Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za December, 2008


Nespečnost

Od ponedeljka zjutraj sem doma. Vsaj fizično. Glede na vse, kar me je času čakalo v službi, sem se morala kar hitro prizemljiti. In sem se. A zdi se, da je tako samo na videz. Takoj ko odidem iz službe in imam torej kakšen trenutek časa več, me odnese. Da sem še vedno manj tukaj in bolj tam, se vedno znova zavem ob tistih najbolj drobnih, spontanih trenukih. Ko mi nasmeh zbudi naslov potopisa na polici v knjižnici, turistična ponudba, ki visi v izložbi agencije, bežen spomin, ki me preplavi medtem ko čakam na zeleno luč v avtu … Ampak – neverjetno - na nek način je tokrat celo lepo biti tudi doma. Čeprav sem padla v vrhunec predprazničnega vzdušja (ki se me kar nekako ne prime), pa v zimo, v črne napovedi, grožnje z odpuščanji, v medijsko nabijanje recesije …

Zadnjih nekaj dni sem preživela na čudovitem tajskem otoku Koh Chang. Ena redkih dobrih strani (no, vsaj zame, seveda pa ne tudi za tajski turizem) vsega, kar se je dogajalo v Bangkoku je, da zdaj, čeprav je bil predpraznični čas, tam začuda ni bilo prav veliko turistov. Lonely Beach, priljubljena plaža backpackarjev, je več kot upravičila svoje ime. Bilo je tiho, mirno, krasno. Še prodajalcem na plaži se ni ljubilo preveč vztrajati.

V Muenchen smo v nedeljo prileteli ravno s tolikšno zamudo, da sem popoldanski vlak do Ljubljane zamudila za 15 minut. Tako sem imela na voljo še 10 ur, ki sem jih preživela v čudoviti predpraznični bavarski prestolnici. Prvih nekaj ur sem se počutila kot E.T. vesoljček; kot da bi po naključju padla na nek povsem neznan planet. Tam sva se znova srečali s Claudio, punco, s katero sva skupaj prepotovali dobršen del Burme. Ko sva bili tam, je na vsak način hotela domov. Zdaj je doma že kakšne tri tedne in vse, o čemer je sposobna razmišljati, je kako se čimprej vrniti - nazaj v Burmo.

Sicer pa mi je tudi še v ponedeljek (in še dolgo mi bo) v ušesih odzvanjal stavek, ki ga je izrekla v Baganu medtem ko je obsedeno računala, koliko časa ji še preostaja do odhoda domov. Takrat se nama seveda ni še niti sanjalo, kako zelo kmalu bo čas postal zelo relativna kategorija, kako bo postal nekaj povsem neoblavdljivega in postranskega. Ko je razmišljala, kam v Burmi naj še gre, da bi videla čim več in da ji bo vseeno uspelo pravočasno priti na letalo (kar ji seveda potem tako ali tako ni), je rekla: “Give an advenuture a chance!”. Tokrat smo vsi, ki smo se znašli v določenem času na določenem kraju, to naredili.

 Včasih so me spraševali, ali potujem zato, da bežim. A kako bežati od sebe v trenutkih, ki ti omogočajo prav nasprotno - da si bolj kot kadarkoli sam s seboj medtem ko te ne obkrožajo varne plasti v primerjavi s tem dokaj predvidljivega domačega vsakdana? Tako potovanje vedno znova iz tebe izvleče vse najlepše; pa tudi vse najslabše. Večinoma pa marsikaj od tistega, za kar sploh ne veš, da nosiš v sebi; da imaš.

Odgovor je torej: Ne. Še zdaleč ne potujem zato, da bežim. Prav mogoče pa je, da bežim zato, da (lahko) potujem.

  Če bi si torej poskušala odgovoriti na vprašanje, ali je bilo vse skupaj vredno časa, denarja in živcev, bi bil  odgovor brez dvoma: Da. Že zaradi tistega voznika motorja, ki je oni dan, ko me je vozil po Phnom Penhu, zaslužil dodatnih 10 dolarjev.  Zaradi Burme. Zaradi tistega kamboškega carinika, ki je, ko sem mejo prečkala drugič v dveh dneh, med izbruhom neobvladljivega smeha ob pogledu na moj potni list vzkliknil samo “Thailand, Thailand!”

Zaradi valov. Pa ker so letos po dolgem času celo snežinke, ki padajo doma, neskončno lepe.

