Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za November, 2008


Tajski protestniki zasedli letalisce

… so v torek zasedli glavno letalisce v Bangkoku. Okoli 3000 ljudi je ostalo ujetih noter, zdaj so jih menda ze evakuirali. zame posebej krasna novica je napoved, da se ne bodo umaknili, dokler premier ne odstopi, premier pa noce odstopiti. Letalisce je ze od torka zaprto. Do naslednjega torka, ko letim iz Yangona v Bangkok, bi se razmere ze morale umiriti, ampak ali se res bodo, ne ve nihce. Zdaj bi lahko mirno pocitnice v Burmi podaljsala se za kaksen teden, ampak ker so razmere na Tajskem res negotove (domacini tu pravijo, da je priblizno tako kot je bilo med lanskimi septemberskimi protesti menihov v Yangonu) je verjetno vseeno boljse biti v blizini letalisca – in izkoristiti prvo priloznost, ko bo slo. Seveda nisem edina s takimi nacrti; tu, v Burmi, med turisti vlada prava panika. Letalskih kart trenutno sploh ni mogoce rezervirati, punca zraven mene je ravno poskusila, pa so ji rekli, da je letalisce zaprto. Sama imam rezervirana dve karti za let Yangon – BKK (se dobro, pravzaprav), in sicer za naslednji torek in petek. Nekaj bo ze. Letalisce v BKK je tako pomembna prometna zila, da si ne morejo privosciti, da bi ga prav dolgo zasedali. Po drugi strani pa so ga najbrz ravno zato izbrali. Hudica, a res niso mogli pocakat se stirinajst dni?:)))

Nenazadnje sem pa tako na pocitnicah. In veliko boljse se je @zatakniti@ tu, v Burmi (pa ceprav v negotovosti) kot pa na glavnem bangkoskem letaliscu, ki ga zasedajo protestniki.

Aja, pa v porocilu, ki so mi ga poslali iz Slovenije (hvala M. – tu je namrec veliko pomanjkanje informacij) sem brala, da je na Tajskem tudi nekaj slovenskih turistov. Upam, da stejejo tudi tiste, ki trenutno nismo ravno cisto na Tajskem in ki na potovanje nismo sli preko agencije.:) Mimogrede, sem povedala, da v (in iz) Burme ni mogoce potovati po zemlji in da je letalo edina moznost?

Ah, obozujem pocitnice! Sploh take, na katerih je clovek lahko povsem brez skrbi.

:)

  • Share/Bookmark

Zbiralec sanj

Sele danes zjutraj se je izdal. prej je ves cas govoril, da je natakar, ki je delal v honkongku, pa da je prodajal glasbila, pa da je zdaj, poklicni popotnik, na potovanju okoli sveta … danes pa je, ko smo se po vcerajsnjem celodnevnem trekingu po okoliskih gorah zbudili v edini hisi, ki ima v vasi, kjer smo prenocili, elektriko, zajtrkovali (mimogrede, myanmarska hrana je odlicna, pojedo pa tako ogromno veliko riza, da se vsak, ki potuje tu cez, sprasuje, kako je mogoce da so tako suhi), Ken koncno le prosil Tangzeeja, nasega vodica, ali lahko vprasa gospodarja, kaksne so … njegove sanje. Kaj??? je zacudeno pogledal ta, @a vprasam ga naj, o cem se mu je ponoci sanjalo@. @Ne, kaksne so njegove sanje za prihodnost.@ Vprasanje je bilo tako cudno za mesto, na katerem smo ga bili, da ga ni razumel niti Tangzee. Pomagala sem s tem, da sem stvari nekoliko popreprostila – potem ko sem ugotovila, kaj zanima enega in da mu drugi odgovarja nekaj cisto drugega, ker pac vprasanje razume cisto drugace. tako kot je bilo zastavljeno, bi ga pravzaprav tezko razumel. od kmetov v burmanskih (ali katerih koli drugih) gorah, ki so se navajeni prezivljati z lastnim delom, pridelovati koruzo, riz in zafran, in to na nacin kot so to poceli ze njihovi dedi, pa pradedi in kot bodo najverjetneje naprej poceli njihovi otroci, vnuki, pravnkuki, je malo utopicno sprasevat, o cem sanjajo. o tem, da bi zapustili idilicno okolje, kjer se cela vas v enem vodnjaku sredi vasi, kjer je krava ali bivol kot druzinski clan, kjer imajo edini v vasi televizijo in prihaja cela vas zvecer k njim gledat filme, preko vokie tokieja, ki je njihova edina komunikacijska vez z dolino, pa po potrebi komunicirajo z lokalnimi oblastmi … skratka, o cem naj sanja tak clovek? ce pa vendar ima ze vse! hiso, zemljo, zdrave otroke in vnuke, kravo, ogenj, dovolj riza pa stalne odjemalce za tisto, kar pridelajo. kaj naj si zeli? traktor? tudi, ce bi ga imel, ga v tistih hribih ne bi mogel rabiti.

