Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za Februar, 2007


Zelo moker boj

Se preden sem sla vceraj na tisto turisticno nedeljsko trznico v Pisac, sem se, cisto po obcutku in zato, ker se je sprevodnik na avtobusni postaji pac drl “Chinchero” odlocila, da jo pred Pisacom mahnem se tja. O tem, da bi obiskala to, od turistov povsem neoblegano vasico, kjer je vsako nedeljo zelo zanimiv in predvsem zelo neturisticni market, sem razmisljala ze prej, ampak ker sta obe trznici na nedeljo, se mi je zdelo, da obojega, predvsem zaradi razdalj in relativno slabih avtobusih povezav (razen, seveda, ce se malo znajdes:) ne bom zmogla.

Pa sem, in niti slucajno mi ni zal. Chinchero je cudovit in dejansko veliko manj turisticen kot Pisac. Ljudje prihajajo na nedeljsko trznico z gora, prodajajo ogromno sadja in zelenjave, mamke prihjajo s svojimi bisagami, da nakupijo za cel teden ali mesec dni in se potem vrnejo v skrivnostne vasice v hribih … Tudi cene so, ceprav je v Lonely Planetu navedeno drugace, bistveno nizje od tistih v Pisacu ali v najbolj obleganih predelih Cusca. Natancneje, uspesneje se je mogoce “cenkati”. Edino, kar sem si kupila, je bila sicer deka s poslikavami s ptici iz Nazce, ki se je v hotelu, kjer bivam, izkazala za izjemno toplo in bo, glede na to, da me nenehno zebe, zagotovo prisla prav tudi doma. Ce jo bom seveda uspela prinesti do doma. Ob litru in pol bucnega olja (domacega!:), ki ga nesem Mojci v Cile in kar je cisto posebna zgodba, deka namrec seveda ne gre v ruzak … Ampak, bo ze.:)

Iz Chinchera sem se z grozno natrpanim avtobusom odpeljala do Urubambe. Voznja je trajala kaksni dve uri, pomenila pa je tesno stiskanje z domacini, stanje na eni nogi in ob obupnem poskusu, da bi obdrzala ravnotezje, se bolj obupnem, da bi pazila na svoje stvari. Ceprav sem se, kako zanimivo, tudi v tem avtobusu pocutila povsem varno (v zvezi s Perujem in celotno J. Ameriko namrec vsi svarijo predvsem glede kraj), sem potem, ze na veliko bolj praznem busu za Pisac, preseneceno ugotovila, da je nekdo skusal medtem, ko smo se stiskali na tistem busu, odpreti moj zaklenjen nahrbtnik medtem, ko sem ga imela na ramenih! Malce smesno je to, glede na to, da je videl, da je zaklenjen z zabico, ampak poskusiti pac ni greh, mar ne? Luknja med dvema zadrgama je bila na sreco premajhna, da bi mu uspelo kaj izmakniti, bi jo pa lahko odnesla dosti slabse, saj bi mi ruzak (kot prav tako svarijo …) lahko na primer tudi prerezali (ceprav se mi v moji naivnosti za tako natrpan bus zdi to se vedno povsem nemogoce).

No, to sem vzela kot znamenje, da nenehna pozornost res ne bo odvec – ceprav je po drugi strani res tudi, da ne mores biti nikoli dovolj pozoren. In pa, da (ceprav zaradi upravicenega) strahu pred tem, da bi te okradli se nima smisla, da postanes paranoicen.