  • Share/Bookmark

Happy viza

Vceraj sem prvic v zivljenju nekoga podkupila. Danes sem to naredila drugic. Prvic (vceraj) sem podkupila carinike na kamboski meji, da so me spustili nazaj noter, danes pa policista na tajski ambasadi v Phnom Phenu, da sem v enem dnevu dobila vizo, na katero bi morala sicer cakat dva dni. Zgodba je dolga (in zdaj, ko je mimo, seveda tudize kar zabavna – le kar stane me). Odlocila sem se, da bom zadnje dneve dopusta prezivela na tajski in ne na kamboski obali (danes, ko sem v Phnom Penhu videla, kako umazano je morje v Kambodzi, sem sama pri sebi kar zavriskala od veselja, ker bi se pojedla, ce bi to odkrila sele tam). Nekoliko smesno je, da sem se o kamboski obali pogovarjala najmanj z 20 ljudmi, pa so vsi rekli, da je @kar ok@. Nihce ni omenil umazanega morja. Mi jih je pa vecina omenila lokalno specialiteto (menda jo je mogoce dobiti tudi drugod, ampak se posebej popularna je v najbolj obiskanem obalnem mestu Shianoukville) imenovano Happy pica. Ken je, recimo,  rekel, da si je enkrat narocil @Verry happy pizzo@ – in je bil potem verry happh se cela dva dni! Sama te specialitete sicer nisem poskusila (ceprav mi ze kar resno grozi, da me bodo vse moje anoreksicne navade tukaj dokoncno zapustile:). Mi je pa seveda kristalno jasno, da ti je, ce se prehranjujes pretezno s happy pizzo, povsem vseeno,  ali je morje sploh se tam, kje sele, da bi te skrbelo, ali je cisto ali umazano.:) 

V soboto sem torej kupila svinjsko drago karto (30 USD) za bus od Phnom Penha do tajskega otoka Koh Chang (Koh pomeni otok, Chang pa sje lon). Sama bi verjetno lahko naredila to nekoliko ceneje, ampak zaradi tezav na meji (predvsem podkupljivih policistov in carinikov …) se veliko ljudem tam kar zaplete, ker skoraj vedno od njih zahtevajo denar, potem pa domacini ze nekako  poskrbijo zato, da morajo preziveti dan ob mmeji oz. ne morejo na trajekt in na Koh Chang se isti dan. Kakorkoli, iz Phnom Penha smo startali v soboto ob osmih zjutraj, v Koh Kong, zadnje mesto pred mejo s tajsko smo prispeli okoli 15.00. Na meji nam je dobro slo. Kamboski carinik me je sicer vprasal, ali imam vizo za tajsko, pa sem mu – oborozena z informacijami, da vize na tem mejnem prehodu zagotovo ne potrebujes (vedno velja, da jo lahko uredis tudi ob prihodu, ce bos na tajskem ostal manj kot 15 dni) povsem gotova vase samozavestno prikimala. V pasos mi je pocil tisti stempelj in sem sla. Na tajski strani si je carinik si je pozorno ogledal moj potni list. Ko je tudi on ze hotel uzgati stempelj vanj, pa si je, vrag ga naj, nenadoma premislil. Rekel je, da me ne morejo spustiti noter, ker nimam vize. Nobeno prepricevanje ni pomagalo. Tudi to ne, da na tajskem konzulatu v Ljubljani recimo lepo pise, da vize za manj kot 15 dni Slovenci ne potrebujemo oz. si jo lahko brez tezav uredimo ob prihodu. In  tudi ce to morebiti velja samo za prihod z letalom - zadnje informacije so se vedno sporocale, da na tem mejnem prehodu vize Tajci ne zahtevajo. Ze – razen, ce clovek prihaja iz Slovenije. Ob tisocih Slovencev, ki dopust vsako leto prezivljajo tam, so tile vceraj prvic slisali za Slovenijo! Kje je Slovenija? so me sprasevali. V Juzni Afriki, seveda! Cisto blizu Namibije. Pa se turisti od tam, mi je povedal Juznoafrican, s katerim sva se zvecer s svinjsko dragim taksijem vozila nazaj v Phnom Penh, vize za Tajsko vecinoma ne rabijo. No, ampak ce se ne bi zgodilo to, tega gospoda ne bi nikoli spoznala. Nekoc je delal kot misijonar, z zeno ze vrsto let zivita na Filipinih. Zadnje leto pa delata kot prostovoljca z otroki v Kambodzi, ki zivijo na smesticu in se prezivljajo s tem (njihove druzine pa tudi), da sortirajo odpadke. Odkar so tu v gospodinjstvih zaceli reciklirati, TAjska pa noce vec kamboskih smeti in jih nimajo kam odvazat, se je njihov zivljenjski standard zelo poslabsal. Prej so za kilogram (mislim, da je rekel kilogram) recikliranih odpadkov dobili 40 centov, zdaj pa jih dobijo samo se 7. Ta gospod je odprl brezplacno ambulanto, v kateri otrokom, ki jim neka dobrodelna organizacija organizira solo in hrano, nudi zdravstveno pomoc, tja pa lahko po pomoc pridejo tudi vsi ostali. Potem se otroci sicer vrnejo na smetisce – ampak vsaj osnovno izobrazbo in zdravstveno pomoc, ki je drugace ne bi imeli, jim zagotavljajo.

