Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za Marec, 2007


Witches Market

… je (zal se ne sploh ne morem iznebiti primerjanja z dosedanjimi potovanji; natancneje z Azijo) po svoje zelo podoben nepalskemu Kathmanduju, sicer pa imajo vsa ta ogromna mesta na prvi pogled nekaj skupnega. Ko vanje prides, se ti zdi vse skupaj tako zelo bucno, preveliko, natrpano, umazano … Potem pa (najpogosteje v tistih, ki na zacetku izgledajo najbolj grozno) najdes kaksen koticek, cetrt, ulico, zaradi katere ti mesto od zelo lepo ostane v spominu za vedno.

In zame je taksen La Paz, kamor sem prispela vceraj zjutraj in kjer zdaj nimam poceti kaj veliko drugega kot da cakam na torkov let proti Evropi. Morda se bom jutri le se odpravila proti Copacabani in si ogledala se Islo del Sol oziroma jezero Tititcaca se z bolivijske strani, drugace pa … kot vidim, bi mirno lahko prezivela naslednjih nekaj dni tudi v La Pazu (kar sicer na takih potovanjih ni ravno moja navada, saj me, pa naj bo nekje se tako lepo, zacne slej ko prej gnati naprej.). No, naj povem se, da je Bolivija zelo poceni; vsaj enkrat cenejsa je od (ze tako kar poceni) Peruja in vsaj trikrat od Cila. Sicer pa sem se vceraj, ko sem si malo odpocila, sprehodila po bliznjih ulicah. Odkrila sem ze muzeja tekstila in koke (slednjega bom prihranila za zadnji dan:), najzanimivejse odkritje pa je bil t.i. Witches Market, kjer domacinke prodajajo vse zivo, s cemer lahko kogarkoli zacarate, mu prinesete sreco ali nesreco; odvisno pac od tega, kako ljub (ali neljub:) vam je … Senore so me najprej malo nezaupljivo opazovale, ko sem se cez market sprehodila tretjic, pa so postale bolj prijazne in so mi zacele svoje nenavadne, a zanimive zvarke ponujati. Nisem ravno najbolj vrazeverna, a ko sem v roke prijela nekaj njihovih talismanov, sem kar nekako zacutila njihovo moc … Zato sem jim jih raje hitro vrnila; in se odlocila, da jih bom, za prijatelje (same pozitivne, obljubim!) raje kupila sele zadnji dan.

Najbrz ni potrebno posebej poudarjati, da sem se iz prijetnega hotela na eni in glavnih ulic ze danes zjutraj preselila v Hostal Cactus (ali nekaj podobnega) – in to predvsem zato, ker je ta prav na sredini tega Carovniskega marketa … Skratka, v vsakem primeru se obeta se zanimivih naslednjih nekaj dni; svoj dolg do bloga pa sem zdaj (a ne, S. in B.?), upam, vsaj zaenkrat dokoncno izpolnila.:)

  • Share/Bookmark

Salar de Uyuni

Kot receno, je potovanje cez Salar de Uyuni nekaj najlepsega, kar sem kdaj dozivela in videla. V San Pedru sem rezervirala tri dnevno potovanje pri agenciji Colque, ki se je kljub nekaterim dvomom od prej izkazala za odlicno, placala 75 USD (to je trenutno najnjizja cena, ce gres s cilenske strani) za tri dni, v to ceno pa je bilo vkljuceno vse, razen vstopnine v obmocje nacionalnega parka (mislim, da je kaksen dolar in pol) in manjsega zneska, ki ga moras placati, ko zapustis Cile oz. vstopis v Bolivijo.

