasno – fejsbuka. Ta med drugim prinaša kup nekoristnih informacij in precej varljive komunikacije. Bolj kot mi gre na živce, večje neumnosti kracam po njem. Lahko je to – namesto ob piru ter iz oči v oči – početi varno skrit za monitorjem in tipkovnico. Ampak, ali me to zares povezuje s kom? Me res sprošča?

Torek, 3. avgust

Corris ali kakšno drugo zavarovanje za spremembo, doplačilo za višino 3000 metrov, potovalne čeke ali kartico s svinjsko drago provizijo … Planinske ali nepremočljive čevlje (tako staromodna sem še, da se to pri meni še izključuje!), toplejše hlače ali tiste, ki bolj dihajo … Skrbi pred vsakim potovanjem je toliko, da včasih vse skupaj deluje da sem se prostovoljno prijavila za poskusno zajčico na kakšnem sado-mazo tečaju in nikakor kot da gre v resnici za priprave na backpack potovanje, v katerih bi v resnici neskončno uživala! No ja, saj. V bistvu neskončno uživam. Le da (si) včasih tega ne priznam. Ali pa samo ne znam izraziti.

Do odhoda v Indijo me loči samo še pet dni. Obiskat nameravam prijatelje, ki živijo na skrajnem severu Indije, v Lehu v pokrajini Ladakh (ta je bila nekoč del Tibeta). Vsaj kakšna dva tedna bom ostala tam. Ostala v tišini in miru in samo … hodila. Od vasi do vasi. Od samostana do samostana. V Ladakhu živijo pretežno tibetanski budisti. Budisti me pomirjajo. Pa samota, tišina in hribi tudi.

Sreda, 4. avgust

Besna sem (spet!;), ker samo za nakup potovalnih čekov porabim cele tri ure, pri čemer me v banki pošiljajo od ene do druge poslovalnice. V tretjo, torej tisto, kjer so celo že slišali za te čeke in jih morda celo imajo, pridem prav v času menjave izmene, kar mi vzame še dodatnih 20 minut. Če k temu prištejem še nakup zavarovanja in odhod v knjižnico (vesela novica: v KOŽ bodo izjemno veseli, če jim boste donirali katero od rabljenih knjig!) lahko razumem, zakaj sem bila do popoldneva že povsem izmozgana. Morda bi pomagalo, če bi si naslednjič za to, da se pripravim na dopust, vzela vsaj kak teden dopusta?

Zvečer branje ene zanimivejših lahkotnejših »poletnih« knjig. Pokliči me po svojem imenu.

Četrtek, 5. avgust

Bolj kot gre teden h koncu, večjo gnečo imam. Temu se ne gre čuditi; podobno je vsak teden. Dopoldanske malice s S. (z neko drugo S.;) vsaj enkrat na teden so postale nekaj običajnega. Približno mesec na leto je na potovanju ona, mesec ni jaz. Precej dober recept za ohranitev takega prijateljstva. In za preživetje.

Po nakupu zadnje opreme za na treking ali karkoli bom že počela tam gor, pristanem v lokalu v stari Ljubljani. V tistem, kjer sem, kadar nisem v Opnu.  V Opnu mi je drugače večino časa precej fajn; čeprav (ali pa morda prav zato) tam še zdaleč nisem ravno vsak dan, niti vsak teden. Večinoma sem takrat, ko me prime. Precej všeč mi je spoznanje, da varnega lokala, mesta, kraja (…) vsaj zame ne naredi ime oziroma oznaka, temveč ljudje, ki jih spoznavam, srečujem tam. Tiste, ki sem jih srečala nocoj, že kar precej dvojno vidim. S. se odzove prošnji in me prijazno brcne v golen, ko pride čas za samoregulacijo. Včasih se sprašujem, zakaj lezbijke in geji toliko pijejo. Pa menda ja ne, da za to obstaja kakšen poseben razlog?

Petek, 6. avgust

Z nakupom daril za na pot sem čakala dobesedno do zadnjega, ker se prijatelji, ki jih grem obiskat v Leh, že dva tedna niso oglasili. Ker vem, da je dostop do spleta tam omejen (Leh je bil tudi zaradi hudih zim ter slabih prometnih povezav vse do konca devetdesetih skoraj povsem odrezan od sveta, turistična sezona tam pa traja le dobre tri mesece poleti) se posebej niti ne obremenjujem. Darila – ko odpadejo vse morebitne povezave z alkoholom, mesom, kuharijo ter na koncu še ura z vtisnjeno Zdravljico – poskušam paziti predvsem, da bi bila čim bolj uporabna, bodo zasedla pol ruzaka. Skoraj cel mesec sem razmišljala, kaj naj jim sploh prinesem. Šele nocoj mi je kapnilo, da namen tokratnega potovanja – ob tem, da grem po šestih letih obiskat res drage mi prijatelje – v Indijo tokrat sploh ni tečaj kuhanja ali ajurvedske masaže, temveč je popolnoma drugačen. Šele danes sem pogruntala, da se grem tokrat tja učit preprostosti. Da je očitno prišel čas, ko me bo Indija (znova) spomnila na to, da v resnici potrebujemo zelo malo za dobro življenje.