Danes navsezgodaj sem torej sla na tajsko ambasado, saj nocem vec izgubljati niti minute zdaj ze res kar zelo dragocenega casa. Zanimivo, kako nekaterih stvari tu ni mogoce nikakor uredit, druge pa stecejo kar same od sebe. Pred ambasado je stal moski, ki me je vprasal, ali sem prisla po vizo. REkla sem, da jo potrebujem se danes. Dejal je, da je to nemogoce – razen, ce placam policistu, ki je zdel v bliznji carinarnici. Cena vize je 35 USD, on jih je hotel se 20. Prinesel mi je obrazec, ki sem ga izpolnila (zdaj ga znam ze na pamet), prilozila fotko, pa je bilo. Pocakala sem le se, da je preveril, ali je vse ok, in mi potem kar na roko napisal, naj se vrnem ob 18.00. Ker ambadado zaprejo ze ob 17.30, nisem bila povsem prepricana. Ampak, kaj drugega bi pa lahko naredila?:) Tipu sem torej kar tako, na lepe oci, mrtvo hladno pustila svoj potni list. Potem sem se malo stala pred ambasado, dokler nisem videla uradnika, ki je od tega mojega policista na ambasado nesel zajeten kup potnih listov, kar pomeni, da gre za dobro organiziran in utecen servis. Kakorkoli – ko sem se ob 17.30 vrnila tja, me je potni list cakal, pa tudi policist je bil se vedno tam. Veselo se je nasmejal, tip, ki mi je kar na ulici izrocil potni list, pa je med smehom rekel @One dolar!@ Mislila sem, da ga bom trescila!:)))

Aja, one kamboske carinike pa sem morala vceraj podkupit zato, ker sem se potem, ko so mi ze dali zig, hotela vrnit nazaj cez mejo – kar seveda ne gre kar tako. Pojasnila sem jim situacijo, oni pa so ves cas ponavljali, da so na meji s tajskimi cariniki vedno tezave in da oni nimajo prav nic s tem. REkla sem, da to seveda razumem – ampak da verjetno tudi oni razumejo, da ne morem kar preprosto ostati tam, na sredi nicesar. Potem so govorili z enim sefom, mi dali list papirja in rekli, naj opisem, kaj se je zgodilo. Tako sem se sredi carine v Kambodzi pisala prosti spis! Ocitino jih je zadovljil, saj so mi po kaksne pol ure pritisnili deset novih stempljev in me spustili cez. Ko je bila zadeva ze (skoraj) urejena, je tisti glavni carinik, s katerim sem se najvec pogovarjala, rekel: Ok, ampak to te bo stalo … 500 bahtov! @You’d like to go back and I love money!@ Nic ga ni bilo sram!:( Jeb … te bahti in azijska birokracija! Cisto vseeno mi je ze bilo. Se toliko sem si upala, da sem mu rekla, da jih imam samo 400 in da mu jih vec pac ne morem dat. Potem sem na hitro prestela (ce bo slo se dolgo tako naprej, se bom naucila se racunati!), da jih je v pisarni 5 – torej bi si baksis lepo razdelili! Kakorkoli, pristal je na 400. Tako mi jih je zadnjih 100 ostalo za tuk tuk do Lonely Beach jutri, ko, upam vsaj, koncno vendarle pridem do Koh Changa.