Medtem ko so nas strasili, da se v jeepu, s katerim prevozis celo pot, pogosto stiska celo 7 potnikov plus sofer, smo imeli veliko sreco, saj smo sli tisti dan s to agencijo na pot samo stirje – ob meni se kanadski gasilec Taylor, italijanski pravnik Steffano in njegova zena, uciteljica telovadbe Ellena. Slednja dva predstavljata tipicno generacijo mladih Evropejcev, saj vsak govori kaksnih pet jezikov (Steffano pri tem rusi prav vse stereotipe o Italijanih) in se, dobesedno s trebuhom za kruhom, selita po Evropi. Zdaj sta zivela v Bruslju, ko se vrneta, pa morata zaceti iskati stanovanje v Londonu, ker je S. dobil sluzbo pri neki telefonski druzbi, ki jo nastopi aprila.

Pa pustimo to. Bistveno je, da smo bili na poti samo stirje in da smo se prav nenavadno zastekali (kar ni ravno nepomembno, ce si na taki poti ves cas skupaj cele tri dni). Iz San Pedra smo startali ob osmih zjutraj z avtobusom in se zaustavili ze po 10 minutah, saj je bil pred nami cel konvoj (mislim, da 500-tih) mladih cilenskih sportnikov, ki so potovali v Argentino. Ce bi cakali, da cariniki pregledajo vse, bi bili najbrz se zdajle nekje tam; zahvaljujoc vodicu Rolandu, ki je na poti spremljal individualno skupinico, so nas cez spustili ze po kaksni uri. Po petnajstih minutah voznje je sofer zavil s asfaltirane ceste na makadamsko pot (pravzaprav sploh ni bila pot, saj smo po puscavi cele naslednje tri dni vozili kar krizem krazem.) in z opazno nostalgijo pokazal na asfalt, od katerega smo se poslavljali ter komentiral: “To je pot v Argentino.” In to, je pokazal predse, “je pot v Bolivijo …”.

Na meji ni bilo tezav (pozabila povedati, da so, ker se bojijo neke sadne musice, pred mejo Peruja s Cilem neusmiljeno vrgli stran vse moje sadje:( in vsa jabolka sem tokrat uspesno presvercala cez. Potovanje se je zacelo. Ze kar kmalu smo se ustavili pri prvi laguni, sledile so se tri ali stiri (oprostite mi, ker sem pozabila, kaksno je zaporedje imen, ampak gre nekako tako kot: Laguna Colorada, Laguna Blanca, Laguna Verde …) in ena je bolj cudovita od druge. Voda se preliva v gore in te v nebo. KO jih gledas, pravzaprav sploh ne mores lociti, kaj je zemlja in kaj je nebo; kot da locnice med njima sploh ne bi bilo. Pozno popoldne smo se ustavili v neki postojanki, kjer smo preziveli noc; sedem ze pripravljenih odej na vsaki postelji ni obetalo nic dobrega in ker sta bili dve postelji se prosti, sem nase nadela se dodatnih sedem (zaradi cesar se celo noc nisem mogla niti premakniti), da nisem ravno zmrznila. Steffano in Ellena sta imela, ki sta vecino potovanja kampirala, sta imela s sabo ogromne spalke, nastimane na -20 stopinj, tako da ju ni zeblo, Taylor, ki je iz Kanade, pa je tako ali tako spal v kratkih rokavih (pa se vroce mu je najbrz bilo …). Najlepse, kar smo videli ta, prvi dan, so bili zame flamingi. Na tisoce jih brodi po vseh teh lagunah in videti kaj takega je res nepozabno, pa tudi neopisljivo. Ker pa flamingi seveda niso ravno cakali, da bi se jim priblizali, sem bila prvic med potovanjem zares jezna, ker nimam s sabo boljsega fotoaparata s posebnimi objektivi (odkar so mi v Indiji enega ukradli, sem se od tovrstnih nalozb namrec zacasno poslovila).