Ko namreč  zapravim celo premoženje za razne šelerje, vindstoperje, nogavice iz umetnih vlaken, ki ne povzročajo drugega kot glivice (le kaj je narobe z dobrimi, starimi trenirkami?) se zavem, da prijatelji v Lehu ne le da ne potrebujejo, temveč tudi ne želijo prav nič (materialnega). Spoznanje me (kot ponavadi vsa spoznanja) seveda butne prav za nekaj ur prepozno. Zato bom prišla k njim okičena z vsemi temi šelerji, stoperji in lycrami kot kak cirkuški direktor.

Sobota, 7. avgust

Popoldne je že, ko pokliče S. (spet neki drugi, a še zdaleč kakorkoli manj pomemben S.!;), da bi me še zadnjič pozdravil. Da sem gotovo že slišala kako hude poplave so v Ladakhu, omeni skoraj mimogrede. »V Ladakhu …« jecljam vsa šokirana, zmedeno, »nemogoče je; tam vendar nikoli ne dežuje!«. Divje monsunsko deževje – tam, kjer ga najbrž še nikoli ni bilo – je v petek skoraj izbrisalo še pred nekaj urami tako idilično čudovit Leh in nekaj okoliških vasi. Leh je od preostalega sveta še vedno tako odrezan, da je do kakršnih koli informacij težko.  134 ljudi je mrtvih, več kot 600 jih pogrešajo. Cesta do tam je zaprta, letališče tudi, prehoda ni. Voda je poškodovala tudi vas, v kateri živijo moji prijatelji. Nočem, ne morem, ne upam si razmišljati. Več kot da si močno, močno, močno želim, da je z njimi vse v redu, v tem trenutku ne morem narediti. Slabo mi je. Krepko čez polnoč je, še vedno gledam prazen ruzak pred seboj. Kako je z njimi; kaj bo? V Delhi potujem čez nekaj ur. Načrte bo treba temeljito spremeniti.

  • Share/Bookmark

Preden se znoci ;)

Da ze na zacetku razcistimo - in to je zadnji blog od tu. Pa ne zato, ker ste mi (no, nekateri) ocitali, da pisem samo o ¨gejevskih stvareh” (karkoli ze to pomeni:)) in o cokoladi, nic pa o romanticnih hemingvejskih literarnih kavarnah v Havani, temvec zato, ker je potovanja v duhu v bistvu ze konec. Ceprav je (se posebej, odkar sem prispela v Vinales) se vedno neopisljivo lepo …

O okusih ne gre razpravljati, ampak Ramon je eden najprivlacnejsih Kubancev, kar sem jih srecala. Soba (oz. ze kar stanovanje), ki ga oddaja v Santa Clari, je natancno taksno, da bi si zelela sama ziveti v njem. Arhitekt je in opremil ga je sam, ampak tu se ravno veliko (se) ne gradi in Ramon se prezivlja izkljucno z oddajanjem case turistom. Kaj pa vem, mogoce mi je (bil) tako vsec tudi zato, ker je (se celo;) malo bolj ¨prikupno zmeden¨kot utegnem biti vcasih jaz. Le da se mi to seveda ne zdi ravno tako zelo prikupno takrat, ko sem taka sama;). Najprej mi je s kulijem zelo opazno popisal (dragoceni!) potni list; ko je hotel zaceti ustvarjati se po Lonely Planetu, sem mu to uspela prepreciti v zadnjem trenutku … Ob vsem ostalem sumim, da je tudi malce dislekticen. Prvi po sto letih (torej: po V. ter instrukcijah iz logike) mi je uspel nekatere skrivnosti o smeri odklepanja kljucavnic, voznih redih avtobusov in orientaciji po ulicah namrec pojasniti tako, da sem razumela. ;)

Proces ponovnega uclovecenja po Trinidadu je bil hiter in ucinkovit – ob zgovornosti Slovencev, s katerima smo se skupaj peljali do Santa Clare, bi bilo (tudi, ce bi si to morda zelela) karkoli drugega preprosto nemogoce.;)

Santa Clara me je (tudi) ocarala! Se dobro, da sem med tem potovanjem izpustila toliko mest. Ce bi v vsakem ostala toliko casa kot bi si zelela ostati v vecini tistih, ki sem jih videla, bi se domov res vrnila sele cez kaksnih 20, 30 let.;) Ali pa nikoli.