V hotelu v Phnom Penhu, kjer sem, pa so zelo prijazni (kot povsod po Kambodzi, kjer ravno ne ropajo ali se ne streljajo:)). Vceraj zvecer , ko sem se vrnila z meje, so me sprejeli vsi nasmejani (in zdaj smo ze skoraj druzinski prijatelji:)))  Pravkar so gledali dnevnik in mi povedali, da se na Tajskem spet zacenjajo nemiri. Ne vem tocno, kaj je zdaj povod, ampak na televiziji je bilo videti kar hudo. Tardeci se spet pretepajo s tarumenimi. Glavno je, da (se) niso prisli do letalisca. Ne vem sicer, kaj nameravajo.  Ampak zdaj si pa ze res zelim, da bi s tem  vsaj do soboote tokrat vendarle uspeli pocakati.

  • Share/Bookmark

Polja smrti

V soboto sem si v Phnom Penhu ogledala muzej genocida, nekdanje skrivne zapore, v katere so Rdeci kmeri pod vodstvom Pola Pota zapirali ljudi. Mucenje, ki so ga bili delezni zaporniki, je bilo nepredstavljivo neclovesko – med mucitelji pa je bilo veliko otrok. Tisto, kar se posebej pretrese ob ogledu tega muzeja je, da je marsikaj ostalo v stanju kot je bilo takrat. Sredi sob (ce ozkim celicam, v katere se sama s svojimi oblogami ne bi mogla niti stlaciti, sploh lahko recemo sobe) so se vedno postelje in verige, na katere so bili priklenjeni zaporniki. Opustosene stene @krasijo@ fotografije tistih redkih prezivelih, ki so jih Vietnamci nasli, ko so ob osvoboditvi Kambodze od rezima Rdecih Kmerov nasli ta zapor. Danes (potem, ko sem se s tajske meje morala vrnit v Phnom Phen:( pa sem si ogledala se Polja smrti – obmocje, 15 km oddaljeno od Phnom Penha, kamor so iz omenjenih zaporov (ti so bili skriti tudi po drugih krajih Kambodze) vozili tiste, ki so jih ubili. tudi to so poceli na najbolj mozne okrutne nacine (in iz najbolj banalnih razlogov). Nihce ne ve, koliko je tam pod zemljo se kosti, med umorjenimi pa je bilo tudi okoli 2000 otrok.

  • Share/Bookmark

Tomb Raider

Zadnjih nekaj dni je bilo pa divjih! Ce bo slo do konca tako naprej, bom zelo hitro spravila noter vse tiste minule dneve nemocnega cakanja. Do interneta je bilo tule, v Kambodzi, malo tezje priti v zadnjih dneh. Malo zato, ker kafejev pac ni na vsakem koraku, se bolj pa zato, ker sem zelo hitro potovala. Zato bom dogodke zadnjih dni (vsaj nekatere) opisala po delih. Obljubljen zapis o avtobusni mafiji pa naj pocaka do doma.:)

Templji v Siem Reapu so cudoviti! Z Maheshem, racunalnicarjem iz Indije, sva si sposodila bicikle (1 dolar na dan in delovala sta zelo neprepricljivo) in se odpravila na pot. Najprej me je bilo malo strah divjega prometa – ampak le s kom si lahko varnejsi na azijskih cestah kot z Indijcem?:) Edina tezava, ki sva jo imela, je bila, da je on, preprican, da je v Indiji, na vsak nacin hotel vozit po levi. Kar je zgledalo tako, da se je on na vsakem ovinku ozrl nazaj in preveril, ali me je ze povozil kak tuk tuk ali motocikel, jaz pa sem vpila za njim, naj se za bozjo voljo prestavi na desno stran!

Drugace pa sem kmalu opazila, cesar doslej nisem zaznala se nikoli doslej. Ceprav ima promet v vsaki azijski drzavi svoja, vecinoma seveda nepisana pravila (obicajno je glavno pravilo, da ima vecje vozilo, pa naj je to tuktuk, riksa, bicikel, krava ai tovornjak pac vedno prednost), se vsi udelezenci v prometu med sabo sporazumevajo z nekaksnimi hitrimi, komaj opaznimi gestami in gibi. Opazovala sem Mahesha, ki je vozil pred menoj in presenetljivo hitro @zakapirala@ sistem. Popoldne sem se od templjev v center mesta vrnila sama, in to celo ponoci!Kar dobro mi je slo – le na vsakem petem ovinku v povprecju sem, ko je polozaj res izlgedal ze popolnoma brezupno, raje preprosto kar zaprla oci …  Pa je slo. Namesto luci sem v rokah drzala sprej za primer, da bi me kdo … napadel. A se mi (sicer imam zelo cuden okus za azijska mesta) zdi bolj verjetno, da bi me kdo napadel v Komendi kot pa tu. Res je sicer, da skoraj vsi nosijo orozje. Ko se je eden od zaposlenih v nasem hotelu (ze v Phnom Penhu) vceraj napil, je nenadoma od nekod prinesel avtomatsko pusko … mislim, da so Avstralci, ki so si jo navduseno ogledovali, rekli, da je Mi5. Sicer pa imajo tu tudi drugace zelo nenavadne konjicke, povezane z orozojem. Turisti si lahko, recimo, kupijo svojo kravo, v katero potem streljajo.