Naslednji dan smo si ogledali t. i. dolino Salvadorja Dalija; nenavadne strukture iz ogromnih kamnov, ki so jih v tisocletijih bruhanja izoblikovali bliznji vulkani. Potem smo se ustavili se pri t.i. kamenih drevesih, katerih izvor je menda enak, ampak ko smo “in the middle of nowhere” gledali, kako dalec so prve gore, nam ni in ni bilo jasno, kako za vraga so vse te strukture prisle tja. Ampak vseeno smo uspeli izvedeti, da sam Dali teh krajev ni nikoli obiskal. Aha, in da ne pozabim cudovitih in se delujocih gejzirjev. Besede tega ne morejo povedati; vidim, da bo po vrnitvi res treba prilepiti kaksno fotko, ja.:)

Ceprav naj bi si po nacrtu sam Salar ogledali ze drugi dan potovanja, to ni bilo mogoce, ker je Salar zaradi dezja zalit z vodo. Zato smo ze drugi dan prisli v Uyuni, prvo mesto na bolivijski strani, tam prespali, potem pa nas je naslednje jutro pobral sofer Marcos. Najprej smo si ogledali pokopalisce starih vlakov (pocis od smeha in zacudenja), kar je gotovo ena od posebnosti Bolivije (v taksnih oblikah, kot ti vlaki iz zacetka minulega stoletja, ki pa so vozili kar do osemdesetih let), potem pa smo sli se v tako tezko pricakovani in niti ne tako zelo oddaljeni Salar. Vozili smo po visoki vodi in po kaksne pol ure prisli do t.i. slanega hotela. In spet sem se, ze drugic v dveh dneh, znasla na obmocju, kjer ne ves, ali si se na zemlji ali pa kje drugje v brezdanjih prostranstvih tega nenavadnega sveta. Ne vem, kako opisati vse to. Cas je kar tekel in tekel, mi pa smo kar stali tam, vecino casa smo bili brez besed, z bosimi nogami v mrzli soli in vodi in opazovali ta nenavaden, a tako skrivnosten in cudovit svet.

Sele, ko smo odsli, sem se zavedla, da smo po vsej tisti soli brodili vec kot dve uri. In se bi lahko. Cas je povsem izgubil pomen … Salar de Uyuni je obmocje, kjer se zaves, kako zelo skrivnostno in cudezno je vse - in kako vse preveckrat utegnemo na to pozabiti.

Sokirani od lepote in cudezne skrivnostnosti smo se vrnili v Uyuni, kjer je Taylor ostal se en dan, Steffano, Ellena in jaz pa smo se odpravili na 14-urno voznjo po bolivijskih ne-cestah do La Paza, od koder sta S. in E. kar takoj odsla se na en trekking, preden bosta v ponedeljek iz La Paza odletela proti domu. Moj let je le dan za njunim in - le koliko poguma potrebujes, da se preselis v Bolivijo?