Sobotni Mejunje (torej Open Air Disco) v Santa Clari je bil nepozabno, cisto posebno dozivetje … Kaj takega pa se ne! Ta disco je kot nekaksna kubanska mini Metelkova. Kaksna scena! 

Pred odhodom so me sicer mocno “svarili” pred Kubankami. A moram reci, da se v zvezi s tem strinjam s tem, kar je o tem zadnjic na avtobusu povedal Luka … Sploh pa me je je v tistem discu presinila zlobna misel, da so se najboljse Kubanke … transice.:) Prave dame so -in to so tudi ostale, ko smo sredi noci, potem ko so zaprli disco, vsi skupaj zasedli cel glavni park v Santa Clari:).

No, ja … Mogoce pa s Kubankami v resnici sploh ni tako hudo in samo nisem dovolj objektivna, ker me ni pred odhodom nihce posvaril, da se ves ta cas v resnici paziti … Slovenk.  Sploh ene.

:)

Zdaj pa – da ne bomo samo o gejevskih stvareh in cokoladi - se nekaj besed o romantiki Kube, preden zares koncam.  Od dalec so stvari (in sploh dezele) gotovo marsikdaj res videti drugacne kot so, ampak … Romantika Kube je povsem drugje kot si to predstavljamo tam v hladni Evropi.

O hemingvejskih kavarnah tezko pisem, ker jih tu (vsaj skoraj)  … ni. Drugacne so, in v njih (ceprav so tudi navdihujoce) ni prav veliko filmske romantike.

Res je sicer, da je romantika Kube tudi v babicah z velikimi cigarami, v slikarjih, pesnikih, pisateljih in drugih umetnikih, pa v otoznih, samotnih pevcih s kitaro. Res je tudi v ameriskih limuzinah (lastnica moje sedanje case ima Opla iz leta 1957 …), ki jih je se najvec videti v Havani, sicer pa tudi tukaj pocasi izumirajo. Res je na svoj nacin tudi v “kavalirjih”, ki za tabo nenehno zvizgajo in imajo nasploh take opazke, da bi jih doma ze zdavnaj obtozila spolnega nadlegovanja, ce se jih ne bi ze kar sama fizicno lotila (torej: jih napadla) kar tam na ulici …

Ampak, resnicna romantika Kube je drugje.

Je v ulicah, po katerih hodis medtem ko vpijas vse tiste zvoke, neponovljive prizore otrok, ki se igrajo na ulici, sosed, ki ure klepetajo pred vrati, ljudi, ki igrajo sah ali domine pred domaco hiso. Je v starckih, ki zibljajoc se v svojih gugalnikih dneve in dneve umirjeno pustijo casu, da tece skozi njih.

Je v trenutkih, kakrsen je bil v soboto v Santa Clari. Naenkrat je zacelo mocno dezevat. Bila na toplem in suhem, v neki kavarnici in pila kavo. Lahko bi ostala tam, a me je nenadoma kar nekaj picilo. Sla sem ven, na ulico in se nastavila deznim kapljam. Od nekod so se vzeli glasbeniki in zaceli igrati na plocniku. Najprej sta zacela plesati dva turista, dedek in babica, ki bi ju v Sloveniji njuni otroci ze zdavnaj strpali vsaj v varovana stanovanja, ce ze ne v dom. Plesala sta in plesala do onemoglosti … Drugi so ju najprej opazovali, a ni bilo dolgo, ko se jima je pridruzila starejsa domacinka, ki si kruh sluzi z beracenjem. Pred tem je njeno telo kar samo valovalo v ritmih glasbe. Ni imela soplesalca, a nic hudega. Sprva je kar sama plesala po plocniku, a ze po minuti, dveh, jo je je za roke prijel nakljucni mimoidoci in v ritmih sambe sta se vrtela do onemoglosti. Vsi tisti, ki se jim (se) niso pridruzili, s(m)o stali ob strani in kar migali s telesi tam, v dezju …  Pari so se tu in tam izmenjali, beracica se je morala vmes vsake toliko casa prijeti za krilo, da ji ni ravno padlo dol. Tistemu evropskemu dedu se je kar videlo, kako mu spet – bogve po koliko letih - poganja kri po zilah … Nihce ni niti pomislil na dez.