Kljub vsej lepoti, magicnosti in vzhicenosti nad templji, ki sodijo pod blagovno znamko @Angkor VAt@ sem imela po dveh dneh bolj ali manj vsega dovolj. Potem ko sem videla sem kaksnih 30 templjev, so se mi zaceli zdeti ze vsi enaki. Se najbolj naporne pa so bile prodajalke vsega – od knjig, majic, do kokosovih orehov in kokakole – ki jih po vztrajnosti prekasajo samo se vozniki motorojev v bliznjem vietnamskem Ho Chi Min Cityju (nekdanjem Saigonu).  Le kaj je tem Azijcem, da kar naprej spreminjajo vsa ta lepa stara imena?) Kakorkoli – po dveh dnevih sem imela njihovih raznovrstnih ponudb in prepricevanja, da vsega, kar ponujajo, res ne potrebujem, vec kot dovolj. Tretji dan sem zapustila Siem Reap in se odpravila na 8 urno voznjo v prestolnico Kambodze Phnom Penh.

Drugace pa me je ob Angkor Watu dalec najbolj ocaral Ta Prohm, tempelj, ki so ga se pred kratkim povsem pokrivala dzungelska drevesa. V njem so posneli tudi Tomb Raiderja. Zdaj si bom morala pa nujno se enkrat ogledat ta bedast film!

Ta Prohm me je ocaral tako zelo, da sem se tja vrnila kar dvakrat. Drugi dan sva si sla z Maheshem najprej  v Angkor Wat ob 5 zjutraj (sonce vzide natanko ob 6.35) ogledat cudovit soncni vzhod. Bilo je kot da bi bil Angkor Wat zgrajen samo zaradi sonca – ali pa kot da bi sonce vzhajalo samo zanj!

Potem  sva jo mahnila vsak po svoje. Nasla sva se (in se potem, ker si tisti vecer nisva utegnila zamenjati naslovov, verjetno za vedno izgubila, ceprav je sel naslednje jutro tudi on v Phnom Phen) popoldne, nenapovedano, pri Ta Phromu. On je bral, jaz pa bi tam lahko sedela ure in ure, tedne in tedne, mesece … Sploh pa je tako bolj ali manj pri vseh stvareh v mojem zivljenju. Naokoli bi lahko bilo na tisoce cudovitih templjev, jaz pa bi se za vedno ustavila pri tistem enem.

Naslednje jutro sem se vseeno odpravila naprej.

  • Share/Bookmark

Odklop

Iz BKK se nisem nic oglasala, ker ni bilo prav veliko o cemer bi pisala. Turisticnega geta sem do grla sita. Sem pa na sreco imela dovolj casa, da sem koncno le obhodila (in obvozila) bolj ali manj celo mesto. Ogromno je in brez javnega prevoza se je v njem skoraj nemogoce znajti (kar ne velja nujno za vecino drugih azijskih prestolnic). No, pred dnevi sem prvic v zivljenju videla, da je kje v Aziji policist ustavil motorista, ker je vozil brez celade! Potem sem se spomnila, da mi je o visokih kaznih za ta prekrsek razlagal tip, ki me je z motorjem pred tedni peljal na ambasado, ko sem si urejala vizo za Burmo. Pa sem pozabila. Hm, le zakaj se mi zdi, da je od takrat minilo ze vsaj leto dni?:)

Drugace pa se je pred tremi dnevi iz  Yangona uspel prebiti tudi Ken. Sele vceraj sva se uspela srecati. Ti Japonci (pardon, Okinawci) so neverjetni! Povsod imajo svoje skrite koticke, kjer lahko, ce te @spustijo@  zraven, neznansko uzivas. Oni bolj ali manj na takih potovanjih ves cas uzivajo. No, sama sem   – potem ko sem v minulih dneh v BKK uredila nekaj cisto tehnicnih stvari – potem v ponedeljek v zadnjem trenutku spremenila nacrte. Namesto, da bi danes prisla domov, sem se po zelo zabavni, a dolgi in naporni  voznji od BKK do Siem Rapa (na poti nas je @zajela@ kamboska avtobusna mafija, a o tem raje kdaj drugic, mogoce ze jutri:) torej znasla v Kampuciji.