  • Share/Bookmark

San Pedro

Zelo zamujam z novo objavo, vem, ampak vecino zadnjega tedna sem se (na sreco) klatila po krajih brez interneta in kjer je se elektrika bolj redkost – da o vodi niti ne govorim. Torej, iz Arequipe sem se potem, ko sem koncno uspela dobiti nazaj svoje hlace, odpravila v Cile. Voznja do zadnjega kraja pred mejo traja kaksnih pet ur, potem te tam poberejo taksisti, ki ti pomagajo urediti tudi obmejne formalnosti in cez dobro uro si ze v Cilu, natancneje v Arici, mestu, ki se med drugim ponasa tudi s (trenutno) zelo toplim morjem. Ampak, meni se je mudilo oddati tisto nesrecno olje, zato sem se morskim uzitkom odrekla in na obali prezivela le nekaj tistih ur, kolikor jih je bilo potrebno pocakati do odhoda busa v San Pedro de Atacama, odrocno, a cudovito puscavsko vasico, kjer vedno sije sonce oz. kjer nikoli ni dezja. Do tja smo se vozili celo noc, potem pa, navsezgodaj zjutraj, ko sem od postaje sla tistih pet minut po eni od dveh ulic, kolikor jih (skoraj) premore celotna vasica, kljub temu, da sem vedela, kaj me caka, prijetno presenecenje. Sredi cilske puscave sem namrec v resnici naletela na ogromen napis: Hostal Sonchek in potem tam v neverjetno prijetnem in mirnem okolju spoznala Mojco, ki tam zivi ze 12 let, pa njenega moza Luisa. Zelo prijetno je bilo in kar ni mi bilo za oditi od tam, ampak kljub temu sem potem, ko sem si malo odpocila in si ogledala nekaj glavnih znamenitosti v bliznji okolici (vecina jih je dosegljivih z biciklom, ki si ga izposodis za nekdanjega jurja in pol) odpravila v Salar de Uyuni. Ta je bil nekaj najlepsega, kar sem v zivljenju videla in ce kdaj hodite po teh koncih, ga v resnici ne smete izpustiti (ja, do konca zivljenja bi mi bilo zal, ce bi ga; prav si imel, Marko). A vec o tem v naslednjem blogu. San Pedro de Atacama pa … najbrz je odvec poudarjati, da sem tam srecala dva Slovenca, ki sta prisla iz Bolvije v Salar in sta v San Pedru ostala le nekaj ur, pa Lascanko in LJubljancanko, ki sta prav tako cez Salar prisli iz Brazilije, pa cez Argentino in za kateri upam, da se bomo se videli. Skratka, kot pravi Mojca, Slovenci smo res avanturisti in popotniki. Njen moz Luis pa se vedno znova cudi tistim Slovencem, ki nenehno potujejo ali pa so na potovanju okoli sveta in mu, ko jih vprasa, kaj delajo, recejo, da so studenti ali pa (se pogosteje), da ne delajo nic. To mu daje vedeti, da nam, Slovencem, kljub vsemu se ne gre tako slabo. Zivljenjska zelja vsakega Cilenca namrec je, da bi si vsaj enkrat v zivljenju lahko privoscil dopust. O Evropi pa sanjajo kot o Eldoradu.

Ah, ko bi le vedeli, v kaksni zmoti zivijo.:) Cene pa so v Cilu tako ali tako enake (in marsikje celo visje) kot pri nas.

Kakorkoli, Mojca ostaja kraljica v svojem hostalu, srecna je; ceprav je zato, da je pred 12 leti zapustila Slovenijo bolj ali manj za vedno, potrebovala kar veliko poguma in j … Pa da ne bom o njej; reportazo o njeni zivljenjski poti boste (morda:) lahko prebrali v eni od naslednjih stevilk Jane. Vsekakor je bilo srecanje zanimivo, olje je (hvalabogu) koncno oddano, ruzak pa je ze ze poln drugih cudovitih stvari (prav neverjetno je, kako te potrosniska mrzlica se zdalec ne izpusti niti v teh krajih; ampak kupovanje spominkov je del potovanja; skrbeti bi me zacelo sele, ce bi, bognedaj, na primer zacela pogresati kaksen Mc Donald’s ali Spar …:), jaz pa ze nekaj dni v Boliviji, kjer je, verjamete ali ne, se toliko bolj cudovito kot vse doslej.

In ceprav se je pravkar mocno ulilo, se zdalec ne plavam kot sem se ves cas bala, saj se je obdobje hudega dezevja (menda) pravkar zakljucilo. Dezevalo bo kaksno uro ali dve; ta cas bom izkoristila, da napisem vse tisto, kar se dolgujem tistim, ki berete blog. Potem pa bo spet posijalo se ne prevroce, a vseeno cudovito bolivijsko sonce.

  • Share/Bookmark

Pralnica …

Kot lahko vidite, se nisem na poti v Cile kot je bilo predvideno se vceraj. Pravzaprav se niti priblizno nisem tam. Ne, “zataknila” sem se tu v Arequipi, in to iz razloga, ki je tako banalen, da mi gre, ko se na vse skupaj spomnim zdaj, ko je vse skupaj (bolj ali manj) ze mimo, obenem na smeh in na jok.