ken ni komplikator in odnehal je, ko je ugotovil, da ne bo dobil odgovora. potem je povedal, da pise knjigo, v kateri si zeli objaviti sanje cim vec razlicnih ljudi z razlicnih koncev sveta. ce gradiva ne bo dovolj, bo knjigo opremil s fotografiranji stiskov rok med ljudmi z vseh koncev sveta … po indiji in nepalu namerava proucevat sanje v juzno ameriko, ampak zato se bo moral nauciti spansko. potem pa bi rad sel v afriko, ampak si ne upa. tam domacini japonce grdo zmerjajo in za njimi mecejo kamne, ker mislijo, da so kitajci. kitajcev pa ne marajo, ker jih prihaja veliko delat tja in so domacini prepricani, da jim odzirajo delo.

na koncu, ko sva bila ze v dolini, me je ken vprasal se za moje sanje. zaupala sem mu jih (do danes pravzaprav niti nisem vedela, da jih imam:) – pa se je nasmehnil in dejal, da jih je doslej zbral ze priblicno 150 in da si ljudje povsod po svetu bolj ali manj zelijo isto.

danes sva si predvsem oba zelela, da bi se po dvodnevnem trekingu cimprej stusirala in za kaksno uro namesto na tleh kot minulo noc prelezala v mehkejsi (pa cetudi) hotelski postelji.

aja, pa vceraj mi je povedal, kako se lahko naucim igranja na kitaro tudi, ce nimam posluha. rekel je, naj si najdem en komad, ki se ga zelim nauciti in ga preigravam tako dolgo, dokler ne bom znala vsaj dveh ali treh akordov zares dobro, potem pa naprej.

po vcerajsnji noci, ko se je od nekod sredi tiste vasice znasla kitara in je on igral, mi pa smo peli vse, od japonskih, okinawskih, angleskih, burmanskih in tudi slovenskih pesmi in sva spoznala (in poskusila), da je v Burmi se posebej dober gorski pir in sva spoznala (ne pa tudi posksusila) da zloglasni @zlati trikotnik@ trgovine z opijem med burmo, kitajsko in laosom se zdalec ni prekinjen kot bi morda mislili, sem se odlocila, katero pesem se bom poskusila nauciti najprej.

no woman no cry.

  • Share/Bookmark

Prepuscanje …

… je nekaj, cesar skoraj ne znamo (ali pa si ne upamo) vec, ceprav je tako noro dobro … Pred tremi dnevi sem se in se potem namesto v Kalawu znasla na cisto enem drugem placu – v vasi, neposredno ob Inley Lakeu. Pri cemer je bilo najbolj noro to, da v Kalawu preprosto nisem izstopila z busa in sem se kar vozila se kaksni dve uri – ne da bi sploh vedela, kam grem. ce sem za bagan napisala, da je nekaj najlepsega, kar sem kdaj videla, bom (da ne pozrem besede:) zdaj rekla, da je Inley Lake prav tako lep … danes smo bili na celodnevnem izletu med plavajocimi vasmi. bila sem na titicaci, v kashmirju pa se kje … ampak lepota jezera in zivljenja na njem tu … (tudi) to je nekaj, ob cemer zacutis, da cudezi nimajo meja.