Svojevrstna romantika Kube (in takih potovanj na splosno) pa je tudi drugje. Je recimo v tem, da hoces v kavarni narociti pijaco, ki jo gledas v hladilniku, pa te natakar gleda v oci in ti zagotavlja, da je nimajo. Da v “kafeteriji” dobis vse – razen kave. V cokoladnici imajo rum, 8 zdolgocasenih natakaric in na milijone muh, ne pa tudi – cokolade. Da ni problema, ce je avtobus poln ali pa ga ni – se pac do Havane, ko se nabere dovolj potnikov, peljes s taksijem za isto ceno. Potnikov se vedno nabere dovolj in ce je videti se tako nemogoce, pridete do Havane ravno v pravem (cetudi v zadnjem:) trenutku, da ujamete bus za naprej. Vse je mogoce. Ce ne danes, pa jutri. In kadar ni, je prav tudi tako (ce seveda le ne lovis ravno zadnjega taksija za na letalisce:)).

Romantika Kube je v prijaznih, srcnih, odprtih ljudeh, ki se sploh ne prepirajo (na to se mi je bilo se posebej tezko navaditi, sploh na zacetku:)), ki se v pozdrav poljubljajo povsod, kjer se vidijo – v trgovini, v cerkvi, na ulici – in ki se bodo preprosto prepustili ritmu (cesarkoli ze, ne le glasbe), kadarkoli kje zacutijo kaksen ritem.

 Nalezljivo je – pa naj se odrazi kakorkoli ze.

In potem; nekoc, nenadoma … le za trenutek lahko gre, za droben trenutek, ki je v bistvu le kapljica v morju vecnosti. Zacutis ga lahko doma ali pa ko pleses zunaj, na ulici. Ali pa morda celo le opazujes kak tak prizor. Pride nenadoma in povsem nenapovedano. Zacutis ga morda le za hip, a za take trenutke je vredno ziveti, zanje je (ce ne drugace) vredno iti tudi na konec svetu. Za trenutek, ko si (koncno) srecen.

Kaksno ceno pa bi ne nazadnje imela sreca, ce bi natancno vedel ze v naprej, kdaj te bo cakala in kje ter  s kom in kako dolgo jo bos obcutil …?

Romantika Kube je preprosto v tem, da je v ljudeh te dezele … zivljenje.

  • Share/Bookmark

Kubatrip

Malo me zacenja skrbet – v katerokoli mesto pridem, tam po dveh dnevih zmanjka tujih piv … Tolazi me le, da se v Trinidadu to ni, ne ni zgodilo zaradi mene. Zadnjih nekaj dni mi ne pase ne zurat, ne pit. Padla sem v nek cisto poseben ego(?) -psiho(?)trip – in uzivala v njem, maksimalno.

Dan je bil enak dnevu in ta rutina (hecno, doma je nimam in je tudi ne pogresam) mi je neznansko ustrezala. Vsak dan tocno ob 11.00 sem se z busom odpeljala na 11 km oddaljeno plazo Ancon in vsak dan tocno ob 17.00 smo se vrnili v mesto. Vmes pa … sem se igrala. Igrala sem se z vodo, v njej, skoznjo. Igrala sem se z domisljijo, sanjami in mislimi. Voda je vsekakor moj element, spoznavam vedno znova. Eno od naslednjih ´izobrazevanj´, ki se jih nameravam lotiti, je tecaj potapljanja. Zaenkrat (vsaj za trenutne potrebe) o zivljenju nad povrsjem vem ze kar dovolj. Cas je, da spoznam se kaksno drugo dimenzijo, drug svet. Za zacetek bo kar dovolj tisti pod morsko gladino.

Veceri so potekali v skladu s pocutjem – umirjeno. Drugi dan sem zaspala takoj po prihodu s plaze in spala (bi) celih 13 ur – ce izvzamemo trenutek sredi noci, ko sem se iz trdnega spanca dvignila kot mumija, vzela v roke kuli in v nekaj minutah (po desetih letih) napisala tocno … 10 pesmi. Ni cudno, da je to mesto navdihnilo ze toliko ustvarjalcev … ;)

Dan pozneje sem ugotavljala, kako hecno je, da doslej se nisem nikoli tako dolgo zdrzala v kaksnem mestu. Z izjemo Puttaparthija tistega davnega leta 2000 (ali koliko je ze bilo), ko je v slabih dveh tednih tam nastala tista khm, no … pesniska zbirka (ce lahko oni skupek neartikuliranih in predvsem nestrukturiranih custvenih izlivov sploh lahko tako imenujem;). Te, ki so nastale zdaj, niso nic boljse. Ampak, privrele so iz mene in – ravno zaradi tako dolgotrajne tovrstne blokade – mi veliko pomenijo.