Torej, vceraj zjutraj sem v agenciji, kjer ponujajo tudi storitve pralnice, pustila vrecko svojih cot (skupaj s skoraj edinimi hlacami) in prijazna senorita mi je kaksnih petkrat obljubila, da bodo oprane in posusene do vecera, torej do 19.30. Ravno tolikokrat sem jo namrec vprasala, ali bodo res, saj naj bi naslednji dan (torej danes) proti Cilu startala ze zgodaj zjutraj. Do agencije sem za vsak slucaj prisla pol ure prej (ceprav se mi je zdelo, da utegnem izpasti nekoliko smesna, ampak “ziher je ziher”; se posebej na takem potovanju), a agencija je bila – zaprta!

Pomagalo ni nic, ne klicanje (telefon so jim ocitno izklopili), ne sprasevanje po bliznjih agencijah (ki so bile seveda se vse odprte), ali kdo lastnika morda pozna, ima njegov mobitel, ve, kje stanuje … Ves trud ni obrodil prav nikakrsnega sadu. Nic. Nada. Na koncu sem sla po nasvetu prijazne senorite iz sosednje agencije na turisticno policijo (ki je tu v vsaki ulici), saj sem (naivno) mislila, da imajo oni morda seznam agencij in njihovih lastnikov. Jasno, motila sem se (le kdaj me bo minila naivnost?:). Edino, kar so se lahko storili, je bilo, da so mi svetovali, naj pridem jutri (ja; tisti, ki pravijo, da je tu glavna resitev za vse “manana”, imajo povsem prav), bili pa so se toliko prijazni, da so klicali na druzbo, kjer sem kupila karto in jo za en dan prestavili – ter mi zagotovili, da je vse ok in naj grem lepo na bus cez dva dni in (jasno) s tem ne bom imela nobenih dodatnih stroskov. Da je, skratka, zadeva urejena.

A ne glede na to, kako zelo naivna sem, toliko pa vendarle spet (vec) nisem. Zato sem se danes navsezgodaj podala tja, kjer sem kupila karto za bus, tam pa so me seveda le zabodeno gledali, kaj pocnem – saj bi morala biti ze kaksni dve uri na poti. Preden sem jim dopovedala, kaj se je zgodilo in oni meni (jasno, da v spanscini), da ne morejo pomagati in da nimajo pojma o kaksni spremembi datuma, je minila kaksna ura. Zadevo smo nazadnje “resili” tako, da sem morala placati polovico nove karte, kar me je seveda spravilo se v vecji bes; po drugi strani pa se je se dobro koncalo, saj bi se prav lahko zgodilo tudi, da bi morala vse skupaj placati ponovno; pa se ob hlace bi lahko bila.:)

Trdno prepricana, da bom lastniku tiste agencije (mimogrede, ce boste kdaj v Arequipi, cot nikar ne nosite prat v Peru Trekking) odtrgala vsaj en organ, sem potem prisla na agencijo. Kjer seveda lastnika ni bilo (in nihce ne ve, kdaj bo), prijazna senorita, ki mi je samo 24 ur prej zagotavljala ze omenjeno, pa se je opravicevala, ces, da je nova in da ni vedela. Ni vedela cesa? Da bo agencija prav vceraj odprta do 19.00 in ne do 20.00???? Grrrrrrrrr.

No, jeza mi seveda nic ne pomaga in ce se je ze moralo kje zaplesti, je to se najmanj, kar se je lahko zgodilo (nenazadnje sem v Colci spoznala nemski par, ki so ju v Cilu kar stirikrat oropali …). Zanima me le, kaj bo mislila Mojca v San Pedru, ko bo dobila ze moj drugi mail, da ne pridem “manana”, ampak enkrat “after manana”. Hja, zdaj vsaj vem, kaj je mislil Cesar, nas vodic po Colca Valley, ki je nenehno poudarjal, da se prvi dan, ko smo bili bolj na easy, drzimo “perujskega casa”, naslednji dan, ko smo morali biti zgodnji in tocni, ce smo hoteli videti kondorje, pa je za nas veljal “inkovski” oziroma “evropski” cas.