ze prvi dan smo spoznali prijazano druzino domacinov, njihov ata, vodic z licenco, naju bo s kenom, japoncem z okinawe jutri peljal na treking po okoliskih hribih, in to do plemen, s katerimi nima vlada nicesar opraviti (torej tudi ne bo pobrala najinega denarja, pa se drugih turistov menda ni). vceraj sva bila s kenom pri njih in njihova hci mimi je stara 3,7 mesecev pa tako cveka, da se lahko doma pred njo skrije marsikateri solar. o njen starejsi brat je resen fant, saj hodi v solo (za katero morajo starsi, ki zivijo v mestu, placevati …). skratka, vceraj smo si naredili neizmerno zabavo. mala je imela prave predstave in s kenom sva se valjala. ata ji je iz rutice naredil @banano@ in mala je meni nic tebi nic vanjo ugriznila. potem je ruto prinesla k meni in me z mojima dvema levima rokama spravila v neizmerno zadrego … kenu ni slo nic bolje od rok. predolgo smo ze odrasli.

potem sem se na sreco spomnila, kako smo kot otroci delali avioncke iz papirja. ko je poletel prvi (ceprav ga je malo zanasalo), je se kena zgrabila japonska delovna strast in mojim letalom so se kmalu pridruzile @skoraj@ rakete. po nekaj minutah je po hisi vse kar letalo … in najbrz se dolgo potem, ko sva odsla.

sem povedala, da mimi ob burmanskem jeziku govori se anglesko, zna pa ze tudi nekaj stavkov v japonscini? pa da ne pri njej in njenem bratu in ne pri nobenem drugem otroku v burmi nisem videla niti ene same igracke (razen zmajev, ki jih spuscajo)? veliko otrok tu ima sicer kolo, ampak to ni igraca, temvec je prevozno, ce ze ne kar delovno sredstvo.

  • Share/Bookmark

Tokrat …

… bom pozrla prav vse obljube, ki sem jih tako ali drugace dala v zvezi s tem potovanjem. Predvsem – ne pa le – tiste, ki sem jih dala sama sebi. Ampak tudi v tem je car. Prehlad mineva: skupaj s tisto domnevno soncarico je bil nekaj najhujsega, kar se mi je v bolezenskem smislu – ce odstejem tiste nesrecne garje ali karkoli je ze bilo lani v peruju – kadarkoli zgodilo. nisem vedela, kaj bi, ce ne bi minilo. no, ampak je. ob treh zjutraj startam v kalaw in od tam na tridnevni treking do inley lakega. drugace pa sem vceraj cel dan v baganu prezivela @na konju@. cudovito je bilo s trmastim konjem momom jezditi med vsemi tistimi templji … in cudovito je bilo med vsemi tistimi templji opazovat soncni zahod. potem so me nahecali se, da sem sla na ladjico, kjer naj bi bilo cudovito. no, ampak to je prva zadeva, ki bi jo mirno lahko tudi izpustila. danes smo bili na mt. popi, budisticni sveti gori. obupno sem brez kondicije (se nikoli tako – in upam, da je k temu pripomogla tudi bolezen, ker se drugace ne mislim vec muciti s skakanjem po hribih v okolici ljubljane, ce me potem tukaj skoraj ubije kaksnih tisoc steng.

ker so prekratka majica in grozno pisane hlace edino, v cemer na mojih cotah ni rdece ali crne barve (no, kot sem z grozo opazila ze med potjo, imajo tudi te pisane hlace seveda rdeco crto, ampak upala sem, da duhovi, nati, tega ne bodo opazili) gotovo nisem razjezila duhov – sem pa v zadrego spravila marsikaterega meniha, ker sem zaradi prekratke majice kazala popek – oz. tisto, kar naj bi tam okoli bilo.