Na smrt smo utrujeni (od cesa le?:), ampak tako zelo srecna sem, ker sem ostala. Kambodza je na prvi pogled videt prijazna (no, neko dezelo lahko tako naredijo predvsem ljudje), je pa tudi nekaj nevarnosti, ki se jim je pac treba izogniti. Kakorkoli, jutri, ce bo po sreci, @pade@ Angkor Wat. Ze od nekdaj sem si ga zelela videti. Smo si pa pravkar ogledali se dokumentarni film o Polu Potu in sranju, ki ga je ta norec povzrocil tukajsnjim ljudem. Saj sem o tem ze kar veliko vedela – ampak ce spremljas to od doma, se zdijo zadeve cisto drugtacne, veliko bolj oddaljene. LJudje si – podobno kot v bliznjem Vietnamu, kjer so nepredstavljive grozote pocenjali Americani – se vedno niso povsem opomogli. Sicer pa zdaj vem, da moram nujno v muzej vsega tega sranja in gledat polja smrti v Phnom Phen. Ce se ne umirim in bo slo se nekaj dni tako naprej, bo zaradi moje radovednosti ze spet odpadlo morje.:(

No, poskusila se bom potrudit, da bom (verjetno ob tajski, ne ob kamboski) obali prezivela vsaj nekaj zadnjih dni.

Drugace pa postaja Siem REap zaradi stevilnih turistov, ki prihajajo sem zadnja leta, pravi azijski Disneyland. Kot nori gradijo hotel za hotelom, vsi (no, tisti, ki smo jih videli ob poti) imajo stiri ali pet zvezdic … B …, imel si sreco, ker si takrat – najbrz v zadnjem hipu – Kambodzo nasel se turisticno povsem nepokvarjeno!

Vec o vtisih pa jutri, ko bo gotovo veliko za povedati. Zaenkrat pa – ceprav bo pocasi (kljub vsemu) naslednjo nedeljo, 21. decembra ze koncno lepo priti tudi domov, sem neznansko vesela, ker sem ostala in tako podaljsala tale dopust. Zdi se mi, da se sele zdaj zacenjajo prave pocitnice. Novi kraji, dezele, ljudje, prinasajo vedno tudi povsem nove energije. Se ze veselim!

  • Share/Bookmark

Why worry :)

Pa je za nami! Vceraj zjutraj smo kot eni prvih s prvim letalom Air Asie, ki je poletel iz Yangona, pristali v BKK. Ogromno letalisce je bilo cisto prazno, edini smo bili tam. Drugace pa se nisem v Yangonu se nikoli bolj razveselila kaksnega napisa kot tistega, ki smo ga ugledali na letalu Air Asie, ko je njihovo letalo priletelo iz Bangkoka. v Na vseh njihovih letalih namrec z velikimi, rdecimi crkami pise NOW EVERYONE CAN FLY. Kar je v letaliski hali v Yangonu, kjer smo cakali, sprozilo prave salve odresujocega smeha.

V BKK pa, kot da se ne bi zgodilo nic. ob izhodu z letalisca nas je pricakala celotna turisticna delegacija. tajske tradicionalne maske, pa cele vrste kamermanov, fotografov in novinarjev … dobili smo darilca, fotografirali so nas kot zmesani, spoznala sem guvernerko tajske za turizem … skratka, sprejeli so nas prav po kraljevsko – in nam pripovedovali, da je vse v redu, da naj ostanemo v bkk in da ni cisto nic hudega. a se pred dvema dnevoma je bila slika cisto drugacna. tiste, ki so v sredo iz yng leteli na vojasko letalisce v blizini bkk je pricakala delegacija rdecega  kriza. delili so jim vodo in toast. potem so imeli celo piz … se, preden so se prebili do bkk. skratka, mi smo leteli dva dni za njimi, a smo prisli skoraj istocasno.