Pisac me ni ravno pritegnil, med stvarmi, ki so bolj kot ne enake na vsakem marketu, sem se sprehodila v dobre pol ure in potem ujela bus za Cusco, kamor sem se vrnila v poznem popoldnevu, a v cudovitem, soncnem vremenu. Dan se je koncal zelo zabavno – ko sem ze mislila, da jo bom dobro odnesla, je prvi balon z vodo priletel iz mimovozecega avta v Cuscu. Na sreco sem pred sabo drzala deko, ki je “pokasirala” vecino vode. Naslednje so bile nekaksne kroglice, ki so prav tako priletele iz nekega avta in niso povzrocile vecje skode. KO sem zvonila na vratih svojega hotela in mislila, da sem odresena, pa je tistih nekaj trenutkov, kolikor je trajalo, da so mi odprli vrata, dobila “posiljko”, polno vode, direktno na glavo. Naslednjo, ki mi je bila namenjena, je pokasirala receptorka, ki je hotela na ulico, pogledat, cemu taksno smejanje. In ker mi je bilo dovolj, sem se odlocila, da jim vrnem. Vrnila sem se na market, malo pofotkala fante, ki so veselo obmetavali mimoidoce (nenehno zvizganje redarja pri tem seveda ni prav nic zaleglo), potem pa od neke gospe za stiri sole (malo vec kot dolar) kupila nekaksno peno, ki sicer ne pusca posledic, je pa zelo zabavno, ce te nekdo poskropi od nog do glave. Ker sem predvidevala, kaj bo, sem si jo zataknila za hlace in tako najbrz izgledala kot najbolj naiven in nedolzen gringo, kar jih je vceraj hodilo po Cuscu. Veselo me je presenetilo, da si me (za razliko od drugih) niso upali spricati kar tako, ampak ko me je po hlacah malce, samo tako, za poizkusino, poskropil prvi iz vecje skupine fantov, sem izza hlac potegnila svoj sprej in potem so, da veliko veselje prisotnih domacinov, dobili svoje. Sicer sem svoje dobila tudi jaz (najbolj sta, jasno, nastradala fotaparat in ocala, mokra pa sem bila od glave do pet), ampak vse skupaj je povzrocilo toliko smeha, da sem potrebovala kaksnih pet minut, da sem se toliko zresnila, da sem si lahko obrisala vsaj ocala. Potem pa sem, dokler se vse, kar je bilo na meni, ni posusilo, hodila naokoli kot kaksen milni mehurcek. Z veliko pene, seveda.:)

Se bolj zabavno je bilo potem, ko sem bila v neki trgovini, pred njo pa je stala skupina otrok, ki so cakali na naslednjo zrtev. Ko sem odhajala, seveda ni nihce od njih pricakoval, da jih bo zadelo. Pa jih je – in to naravnost v hrbet! No, ko so me napadli, sem seveda potegnila krajso, saj jih je bilo vec, bolje so bili oborozeni, pa se vadijo veliko pogosteje.

Ampak, borila sem se hrabro in dostojanstveno! V znamenje predaje in kot pipi miru sem deklici, ki je bila ocitno vodja skupine (in se mi je nekajkrat opravicila za pocetje fanta, ki je medtem, ko me je skusal namazati z neko vijolicno zmesjo, kar mu je odlicno uspelo, z roko pocil po mojih ocalih, ki so jo na sreco dobro odnesla) podarila preostanek svojega orozja – sprej, ki ga je v veliki dozi ostalo vsaj se pol.

Otroci, ki so se ta dan odlicno zabavali, so ga, v to ne dvomim, zagotovo zelo koristno uporabili. Sama pa sem se zabavala kot ze dolgo ne. In razmisljala o tem, kako malo je pravzaprav potrebno za sreco.

  • Share/Bookmark

Machu Picchu

To neverjetno, cudovito goro, sem, kot ze receno, osvojila v petek. Nisem si sicer mislila, da bo slo tako hitro, saj odhod na Machu Picchu – ce se, seveda, ne odlocis za Inka Trail, na katerega se je potrebno prijaviti nekaj mesecev prej in je se bolj pregresno drag kot vsaka druga varianta ali za skok s kaksno agencijo (najcenejsa moznost za dva dni, ki sem jo nasla, je 140 dolarjev), potem je za vse skupaj potrebne kar nekaj logistike. Ampak, v tem je car … ce bi se v vsem (ze tako se preveckrat) prepuscali vodicem in ponudbi turisticnih agencij, potem bi bore malo ostalo od backpakerstva. Sicer pa, odkar obstajajo Lonely Planeti in na vsakem vogalu se tako neobljudene dezele kdo, ki ti ponuja organizirano vodenje, je tako ali tako vprasanje, ali slednje pravzaprav sploh se obstaja …