Skratka, kakorkoli se clovek trudi, nikoli ne more ustreci vsem.

drugace pa se mi je danes, med potjo na mont popa, nekaj prelomilo. zgodilo se mi je tisto, kar se cloveku – no, meni – lahko zgodi samo v aziji. nenadoma se je razprsila vsa moja jeza, ki sem jo tako pogosto tako polna doma. zacutila sem, da se, ce na svetu obstaja vsaj ena tako lepa dezela kot je burma, res nima smisla prav dosti sekirati zaradi cesarkoli. po drugi strani … ko sem ob vaseh med potjo opazovala ljudi, ki zivijo cisto drugace, sem se sprasevala, ali je to tudi zanje tako zelo velika sreca kot se nam zdi, ko na vse to gledamo z nase perspektive. Ne vem.

Kakorkoli – ne da bi meditirala 20 let, se je danes nekaj prelomilo in dosegla sem nekaksno stanje blazenosti. doma bi rekla Sve mi je ravno ko severni Banat … Vem sicer, da ne bo trajalo. ce bi, nimam pojma, kako bi funkcionirala doma. verjetno pa ne najbolje.

v bistvu pa sem nocoj prisla na tale pregresno drag interent ne le zato, ker mi je dolgcas, temvec predvsem, da v vcerajsnji blog dodam, da je Morje najboljse napisana tuja knjiga, kar sem jih prebrala v zadnjih letih. Nekaterih, ceprav zelo redkih domacih, nisem stela sem. Aja, pa Orwellove zgodbe niso Burmanske zgodbe, temvec so Burmanski dnevi.

kdo bi si mislil – blog se je zacel brati.

No, zdaj pa grem.

:)

  • Share/Bookmark

Morje …

… je edina knjiga, ki sem jo vzela s seboj in dalec najboljse napisana, kar sem jih prebrala v zadnjih letih. Ce bi jo morala opisat v enem stavku, bi rekla, da je to knjiga o miniljivosti. Mislim, da jo bom prebrala se enkrat – ceprav sem danes za dva dolarja pri payah kupila Orwellove Burmanske zgodbe. Doslej nisem imela pojma, da jih je napisal. Ne vem pa sicer, kako sem doslej brala potopise (vsekakor nic kaj zbrano), saj se mi niti sanjalo ni, da je Mandalay podrobno opisan v knjigi Veliki zelezniski bazar. Mandalay bom, kot kaze izpustila. VSe bolj me vlece tudi v Kambodzo, pa ne vem, zakaj.

Aja, pa seveda sem cisto nora na Bagan! Zdaj vem. Ceprav se bo po nekaj tednih lepo vrniti domov, je celina tisto, kar si v tem trenutku se najbolj zelim zamenjati.

  • Share/Bookmark

Yangon!

Juhuhu – danes se je koncno zgodilo tisto, kar sem si tako dolgo zelela in na kar sem tako zelo cakala! Ob 8.15 po lokalnem casu smo z letalisca v Bangkoku prileteli v Yangon! Zdaj sem tukaj! V Burmi trenutno ni prav veliko turistov, ne vem sicer, zakaj. Ciklon je mocno prizadel le dolocene predele dezele, tu so mi dejali, da tisti del zdaj pospeseno obnavljajo. ne vem sicer, ali gre tovrstnim informacijam verjeti. drugace pa je obmocje ob obali, ki ga je prizadel ciklon, eden tistih (stevilnih) obmocij v burmi, ki niso dostopni turistom. tu je pasja vrocina, veliko bolj vroce je kot na tajskem. ljudje so zelo prijazni in dezela v marsicem po eni strani spominja na indijo. po drugi pa tudi ne, saj je veliko manj hrupna, pa tudi prometa je manj. pravzaprav ga je v yangonu, ki je prestolnica in kjer ga je tako najvec, priblizno toliko kot v laosu, kjer clovek se posebej po vaseh in cestah izven prestolnice skoraj ze kar tezko sreca kaksen avto.