Tudi karte za nazaj sem uspela potrditi (kar je bila cela in kar zabavna kalvarija). vceraj je na letalisce prislo ogromno ljudi, ki so ze zamudili lete ali pa bi morali letet vceraj, pa niso imeli pojma, kaj bo. tajski kralj (tisti, ki je demonstracijam v bistvu naredil konec) je imel rojstni dan, to pa je za tajce eden najvecjih praznikov. zato so bile vse pisarne (tudi letalskih druzb) vceraj zaprte. danes pa je sobota in jutri nedelja in spet ni mogoce nicesar urejati. ampak, praznik je praznik. koga briga, ce se je tu @zataknilo@ na stotisoce ljudi.

sicer pa tistim, ki so zaradi letalisca ostali v bkk ni cisto nic hudega. tajska vlada jim je za vsak dan, ko niso mogli domov, ponudila prenocisce in hrano v vrednosti 2000 bahtov na dan (kar je ogromno) – in veliko jih je zato zdaj v hotelih s stirimi zvezdicami, ki bi jih drugace videli samo od dalec. tudi joyce in jose, nizozemca, ki sta priletela na vojasko letalisce v sredo, sta sla najprej tja, a se jima je zdelo prevec prazno in dolgocasno, zato sta se vrnila v navaden guest house. mudilo se jima je, ker so ju tu cakali potni listi za indijo. mislila sta jih dvigniti in potem takoj zaprosit za vizo. a v cetrtek sta bila prevec utrujena od poti, v petek pa ambasade niso bile odprte. tako bosta tu ocitno visela se cel teden – oba zatrdno prepricana, da bi bilo veliko boljse viseti v yangonu.

sama pa sem vceraj, ko sem prisla na khao san road, dozivela full hud kulturni sok. najprej se mi je zdelo,da se je ta ulica v casu, ko me ni bilo (torej v treh tednih) zelo spremenila. turistov je se vec, na tajskem se je vmes zacelo pravo poletje. tale turisticni geto tu je svet zase – zdi se kot da se ga nic ne more zares dotakniti. danes sem sla prvic koncno sama obhodit (in obvozit:) to mesto. pravi bkk je nekaj povsem drugega … smesno pa je, da ne na sky trainu in ne v cudovitih parkih, v katerih sem bila, nisem srecala cisto nic turistov. in da ljudje, ki prodajajo na ulici zgolj pet minut od tod, nimajo pojma, kje je khao san – kje sele, da bi bili kdaj tukaj.

potem ko sem kaksno uro hodila po vsej tej veseli, pisani gneci, kar posteno zjokala. ne vem se, ali od srece ali od zalosti – ampak takoj, ko sem videla, kako je, mi je postalo full zal, ker moram ze v torek od tukaj. razmisljala sem celo, da bi poskusila ostati se kaksen teden ali deset dni. ampak kar neposteno bi bilo zdaj, ko so se zadeve uredile – predvsem do kolegov v sluzbi. pa drago bi bilo, ce bi hotela podaljsat datum odhoda (kar je cudno, ampak to je tudi azija). Drugace pa sem se bolj kot kadarkoli zavedla, da v bistvu nimam prav veliko razlogov, da bi se vrnila domov. Razen, ko bo pac treba placat poloznice. Enkrat.

Se vceraj se mi je zdelo je, da sem zaradi cakanja v yng zelo veliko zamudila in da mi bo, ko se vrnem, to zelo manjkalo. zvecer pa, ko smo se pogovarjali z joyce in joosejem in njunimi holandskimi prijatelji, smo se vsi trije zaceli zavedati, da nas je skupna izkusnja burme (in tudi tisto nemocno @cakanje@ v yangonu) na nek nacin za vedno zdruzila. zavedli smo se, da je bila mogoce najgloblja izkusnja burme (ob cudovitih mestih in pokrajini) prav v tem, da tako cudovitih in srcnih ljudi kot smo jih srecali tam (pa ne le domacinov, tudi druge @turste@, s katerimi smo skupaj cakali) nismo srecali se nikoli. njuni prijatelji so nas prosili, naj jim opisemo, kako je bilo, saj tudi sami razmisljajo, da bi sli tja. trudili smo se in trudili … a dejansko jim v resnici nismo mogli opisat nicesar. Sele takrat sem dojela, da v minulih tednih in ob vsem, kar se je dogajalo, nisem izgubila prav nicesar. Nasprotno, ogromno sem pridobila. Danes, ko sem se pocasi navajala na mobilni telefon (v Burmi jih ni), pa na bancne avtomate in na kreditne kartice, sem se spoznala, da se v casu, ko me ni bilo, ni spremenil Khao San Road, temvec sem se (verjetno, ali je res, bom ugotovila sele cez nekaj casa, doma) kvecjemu spremenila jaz. V resnici je bilo to carno potovanje.