Vsaka izkusnja nekaj stane in zdaj vsaj vem, kaksna je razlika med “Peruvian” in med “Inka time”.

Najpomembnejse pa je, da sem dobila nazaj svoje hlace.:)

Nenazadnje je tu, v Arequipi, vreme naravnost cudovito in ta “zaostanek” (ceprav bom na racun tega zal en dan manj na nadaljnjem potovanju) pomeni en dan manj, ko mi, glede na se vedno neobetavno vremensko napoved v Boliviji, vsaj ne bo potrebno plavati.:)

  • Share/Bookmark

Babuska na jezeru Titicaca

Uf, kako ze zamujam z objavo novega bloga, a kaj, ko ni casa (sorry, B.). Sicer pa tako ali tako ne vem, ali ta blog, z izjemo dveh ali treh ljudi, ki mi veliko pomenijo, sploh kdo bere – tako da kaksen dan gor ali dol.:)

Torej, sem v Arequipi, kamor sem prispela s Puna, ki je izhodisce za izlete po jezeru Titicaca. Medtem ko samo mesto Puno ni nic posebnega, so otocki cudoviti, izlet pa je bil (kot se vse, kar sem dozivela v Peruju) zares nekaj nepozabnega. Izbrala sem tistega, ki traja dva dni, ogledas pa si tri otocke – najprej Floating Islands (Islas Flotantes), otocke iz trsticevja, na katerih zivijo znameniti prebivalci plemena “Los Uros”, ki so zares nekaj posebnega. Svoje otoke s trsticevjem “dopolnjujejo” vsak mesec, da ne potonejo, sicer pa se pogosto selijo z otoka na otok in to zato, ker se posamezne druzine med seboj sprejo in je to najboljsa resitev, da prepirov ni, saj se z novimi sosedi potem (vsaj nekaj casa) seveda odlicno razumejo. Moder recept, ki bi ga bilo vsekakor smiselno priporociti tudi Slovencem – glede na to, da je medsosedsko prepiranje eden nasih najljubsih nacionalnih sportov. Ampak, glede na to, da se povprecen Slovenec najbrz preseli le enkrat v zivljenju (pa se iz tega je cel halo) ne vem, kako bi se praksa Los Urosev obnesla v Sloveniji … Sicer pa imajo na otoku celo solo in kaksne majhne trgovinice; tudi hise in colni pa so (jasno) iz trsticevja. Ceprav zivijo pretezno od turizma, jim uspeva odlicno ohranjati svojo kulturo in jezik, otocki pa so od Puna oddaljeni le dobro uro voznje z ladjico. Skratka, izlet, ki ga nikakor ne gre zamuditi, saj je to ena redkih priloznosti, da se srecas s (kolikor toliko) avtenticnimi prebivalci tega obmocja …

Drugi otok, ki smo ga obiskali, se imenuje Amantani in to je bil vsekakor “highlight” potepanja po Titicaci (pa tudi sirse). Na cudovit otocek smo prispeli po dodatnih dveh urah voznje od “Floating Islands”, v majhnem pristaniscu so nas pricakali domacini in vodic nas je “razdelil” po druzinah, potem pa je vsaka gospodarica oz. gospodar “pobrala” svojo skupinico (od dveh do treh) turistov in nas odpeljala domov, kjer smo gostovali do naslednjega dne. Sama sem skupaj z dvema zabavnima Cilenkama, Claudio in Paulino, pristala pri “don Floresu”, ki sta ga obe spansko govoreci gospodicni seveda takoj preimenovali v “don Flo”. Don Flo je bil zelo prijazen; je starejsi mozak, ki ni porocen, je pa (ocitno) sosed “done Victorie”, starejse zenice, ki je uradna lastnica hisice, v kateri smo prebivali in ima licenco za prenonocisca turistom. Don Flo in Victoria skupaj skrbita za kaksnih 8 let starega fantka, mislim, da mu je ime “Ejose”, ki je, kolikor sem pac razumela pogovor v spanscini, kot se zelo majhen ostal brez starsev, zato sta ga nekako posvojila … Skratka, vse skupaj je zelo zanimivo in niti sanja se mi ne, kako bi o zivljenju prebivalcev tega otoka toliko izvedela na kakrsen koli drugacen nacin.