Kljub intenzivnosti (predvsem notranjega) dozivljanja pa nisem prepricana, da si zelim trenutno v takem stanju vztrajati se prav dolgo naprej. Ne nazadnje smo zdaj ze veliki in odlocili smo se, da ne bomo ravno literarne ustvarjalke; vsaj v tem zivljenju ne. Torej – majice v ruzak, veter v lase in hitro od tu, nazaj v racio. Preden me se res kam zanese.

;)

Kljub tej zaverovanosti vase in v notranje dozivljanje je ostalo dovolj prostora tudi za zaznavanje zunanjega sveta, sveta okoli mene. Pred dvema dnevoma sem tako ugledala enega najlepsih vizualnih prizorov doslej (ce, seveda, odstejem pogled na Tadz Mahal in na nepalska rizeva polja). O mraku je bilo, izgubljala sem se v labirintu tukajsnjih ulic in se, kot vedno znova ko se (z uzitkom) zgubljam tako, vrnila na izhodiscno in obenem srediscno tocko, ki je v tem mestu nedvomno ta  pravljicno lep glavni trg, imenovan Plaza Mayor.

Bilo je se kar zgodaj in drugih turistov se ni bilo. Na stopnicah (prav;) pred Muzejem romantike je cisto sam sedel starejsi gospod, pel otozne kubanske ljubezenske pesmi in igral na kitaro. Njegov nezni glas je odmeval po celotnem trgu in … po vsem mestu. Ustavila sem se, se naslonila na tisto belo ograjo iz toliko pravljic, in mu prisluhnila. Ko sem proti njemu tudi pogledala, sem kaksnih 500 metrov naprej, pred katedralo ugledala drug, prav tako pravljicen prizor. Tam je bila nepremicna silhueta konjenika, pokritega s klobukom s sirokimi krajci … Bilo je kot da bi se ustavil cas. Kot da bi zamrznil. Trajalo in trajalo je. Pevec je pel eno in isto pesem, konjenik in njegov konj sta kar stala tam in se nista niti premaknila. Po zraku je plul zvok vecnosti. Kar stala sem tam nekaj minut, ne vem koliko jih je bilo, ampak lahko bi bila cela vecnost, in gledala ter poslusala. Nazadnje – ko je se kar in kar trajalo – sem se morala dobesedno uscipniti, da sem ta neskoncno lep trenutek nekako odmrznila in se (spet) prestavila nazaj v resnicnost. Potem sem odsla. Za mano pa je se dolgo odmeval  mili glas otoznega pevca.

Drugace pa so mi vecere (in jutra) tu pestrile stresne macke. Gostje pred mano so jih imenitno navadili – vsak vecer in jutro pridejo tocno ob 8. uri in cakajo, da bodo dobile svoje. Predvsem ena prihaja cisto vsakih 12 ur. Tocna je kot ura (torej se bolj kot tukajsnji petelini). Od mene zal prav veliko nimajo – prvi vecer sem jo skusala zaman prepricati, da se nisem srecala macke, ki bi uzivala ob grizljanju ananasa ali papaje. Svoje razocaranje je izrazila tako, da se je s terase zplazila do hise in sem ter tja guncala kletko na smrt prestrasenega kanarcka (dokler tega niso odnesli v spalnico, sama pa jo je odnesla z ogromno ocvrto ribo, ki si je potem prav po sestrsko razdelila z macjo kolegico na sosedovi strehi). Razocaranje Silvestre ni potrlo in naslednje jutro je prisla spet. Zvila se je k mojim nogam in se delala, da ji je cisto vseeno, ce dobi kaj za zajtrk ali ne. Po dolgotrajnem razmisljanju (tu v trgovini pac ni mogoce kupiti whiskasa) mi je koncno kapnilo. Pogledala sem, ali me kdo od domacih opazuje (ce bi me, bi najbrz obe s Silvo leteli cez strehe Trinidada:) ter – v skladu s prepricanjem, da je lepoto, pa tudi zajtrke, treba deliti – v cudovit porcelanasti kavni kroznicek nalila (tukaj zelo pregresno drago) mleko in ga ponudila crno-beli zverini, ki ga je posrkala z neizmernim uzitkom.