arhitektura je zelo zanimiva, kot v vecini azijskih velemest pa se mesa staro s sodobnim. veliko je kolonialnega stila … no, ampak zaenkrat je vse to le moj obcutek, saj si glavnih znamenitosti sploh se nisem ogledala. danes sem sla le na orientacijski pohod po mestu. turistov ni nic, v samem mestnem jedru se je kar zelo lahko orientirati. nas hotel je super. imenuje se motherland inn 2 in je od centra oddaljen le dober kilometer. turistov tu skorajda sploh ni; mislim pa, da je vseh tistih dest, ki so, skoncentriranih v nasem hotelu.

ker se moram zaradi nepredvidljivega prometa (vsaka pot tukaj traja veliko dlje kot kjerkoli drugje, ker so menda zelo slabe ceste) vsekakor vrniti v yng kak dan pred poletom nazaj v bkk, si bom prestolnico pustila za na konec. jutri popoldne tako ze sibam na 17 urno voznjo z busom v bagan. tam nameravam preziveti kar nekaj dni. ceprav sploh nimam (oz. nisem imela) doslej o burmi nikakrsne prave predstave, ceprav sem o tej dezeli prebrala ze marsikaj se mi zdi, da bo tam cudovito … zato si bom za bagan vzela kar nekaj dni. cas me (se) ne preganja, saj imam na voljo kar tri tedne. to pa je cas, v katerem si je (menda) mogoce ogledati vecino stvari.

aja, pa se to. cene so veliko nizje kot na tajskem, ljudje (kot ze receno) zelo prijazni in pripravljeni pomagati. le ne pogovarjajte se z njimi o kakijih … ceprav kaksnih vojakov ali policistov tu (seveda) ni videti, lahko videz tudi vara. mobitel sem ne vlece noben (na sreco), saj nimajo sklenjene pogodbe z nobenim od tujih operaterjev. mogoce je kupit sim kartico, ampak ta stane 1200 evrov … s cemer jim odtekanje informacij vsekakor uspe prepreciti. cudo bozje, da deluje internet! pa se ta verjetno samo v yangonu (in samo obcasno). bancnih avtomatov v bistvu ni, potovalnih cekov ne menjavajo, s sabo je najboljse imeti dolarje, ki jih je mogoce zamenjati v lokalno valuto, imenovano kyat. tega nikar ne pocnite pri indijcih (nategnili vas bodo z neveljavnimi 25, 55 in 75 @valutnimi@ bankovci) ali na letaliscu (kjer je zelo slab tecaj). taksi z letalisca stane okoli sedem dolarjev, v hotelu, kjer sem jaz, vas, ce rezervirate v naprej online, brezplacno pridejo iskat. budget hoteli (no, vsaj nas) vecinoma v ceno za sobo (od 5 do 10 usd) vkljucujejo tudi brezplacne zajtrke. sicer pa se je dobro pozanimat za menjalni tecaj, obicajno je lahko najboljsi v hotelih. razen hrane in podobnih stvari na ulici je mogoce placevati tudi v dolarjih, vendar je lahko spet slabsi tecaj, zato pazite. drugace pa boste za 100 dolarjev dobili ogromnooooo kyatov (danes sem jih dobila 120.000 …), ki jih je zelo tezko kam pospraviti. vecje dolarske bankonvce kot imate, boljsa je menjava. in ta je menda dalec najboljsa v yangonu.

v hotelih se je smiselno pozanimati tako za pot naprej (kam je mogoce itd.) kot za hotele v drugih mestih in rezervirati karte za bus. kot obicajsno povsod v aziji. vse je mogoce. ali, kot je danes rekel nekdo – pustimo prosto pot avanturi!

ce in ko bo slo, se se kaj oglasim … ce ze ne zaradi drugega, vsaj zato, ker bo zaradi zmede razlicnih informacij o tem, kako potovati po burmi, mogoce tole vendarle v pomoc komu od tistih, ki bo o prihodu sem razmisljal za nami.