Don Flo nam je postregel najprej s kosilom, potem pa se z vecerjo, ki sta bila (kot v vseh drugih hisah) skoraj povsem enaka (kar je meni in mojim prehranjevalnim navadam povsem ustrezalo). Se posebej me je razveselilo dejstvo, da na otocku (za razliko od vsega ostalega Peruja) ne jedo mesa – in tako sem po dolgem casu jedla “varno” toplo juho – mesanico kuhanega riza, pecenega krompirja in paradiznika pa sem izpustila – na veliko veselje obeh Cilenk …

Popoldne smo se povzpeli na sam vrh otocka, kjer smo si ogledali dva pomembna inkovska templja oz. tisto, kar je od njih se ostalo. KO sem prisla z visooookeeee gore nazaj na glavni trg, v vseh perujskih mestih in vasicah imenovan “Plaza del Armas”, sta me tam ze cakali obe Cilenki – ki sta sredi otoske vasice brez elektrike, v eni redkih trgovinic, odkrili odlicno cilsko vino (negro). Da ne bi zaostajala, sem en tetrapak kupila se sama in nesli smo ga k vecerji, zaradi cesar se je don Flo se bolj razgovoril, ko nam je razlagal o nacinu zivljenja in obicajih otocanov.

Zvecer so domacini za nas pripravili zur – oblekli smo se v njihova nacionalna oblacila in mene so, jasno, v preveliki beli srajci iz platna, s salom cez glavo, prepasano in v ogromnem, crnem krilu (in gojzarjih …) ostali kaj hitro prekrstili v babusko … Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah, je napis, ki sem ga zasledila na steni “mojega” hotela v Cuscu, zato o vsem skupaj zaenkrat ne bom izdala vec.

Lahko pa povem, da smo se naucili nekaj otoskih plesov, da je z mano (dokler nisem skoraj padla od izcrpanosti) na vsak nacin hotel plesati vodic Giovanni (ne vem, zakaj se tile perujski vodici vsi “spravljajo” prav name?, na koncu smo plesali Kalinko (nad tem, da bi komurkoli pojasnjevala, da Rusija in Slovenija nista ravno eno in isto, sem tako ali tako ze zdavnaj obupala) in, seveda, koncali z “La Bambo”.

Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah … In enako velja za jezero Titicaca. Naj povem le se, da smo otok, ki smo ga obiskali naslednje jutro in se sicer imenuje Taquile, tisti vecer preimenovali v “Tekilo”, ki je sicer mehiska pijaca, ampak smo se ze nekako znasli …:)

Pa bodi dovolj. Cel dan se imam za Areqiupo in tole je moj zadnji dan v Peruju, od koder odhajam v Cile. Izkoristila ga bom zato, da si grem ogledat muzej mumij iz Andov (znamenite Juanite zal ni na ogled, saj jo zaradi svetlobe v tem letnem casu “pospravijo”; ampak menda so druge prav tako zanimive), potem pa si bom najbrz ogledala se samostan Santa Cataline.

In cudoviti zadnji perujski dan bo minil kot bi mignil … Cez dva dni bom, ce bo po sreci, ze v cudoviti cilski vasici, pri nasi Mojci, ki ji bom koncno oddala to presneto bucno olje, ki ga zanjo vlacim s seboj cez cel Peru (in za katerega mi je en American, ko je slisal, da kaj taksnega sploh obstaja, ponujal celo premozenje …).

Naslednjic se oglasim s porocilom o tem, kako (jasno, da cudovito) je bilo v dolini Colce in kako smo si ogledali kondorje …

Do takrat pa … Saj veste – kar se zgodi v gorah …:)

Hasta luego!

  • Share/Bookmark