No, pa pojdimo na Machu Picchu. Prav smesno je, kako te gledajo v turisticnih agencijah v Cuscu, ko reces, da bi sel tja v lasti reziji. To namrec pomei, da bos sel ceneje – kolikor je o nizji ceni sploh mogoce govoriti, saj je vse skupaj tako dobro organizirano, da je do Machu Picchu priti poceni danes skorajda povsem nemogoce (razen, ce gres z druge strani, do Santa TErese, kar pa pomeni potem kaksen pet ur trajajoc treking do Machu Picchuja, ali pa preprosto pes, nekaj vec kot 30 kilometrov, iz Ollantaytama, zadnjega mesta, do katerega se se da priti z avtobusom. Ampak, tak mazohist pa spet nisem …).

Torej, ob petih zjutraj sem v Cuscu sedla na lokalni bus (za en sol in pol, kar je pol dolarja) in se odpeljala do ze omenjenega Ollantaytama. Tam se napovedi o tem, da tri ure cakas na karto za vlak, niso izkazale kot resnicne, saj sem bila na vrsti ze po petih minutah. Naslednjih 10 minut je minilo v prepricevanju s strani prodajalca kart, da so vse variante backpackerskega vlaka, ki je najcenejsi (najceneje pomeni 44 USD za povratno, uro in 40 minut trajajoco voznjo do Aguas Callientes, zadnjega kraja pred Machu Picchu) ze zasedene. Na vsak nacin me je hotel prepricati, da je edina se prosta karta tista za nekaj cez 100 USD – kolikor bi zanjo placala, ce bi sla direktno iz Cusca. Nazadnje sva se pogodila za vmesno varianto – do Aguas Callientes sem sla ze v petek ob 9. zjutraj z backpackerjem, nazaj pa naslednje jutro ob 5.45 z nekoliko drazjim Vistadomom (ali nekaj podobnega). Za vozovnico sem torej odstela 63 USD v obe smeri, kar je najdrazja karta za tako dolgo voznjo ever. Ampak, to je bilo se vedno bolje kot bi bilo, ce bi se pustila povsem “nategniti” – in kot sem si obljubila, sem za celoten ogled Machu Picchu skupaj s popustom za vstopnino se vedno zapravila manj kot 100 dolarjev.

 Po dveh nenavadnih kavah v kafeteriji ob zelezniski postaji (Perujci ti kavo servirajo tako, da je v enem loncku malo kave, v drugem voda in v tretjem, ce zelis, mleko, iz cesar, ko vse skupaj zlijes v eno skodelico, nastane nekaksna nenavadna brozga, po kateri me vedo boli zelodec, a ocitno se ne dovolj, da bi se vsakodnevni dozi kofeina odrekla) je bila kar naenkrat ura 9 in torej boarding time. Peljali smo se cez cudovito pokrajino in ob poti srecali nekaj popotnikov z ruzaki, ki so se na dolgo in naporno, a cudovito pot odpravili pes in tako prihranili tistih kar nekaj dolarjev.

V Aguas Callientes, cudovito gorsko vasico, ki spominja na indijski Manali, smo prisli po natacno uri in 40 minutah. Po petih minutah hoje pa do avtobusov, ki vozijo do vhoda na Machu Picchu in v eno smer stanejo 6 USD. Ker sem hotela imeti nekaj od dneva na MP in je sijalo cudovito sonce (kar je za MP, kjer je bilo se nekaj dni prej slabo vreme, zelo presenetljivo), sem se tudi gor odpravila z busom. Pravzaprav sem potem brala, da se prav od tega konca tedna sploh ne bo vec mogoce odpraviti pes, kar po mojem ni ravno skrb za ohranitev kamnov na poti proti MP, temvec dodatna moznost za oglobljanje turistov).