Noc po pesniski je potekala podobno – le da smo tokrat pol (kubanske) noci urejali sluzbene stvari. Kar lahko bi delala kar od tukaj … ;) Kakorkoli ze – upam, da smo jih vsaj uspesno uredili. ;)

Danes (claro;) odhajam naprej, v Santa Claro. Tam je mavzolej Che Guevare, ki me sam po sebi sicer ne bi ravno zanimal prevec (prisla sem slavit zivljenje, ne pa obiskovat grobnic junakov, prezetih z lokalno ideologijo!). Je pa prav tam tudi edini uradni open air gay disco na Kubi, v katerem je vsako soboto drag show. Saj ne, da bi ze kaksnega videla (ali da bi si ga zelela videti, ce me ze ne bi ravno kdo zvlekel), doma, ampak … Tuje stvari so vedno zanimivejse – in ce je ze ravno priloznost. ;)

Od tam nameravam v nedeljo v Vinales, ki je po mnenju tistih, ki so bili tam, najlepsi del Kube. Potem pa bo ze cas za vrnitev v Havano. Od tam pa domov.

Nenazadnje je cas ze tudi za to. Prav nenavaden mir cutim tu in (o, kako zelo mazohisticno je to!) cas je, da zacnem razmisljati o ponovni prizemljitvi.

Aja (mimogrede) – ob vcerajsnji novici od doma mi je sele pozno popoldne kapnilo, da bi jo bilo mogoce vseeno vredno proslaviti. Potem me je presinilo, da ni nikogar, ki bi mu jo bilo sploh smiselno povedati, jo sporociti, s komer bi jo bilo smiselno deliti. Ampak vseeno – gospodicna komentorica (domnevam, da te bo zanimalo;) - hvala za spodbujanje in podporo - uspelo je! Zamudila sem sicer (vcerajsnji) rok za vpis, ampak … Odslej pa RES cisto nobenega uradnega (razen potapljaskega in mogoce kaksnega jezikovnega;) izpita vec – samo se pisanje …

:)

Mesec Kube je bil kar dovolj, toplote sem se (koncno) tu nauzila v polni meri. Lepo pa se bo vrniti tudi domov; se posebej, ker me (ce me, ce ne, pa tudi ok;) zdaj caka tam se … toplina. 

Pricakujem, da ne bo ravno lahko. Bo pa lepo (ali vsaj: lahko je). Pripravljena sem in ce je namenjeno, bo slo.  Obcutke in intuicijo sem imela tudi ze kdaj prej. Nikoli doslej pa se nisem imela vizije.

  • Share/Bookmark

Cokolada

Le kdo bi mi lahko oddal sobo v Baracoi, ce ne gej?:)  Pravzaprav mi je ni oddal Noel, temvec njegova mama Lucy, ki me je ustavila na ulici, ko sem iskala caso. Lucy je tocno taka kot kaksna gejevska mama iz Moskih zadev. Noel, ki ima sobo cisto zraven moje (le da imam jaz vecjo teraso:) je po mojem (vsaj sodec po beznem in povsem nakljucnem pogledu v njegovo odprto omaro:) tudi transvestit. Natanceje, bil bi, ce ne bi zivel ravno v Baracoi. Sicer pa marsikaj tu spominja na osebe in dogodke iz filma. Ne ocitatje mi rasizma, lepo prosim, ce priznam, da me je sploh v prvih dneh tukaj skoraj vsak drugi Kubanec spominjal na Billa Cosbyja. :) Noel (ki je tudi slikar) je tocno tak kot Diego iz Jagod in cokolade. Le njegov tip ni cisto tak kot David.:)) No, Noel ga je kaksen dan in pol skusal se skrivati, potem ko tako dolgo ni bilo nic, pa sem kar sama prisla z (diskretno) besedo na dan. Vprasala sem ga, ali je kaksna gej scena v Baracoi (in jo potem, ko je postal rdec kot kuhan rak, hitro popravila v lezbicno:). Ne, je rekel, ni je, Baracoa je zelo zaprto mesto. To mora sam se kako obcutiti na lastni kozi. Ce si gej (in se posebej, ce si transvestit) je marsikje zelo, zelo tezko. Ponekod pa je se veliko tezje. Da mora Noel tukaj res najebati, sem spoznala, ko sem po treh dneh ugotovila, da v vsem tem casu niti za trenutek zapustil hise. Ampak na sreco mu stoji ob strani vsaj druzina. Vsakokrat ko zazvoni telefon, se cela familija zadere @Noel. Tu amor from Italia!@ in on potem veselo cveka ure in ure …