drugace pa sem veliko razmisljala o tem, ko razni strokovnjaki za @kakije@ turiste opozarjajo, naj ne hodijo v burmo, da ne bodo podpirali vojaske saj veste cesa. ne podpirajo vojaske saj-veste-cesa in ne vlade, temvec ljudi … kot povsod po aziji (in se marsikje) jih je tudi tu ogromno, ki zivijo v turizma. puscanju denarja vladi se je v veliki meri mogoce izogniti. in le, ce pride sem kdo od zunaj, se je mogoce o tem, kaj se v resnici dogaja (kolikor je to pac sploh mogoce vedeti in videti) prepricati na lastne oci.

skratka, rekla bi, da molk in ignoranca v imenu t.i. nekaksnega @salonskega@ kakija v takih primerih nikomur ne koristi.

*za pomen izraza @kaki@ glej prejsnji blog z naslovom BKK. Ce bom (zakaj neki na to nisem pomislila v Kasmirju ali v Tibetu?) s potovanji po teh dezelah nadaljevala, prej ali slej sledi mini slovarcek @nezazelenih@ izrazov oziroma sifrant.:)

  • Share/Bookmark

Bangkok

Cas me seveda prehiteva (s casom na takih dopustih je tako kot s casom pri upokojnecih – nikoli ga ni dovolj:), zato prvi zapis le na hitro, ker sem obljubila. Potovanje  iz Evrope je bilo ok, Khao San Road je busy kot vedno. tokrat je celo se veliko bolj turisticen! Vizo za Burmo sem v BKK dobila v enem dnevu in vesela sem, ker se moji strahovi niso uresnicili. Stane nekaj cez 1200 bahtov, ce jo hoces v enem dnevu, pa moras doplacati se priblizno sesto (drugace to, da jo dobis, traja tri delovne dni). Ni pa res, da je ni mogoce dobiti (ce nisi ravno delavec na podrocju clovekovih pravic, novinar ali American). Najcenejsi prevoznik za Yangon in BKK je Air Asia, se vedno v Burmo ni mogoce priti po zemlji. Karto vceraj sem rezervirala le dva dni pred odhodom (to je smiselno narediti sele takrat, ko zagotovo ves, da bos dobil vizo), in to se po posebej ugodni, kar smesni ceni. No, vec o tem pa od jutri, ko bom tam. ce bo po sreci. mobiteli v Burmo ne vlecejo, saj nimajo sklenjene pogodbe z nobenim tujim operaterjem. bomo videli, ce @vlece@ internet. vsekakor bom imela v nekaj dnevih vec informacij.

aja, pa ker so ravno dva dni, preden sem sla (in vesoljnemu svetu oznanila, da bom na posebno prosnjo nekoga tudi tokrat s potovanja pisala blog>) v Burmi na 20 let zapora obsodili blogerja, ki je pisal o teptanju clovekovih pravic, smo se dogovorili, da bom namesto tega izraza, ce se bom javljala od tam, namesto c.p. raje uporabljala besedo @kaki@. (hvala, s.! ne vem sicer, kje si nasla ravno kakije, ampak ideja je naravnost odlicna!:)

ce bi imela vec casa, bi si tudi za stevilne druge besede lahko izmislila podoben sifrant. ampak, casa je tokrat zmanjkalo. mogoce naslednjic.

lp torej vsem, ki boste mogoce zasli sem gor (se posebej tistim, ki ste to obljubili, ker vas bom posteno prijela za nekaj, ko se vrnem, se se vam teh mojih umotvorov ne bo dalo niti brat; medtem ko jaz tvegam toliko, ko se tako zelo trudim!:).

torej – kmalu se spet beremo (ce je le v burmi vsaj se kaj kakijev)!

ce jih ni, pa se vidimo cez kaksnih 20 let, ko pridem iz zapora …

:(

  • Share/Bookmark