Tudi pri okencih za vstopnico ni bilo posebne gnece; na vrsti sem bila po petih minutah. In le nekaj trenutkov pozneje sem stala tam … ob pogledu na goro, ki sem jo poznala s toliko fotk … Ogledala sem si inkovske rusevine in imela obcutek, da bi lahko tam sedela cel dan (ali nekaj dni). Sledila sem tabli Machu Picchu in ce se ne bi po dveh urah vzpenjanja zacelo mraciti, pot pa je postajala vse slabse prehodna in vse bolj spolzka, ce bi torej imela cel dan casa, bi prisla cisto na vrh. Pa je bilo povsem dovolj ze tisto, kar sem tam dozivela in videla … Nenazadnje sem med celo potjo srecala le tri druge popotnike, ki so se skusali povzpeti na vrh “Velike gore”. Eden, ki me je pri vzpenjanju prehitel, se je kmalu vrnil s cisto krvavim komolcem. Ko sem ga videla, sem bila kar vesela, da sem se obrnila, se preden sem prispela na vrh.

Mi je bilo pa vseeno malo zal in ni zaman nasvet, da se poskusite, ce greste na MP, odpraviti cim bolj zgodaj zjutraj. Tako vam za raziskovanje ostane cel dan … in glede na to, da tu ne bos vec kot enkrat, se res se kako izplaca vzeti si toliko casa.

 Najlepse dozivetje z MP pa sta bili dve lami, ki sem ju srecala med osamljeno potjo. Lame na MP sicer niso nic posebnega; gor so jih naselili (o, groza!) zato, da “zabavajo” turiste, saj drugace zivijo v visje lezecih predelih. Ne bojijo se sicer turistov in se nasploh vedejo zelo “turisticno”.

Ampak tisti dve, ki sem ju srecala, sta bili nekaj posebnega. Bili sta mama in “baby” in sta prisli pulit tisto redko, zanju uzitno zelenje. Ker ju nisem hotela motiti, se prvih 15 minut nisem niti premaknila. Potem sem ju zacela fotografirati in delali sta se, kot da ni nic. Le vsake toliko casa me je katera od njiju zacudeno pogledala … Skratka, tiste pol ure (ali uro ali …? – povsem sem izgubila obcutek za cas) je bilo nepopisno lepo. Kot da bi se nekako sporazumevali brez besed. Presenetila me je njuna umirjenost … Ko nisem mogla vec, sem se poslovila, se jima zahvalila za fotografiranje in cas, ki smo ga preziveli skupaj, in odsla. Zdaj imam dve najljubsi (tuji:) zivali. Ob mackah, ki so sicer vselej na prvem mestu in jakih, so to zdaj se lame …

 Naslednji dve uri sta minili v spustu po spolzkih kamnih (kompliciranje glede cevljev doma se je izplacalo; odlicno so se izkazali!:), se zadnjem pogledu na inkovske rusevine in njihovo genialnost … in usmeritev proti tabli “Salida”.

 Ja, Machu Picchu je ogleda vsekakor vreden; vse, kar se govori okoli njega, ni pretiravanje. Pretirava le perujski predsednik, ki je pred kratkim napovedal, da se bo vstopnina na MP podrazila na 100 USD, ces da ce imajo “gringoti” dovolj denarja, da pridejo do MP, bodo pa placali se dodatnih 100 USD, da pridejo gor …

 Nenavadna, sprevrzena logika, ki je ne razuem. Bolj bi razumela, ce bi skusali v Peruju narediti vec, da se gora skupaj z izkopanininami ne bi tako unicevala. Veliko bi naredili ze z zmanjsanjem stevila avtobusov, ki vozijo gor. Pa je prav nasprotno - kot sem, mislim, ze omenila, naj bi bilo od tega konca tedna naprej mogoce gor ne vec pes, temvec samo se z avtobusi …

Lepa skrb za ohranitev Velike gore, res.