Ampak vrnimo se k prijetnejskim (okusnejsim) stvarem. K cokoladi. To mesto preprosto disi po njej … ce je kaj takega sploh mogoce. Je mogoce, pravzaprav, saj imam tisti vonj (pomesan z bucanjem Atlantika) v nosnicah se sedaj, ko sem se ravno vrnila s sprehoda ob zalivu. Prepricana sem, da ni Baracoa navdihnila le Jagod in cokolade, temvec tudi tistega filma Cokolada, ce se ga se spomnite (pa se kaksnega). V minulih dneh sem ga z vsako poro duha in telesa podozivljala jaz … Bilo je kot da bi stopila tocno vanj oziroma kot da je dusa tega filma vstopila vame.

Zacelo se je po prvi noci, pri zajtrku. Mirna (tako ji je ime:) hisna pomocnica, ki mi sicer ni ravno vsec, mi je kljub zatrjevanju, da ne bom, nocem, ne morem in ne bom, prinesla skodelico tople, sveze in zeeelooo disece tekoce cokolade. Nic ni pomagalo. Pustila j je in odsla. Jaz pa sem sedela tam in jo gledala. Natancneje, se bolj (zapeljivo, namrec – priznam) je iz tiste porcelanaste skodelice gledala ona mene. Nekaj trenutkov sem se se borila s sabo, v sebi, s svojimi naceli in vsem. Nic boljse ni bilo. Potem sem vzela majhno, cajno zlicko, ki je tam samo cakala. Samo poskusila bom, sem si rekla. Ce ne bi tega naredila tukaj in v tistem trenutku, bi postalo zivljenje res lahko podobno p … orehu. Ce ne bi tega naredila tukaj in zdaj, bi se lahko res lahko samo se kar preselila v Indijo in se tam za naslednjih 30 let ulegla na zeblje ter zivela od zraka. Ne, morala sem. Natancno zdaj in tukaj.

Okus, ki se je razlezel najprej po ustnicah in od tam po vsem telesu, je neopisljiv. Topel, svez, tako domac, poznan in gotov. Se vedno ga cutim. Bojim se, da bo ostal za vedno. :)

Dan se je zacel z neko povsem novo energijo. V nacrtu sem imela ogled tovarne cokolade, kaksnih 5 kilometrov oddaljene od centra Baracoe. Sla sem pes. Ko sem hodila po dolgi, prasni cesti, se je pred mano kar naenkrat pojavil tip. @Si iz Alemanie?@ je vprasal (tu, ker pac turisti iz ZDA odpadejo, prav vsem pripisejo, da so iz Nemcije). “Ne,”sem rekla, “‘iz Slovenije”‘, in ga vprasala, kako mu je ime. Rekel je, da je Branko. Potem je zavpil: “‘A znas tisto Kdor ne skace, ni Slovenc, hej hej hej?’ Seveda sem kar obstala. Pojasnil mi je, da ima nekaj prijateljev iz Slovenije in navedel njihova imena. Zdaj sem pa sredi Bracoe srecala se Branka, no ja. Malo sva se se pogovarjala in ko sem odhajala, je za mano (v anglescini( zavpil se: ‘Kaj pa tisto – znas? In potem zaces cisto pravim slovenskim naglasom peti ”U, kaka ritka, kaka ritkiiiicaaaaa”!’ O, moj bog, Uros, Andrejka in Bostjan ali karkoli ste ze – a ga res niste mogli nauciti cesa lepsega???? Recimo Od visine se zvrti ali pa (vsaj) Pojdi z menoj v toplice ….?

Vrnimo se k cokoladi. ;)

Ko sem hodila naprej in razmisljala, sem kaj kmalu ugotovila, da sem na pravi poti. To mi je (spet) povedal vonj, ceprav je bil cuden in neznan. Ni bil vonj po cokoladi, temvec po mesanici necesa naravnega, prazenega in … nekaksne rahle karamele. Prav sem sklepala – blizala sem se tovarni kukurucija, druge lokalne dobrote, ki jo naredijo iz mesanice kokosa, sladkorja in medu ter jo zavijejo v palmine liste. Ä gres pogledat tovarno? mi je na cesto zavpil prijazen vratar, ko sem prisla do tam. Ne, hvala, sem mu rekla in sla za nosom naprej. Spremljal me je namrec … tisti … vonj in na vsak nacin sem hotela najprej v tovarno cokolade. Po kaksnem kilometru hoje sem koncno le prisla do tam (kot mi je ze kaksnih 500 metrov prej povedal vonj, ki se tu se ni zmotil). Kar vlekel in vlekel me je tja … in ko je vratar, stojec pri velikem spominskem obelezju s podobo Che Guevare (in napisom, da je prav on odprl to tovarno 1. aprila 1963) le odkimal in odlocno rekel Ne, je bilo razocaranje nepopisno. Torej – v to tovarno turistov ne spuscajo. Seveda vam tega, preden boste sli tja, ne bo nihce povedal.