No, pravkar sem koncno poskusila kokin caj in je odlicen. Zdaj pa v Pisac, na tisti sloviti market. Sicer so me malo prej opozorili, da je danes tako v Cuscu kot v Pisacu tisti znani festival, ko ljudje eden drugega polivajo z vodo in ker ne izbirajo tarc (pravzaprav so nepripravljeni gringoti med najbolj priljubljenimi tarcami, saj nudijo domacim otrokom s svojimi soki ob politju ogromno zabave) bom najbrz kaksno pokasirala. Kar je se vedno veliko bolje kot v Indiji, ker se prav v tem casu bliza praznik pomladi, holi, kjer se v pozdrav pomladi ne polivajo z vodo, temvec z – barvo.

Kakorkoli ze, se dobro, da sem nepremocljiva. Sicer pa mi kaksna osvezitev tako ali tako ne bo skodila.

  • Share/Bookmark

Cusco – popek sveta

… je res krasno mesto, nekdanja prestolnica Inkov, v katerega okolici je vrsta zanimivih arheoloskih in drugih ostankov inkovske kulture. Zanimivo je, da je med turisti najvec spansko govorecih (no, glede na vsesplosno priljubljenost spanscine seveda iz tega ni mogoce sklepati, da so prav vsi Spanci …). Vseeno pa se sprasujem, kako se pocutijo, ko vidijo, kako mogocno kulturo so unicili njihovi predniki …

Drugace pa, ja, to mesto vsekakor ima svoj car. Clovek bi se lahko po njem kar sprehajal in sprehajal v nedogled … Osebno me katedrale in cerkve, ki jih je mesto polno, sicer ne vem kako ne privlacijo, vendar sem si sla nekatere vseeno ogledat in tudi za te lahko recem, da so nekaj posebnega. Sicer pa sem kupila t.i. Boleto Turistico, t.i. turisticno karto, s katero imas vstop v priblizno 16 muzejev, cerkva, mest in nekaterih pomembnih inkovskih najdisc v okolici Cusca. Tu pac znajo opehariti turiste; za tisto, kar bi te se posebej zanimalo (npr. katedrala v Cuscu …) je vstopnino potrebno placati posebej. Pa vendar mi ni zal za tistih 20 dolarjev, saj sem se danes, na poti z Machu Piccha, ustavila pri rusevinah v Ollantaytambu, jutri grem na sloviti (ceprav zelo turisticni) market v Pisacu, za katerega prav tako rabis to karto. Sicer pa sem si danes ogledala se nekaj muzejev v samem Cuscu. Ceprav so majhni in je vecina napisov v spanscini, so zanimivi. Najbolj sta me pritegnila muzej sodobne umetnosti in pa muzej (nekaksne) zgodovine, v katerem je razstavljenih nekaj deformiranih lobanj tistih, ki so jih Inki zrtvovali, jim preluknjali glavo in jo napolnili s kokinimi listi … Hm, lepa smrt … cerpav ne vem, koliko so ubogi zrtvovanci imeli od koke, ce so jim luknjo v lobanjo naredili ze prej …

Sicer pa se tu kokini listi uporabljajo za marsikaj. Zelo popularen je kokin caj (nisem ga se poskusila), na osrednjem trgu sem nasla trgovino, kjer dobite vse iz koke (bonbone, cokolado, zdravila … skratka, vse zivo), na marketu pa prodajajo majice z napisom “Koka ni droga” … Razmisljala sem, da bi kaksno tako darilce odnesla v Slovenijo, ampak toliko j … pa spet nimam. Ze zato, ker sem na enem od forumov prebrala, da je k njegovemu prijatelju medtem, ko se je na letaliscu pogovarjal s clovekom pred sabo, pritekel policijski pes, lajal kot zmesan, potem so prisli se policisti … in mu v nahrbtniku nasli drogo, o kateri lastnik menda ni vedel nic. Kar pa mu ni prav veliko pomagalo, saj zdaj menda zdi v bolivijskem zaporu. Dejstvo, da je bilo to v Boliviji in ne v Peruju, mi ni v prav veliko tolazbo, saj letim domov iz La Paza (Bolivija). Ja, in to s kar petimi razlicnimi letali …