Ampak nic hudega. Odpravila sem se malo naprej, proti cudoviti reki Duaba in preckala nekaj tipicnih podezelskih vasi. Hodila sem med ogromni nasadi bananoncev, prijazni domacini so vas cas pozdravljali … bilo je kot v raju. Kar dolgo sem ostala na plazi te lepe reke in se pozno popoldne odpravila nazaj. Znova me je preplavilo, ko mi je spet zaplul skozi nosnice tisti vonj … Bil je ne le vonj od zjutraj ali od tega dne, bil je vonj celotnega potovanja, zivljenja, spominov, cutenja … Ko sem sla spet mimo te mini dezele sladkih pravljic, sem sedna na kamen, ostala kar nekaj casa tam in preprosto … samo vdihovala. Vse, kar sem pocela tam, je bilo, da sem vonjala. A mi je ta, z vonjem prepojen dan, dal vec kot marsikaj doslej. Za razliko od muzejev, kosti in zemljevidom ki sem jih (in jih bom se) videla, je vame vnesal nekaj … nekaj drugacnega, notranjega. Preprosto me je prepojil. Mislim, da me bo res spremljal za vedno.

Zvecer, ko sem se vrnila v mesto, je vonj po tisti topli skodelici sveze cokolade se dvakrat priplul skozi ulice. Kot da bi ga iz tovarne, kjer jo izdelujejo, prinesel veter. Potem sem (da bi ugotovila, ali jo je smiselno poskusati tihotapiti domov;) poskusila se tisto ze izdelano, a ni bila ravno dobra.

Kar sem obcutila, pa bo ostalo se in se …

Natacno si vedela, kaj moras hoteti. ;)

Doslej sem ze vedela, da te lahko na pot pozene veter ali divja, vecno iscoca se nemirna kri … niti v sanjah pa ne bi pomislila, da ima enako (ali celo vecjo) moc tudi vonj; tisti mocan, topel, domac, gotov, brezcasen in na nek nacin tudi nezmotljiv vonj, ki te, ko ga zacutis, lahko ustavi. Ali pa te pozene da gres za njim; kamorkoli ze bodi.

Ce mu zaupas in se samo prepustis, ne mores biti na napacni poti.

 Zjutraj ko sem sla po en paket za Mariana, sem iz cerkve zaslisala petje. Vstopila sem, kar potegnilo me je noter. Cerkev je bila brez krizev (hvalabogu), zelo odprta in z velikimi okni. Maso je vodila zenska (juhuhu!). Prav veliko nisem razumela, samo nekaj (vedno cudovite pojocih spanskih) besed kot so ‘Santi Spirictus’”, ‘Nosotros’ in “‘la Corazone”. Mase so verjetno povsod po svetu enake. Ampak ta duhovnica ali karkoli ze je bila je zelo malo pridigala (na sreco, to bi mi slo na zivce tudi v jeziku, ki ga ne razumem;). So pa zato zelo veliko peli. Po petnajstih minutah me je nekdo pobozal po hrbtu. Bila je Lucy, ki je tudi prisla.

Ko imas enkrat v takem mestu, ki je samo ena od beznih in kljub vsemu minljivih tock v tvojem zivljenju, ze stare znance, je zadnji cas, da se zganes, zlozis tisti dve majici v ruzak in se odpravis naprej. Z vetrom v laseh in vonjem v nosnicah.

Potem potujes in potujes vse dotlej, dokler veter ne neha (vsaj tako mocno) pihati. Vonj pa ostane. Tam, kjer je najmocnejsi, se ustavis. Pustis mu, da te prepoji.

Danes torej v Santiago in potem naprej (nazaj;) v Trinidad … Teorija molka deluje in zdaj vsaj tam do Santa Clare najbrz ne bo vec prav veliko povedati (javnega).:)

No, ampak … Cudezi se dogajajo. Cokolada me je ocarala, pa se pri masi sem bila. :)

Oni tam zgoraj si je to zdaj res ze zasluzil.

:)

  • Share/Bookmark