Mimogrede, zadnjic sem obljubila, da bom napisala vec o noceh na letaliscih. Ceprav utegne biti naporno, je to vsekakor zanimivo dozivetje; pa tudi dobra “sola” za takrat, ko moras na primer na kaksnem letaliscu cakati tri ali stiri ure, pa se ti zdi ze to prevec. Zanimiva stran v zvezi s tem je http:www.sleepinginairports.net. Toplo jo priporocam vsem, ki razmisljajo o tem, da bi kdaj poskusili kaj podobnega …

No, zdaj grem pa spat, saj bo jutri (kot ze nekaj dni zaporvrstjo, ko sem sploh spala) treba znova vstati zgodaj. Predvcerajsnjim, ko sem sla na Machu Picchu (aha, Machu Picchu … je seveda posebna zgodba, ki sledi naslednjic:) je bilo to ob pol petih zjutraj (to je bila prva noc po tisti, ki sem jo prezivela na letaliscu:), danes, ko sem sla z Machu Picchu, prav tako ob pol petih (morala sem, ce sem hotela ujeti pregresno drag vlak). Lejutri, ker avtobusi do Pisaca vozijo le med 5. in 8. uro zjutraj, si bom privoscila razkosje in spala kaksno urico dlje …

Sicer je pa zanimivo, da imam na potovanju skoraj vojaski red (zakaj le???). Ni mi (vsaj trenutno ne) do alkohola, ni mi kaj prevec do druzenja z ostalimi turisti (in vprasanj kot so, od kod si in kako ti je ime in kam gres in kdaj tja prides …) in v treh dneh sem tolikokrat vstala zgodaj kot prej menda v celem letu ne …

Hja, in to naj bi bil dopust?:)))

Vec o Machu Picchu prihodnjic.

Aja, se to (da ne pozabim): tu je presenetljivo vec Peruancev slisalo za Slovenijo kot pa na primer Americanov. Slednji, ko recem Slovenija, ocitno mislijo, da sem iz kaksne kazahstanske vasice in samo gledajo, kdaj mi bo izza hrbta skocil Borat… Ze prvi dan pa sem srecala domacina, ki je omenil Tita, Jugoslavijo in pozdravil z “Dober dan” in ”Na svidenje”. Ko je rekel se “Haraso” sem se odlocila, da mu bom pustila veselje. Nenazadnje izgledata s tega konca sveta Rusija in Slovenija res zelo, zelo skupaj …:)

  • Share/Bookmark

Lima

Kot obljubljeno, bom vtise s tokratnega potovanja strnjevala na blogu. Malce nenavadna oblika dnevnika je to; se posebej zato, ker me je pred dnevi mocno zaskrbelo dejstvo, da je nek, sicer zelo prijeten spletni dopisovalec, samo s pomocjo podatkov na internetu izvedel o meni skorajda vec, kot vem sama. K cemur je, jasno, pripomogel tudi blog …
No, ceprav imam nekaj dilem, pa je taksna oblika “porocanja” enostavna iz vec razlogov. Pa ne bom po nepotrebnem zapletala; povem naj le, da se je potovanje ze zacelo! Zacelo se je pravzaprav ze v torek zjutraj, ko smo krenili proti Gradcu, vmes pobrali se nove cevlje (hvala, S.!), s katerimi (novimi, namrec) sicer v zivljenju ne bi sla na tako potovanje, tokrat pa mi glede na to, da kljub nekaj tedenskemu intenzivnemu iskanju nisem nasla nobenih primernih (kaj pa morejo trgovci, ce imam noge kot pingvin), in to kljub temu, da nisem imela nobenih posebenih zahtev (le nedrsljiv podplat; na vibram sem vmes lahko samo se pozabila) in goretex. KOt da bi iskala iglo v kopici sena – in to ne glede na to, da sem bila zanje na koncu pripravljena placati ze celo premozenje. Ah, le kje so casi, ko si kupil cevlje, bili so ti prav, nosil pa si jih vse, dokler niso razpadli (kar je bilo ponavadi nekaj let). Pa so bili brez vseh sodobnih dodatkov, kakrsne imajo vsi ti izumi sedaj … ko samo se cakam, kdaj bom spletno posto lahko pregledovala kar s pomocjo vezalk.:)
Kakorkoli, letela sem z Iberio in res je vse, kar boste o izkusnjah z njimi nasli na netu. Stevardese na letalu so izjemno neprijazne (takoj, ko pride do kakrsnega koli problema), vrhunec vsega pa je bil, ko so mi skusali za vegetarijansko kosilo “prodati” kos piscanca … in so vztrajno trdili, da je to pac vegetarijanski obrok. Se sreca, da na letalu ni mogoce odpreti okna … drugace bi ven letel tisti piscanec ali pa stevardesa. No, ampak vse to sodi zraven in pocasi se bom, vsaj za obdobje enega meseca, ocitno morala navaditi na latino temperament.:)
Madrid je videti izjemno lepo mesto (kolikor sem ga pac lahko videla opolnoci, ko sem priletela in dopoldne, ko sem odhajala iz odlicnega hotela, za kar gre zasluga prav prej kritizirani Iberii). Zdaj sem, po dveh dnevih in enajstih urah in pol letenja na relaciji Madrid-Lima na letaliscu v Limi, kjer prezivljam noc, ker imam ze ob sestih zjutraj let za Cusco (kraj v blizini Machu Piccha), checking pa je ze tri ure prej …
Vec o noceh na letaliscu naslednjic, ko bodo (upam) sledili tudi prvi vtisi “iz prve roke” iz Peruja. Dezevna doba gre ocitno h koncu, saj je po tednih dezja v Limi 30 stopinj; seveda pa slednje ne velja za kraje, ki jih nameravam obiskati v naslednjem mesecu dni.
Hmmmm, malce optimizma mi vcasih res ne bi skodilo …:)

  • Share/Bookmark

Peru

Kar nekaj opazk v zadnjem času sem slišala o tem, zakaj nič več ne “blogam”. Razlogi za molk so bili številni, za glavnega pa naj obvelja, da zares nisem imela časa, saj sem se v zadnjih mesecih ukvarjala z nekaterimi, zame zares zelo pomembnimi stvarmi. Sem pa na podlagi navedenih opazk začela domnevati, da je nastopil čas, ko občutno več ljudi bere bloge kot pa časopise …

No, časa za bloganje najbrž ne bom imela vsaj še kakšen mesec, saj se odpravljam na potovanje. (Ali pa; ena od možnih alternativ, o katerih še razmišljam, namreč je, da se bom s potovanja namesto z razpošiljanjem številnih mailov na vse možne konce raje “oglašala” kar na blog …). Po dolgih letih Azije sem se vendarle odločila za vmesno spremembo in tako odhajam na drug konec sveta. V Bolivijo, del Čila in v Peru.

Potovanja se že veselim, tatov, ki so v deželah, kjer so tatvine in ropanja gringov menda nacionalni šport, pa bistveno manj – vendar si veselja zaradi tega pač ne bom pustila vzeti!

Sploh pa ob vseh pogrešanih, umorjenih, oropanih in povoženih v zadnjem času v Sloveniji razmišljam, da bom v Peruju, Čilu in Boliviji v primerjavi s tem, kar se mi lahko zgodi v Sloveniji, varna in brezskrbna kot rožica.

Pravijo, da je najboljši recept za zaščito pred tovrstnimi nevarnostmi, da pač razmišljal pozitivno. V to načeloma sicer verjamem; čeprav na bolj konkretni ravni ob nenehni pozornosti, “žabicah”, sprejih, verigah (o moj bog, saj razmišljam že kot kakšen komandos, ne pa kot nedolžna, brezskrbna popotnica:) žal zaenkrat pač ne poznam nobenega drugega zares učinkovitega načina “pozitivnega razmišljanja” za uspešno odganjanje morebitnih roparjev in tatov … 

  • Share/Bookmark