eden iz klape, Misha (kaksno nakljucje, da mu je ime tako kot glavnemu junaku knjige Absurdistan!:) je imel vceraj rojstni dan. Nasli smo en dober (kao) irski pub, v katerem je kar dobro v zivo igral eden (menda) najboljskih bangkoskih rock bendov.   Joose, ki s punco potuje ze 11 mesecev, je rekel, da je ze cisto pozabil, kako zgleda pub, tako dolgo ze ni bil v nobenem. Bili smo do dveh zjutraj (no, sama sem sla prej, ker sem prejsnjo, zadnjo noc v YNG spala le dve uri), oni so ostali do sestih in sli spat po zajtrku). Sli smo v prve vrste, peli smo in celo plesali … Bilo nas je osem in res zelo fajn je bilo. Le kdo od nas treh se je vsake toliko nemo zazrl nekam tja, v prazno.

  • Share/Bookmark

P … v Bangkoku

… se kot kaze le koncuje, prva letala na oz. z mednarodnega letalisca so poletela ze vceraj. Ce bo po sreci, bo jutri iz Yangona zacela leteti Air Asia, pa tudi Emirates, ki je imel se vceraj zvecer vse lete iz in v BKK odpovedane vse do 12. decembra (kar bi pomenilo, da bi lahko dopust dejansko podaljsala tam enkrat do novega leta) je malo prej napovedal, da bodo pocasi zaceli z leti cez vikend v Dubaj oz. Evropo iz Bangkoka. Pojma nimam, kaj bodo z vsemi tistimi ljudmi, ki so ze obticali v BKK. Verjetno bodo vsi prevozniki morali uvesti dodatne lete. Vesela sem, da je oz. bo ocitno vsega tega kmalu le konec – in postaja mi zal, ker se nisem tele zadnje dni vrgla ob mjanmarsko obalo, od koder so vceraj v nas hotel prisle se tri Slovenke. Zelo so uzivale. Let domov imajo dan pred menoj in ce bo po sreci, bodo tudi one letele. Drugace pa je tu zelo lepo, vroce poletje. Povsod imajo novoletne jelke in bozicke; zelo cuden obcutek je, ce vse to opazujes sredi poletja in sredi Azije. Nobenega obcutka nimam, da bo kmalu novo leto. No, ampk verjetno ga bom imela takoj, ko bom zacutila prvi mraz takrat, ko bomo (koncno) prileteli v zimsko Evropo. takoj ko bom tam, si bom gotovo spet zelela nazaj. ce bi vedela, da se imam cas in me ne bi bilo strah, da zamudim let domov, bi zdaj z veseljem se kak teden ali dva ostala tukaj. Sicer pa mislim, da bom skoraj zagotovo naslednje leto v Burmo prisla spet. V miru si bom ogledala vse tisto, kar sem tokrat izpustila. Staram se. Med svojimi prvimi potovanji sem v zelji, da bi videla cim vec, kot nora potovala iz kraja v kraj. Zdaj pa mi ni vec do tega, da bi kot da mi gori za petami obiskovala vse mozne kraje samo zato, da bi pac bila tam. Vse bolj mi pase potovati (in ziveti) pocasi. Res se me je ze prijela ta Azija.

  • Share/Bookmark

Na Vzhodu nic novega …

Obticali smo v Yangonu. Let Air Asie, ki naj bi danes zacela letet v
Bangkok in s katero naj bi danes letela tudi jaz, je bil odpovedan. Kar
smo, ker se na letaliscu v Yangonu zjutraj ni javljal nihce, izvedeli
sele, ko je nekaj ljudi slo preverit na letalisce. trdno so bili
odloceni, da bodo od tu odsli danes. Trije turisti so menda celo noc
bivakirali pred letaliscem, ker so slisali, da bo nekaj letal iz BKK
priletelo v Yangon – in so bili prepricani, da bodo potemtakem leteli
tudi nazaj. Ceprav situacija zdaj niti ni vec tako zelo zabavna in ne
smesna (predolgo ze traja in prevec negotovo je vse), je zelo zanimivo
opazovat, kako se Evropejci (no, Zahodnjaki nasplosno) obnasajo v taki
situaciji. Predvcerajsnjim sem sele izvedela, da je vecina popotnikov
ves cas na valiumu. No, nic cudnega, da se mi tako pogosto vsi zdijo
tako zelo srecni! Ce s tem pomesamo se alkohol, ki ga vsi v nabitem
hotelu redno absorbiramo vsak vecer, je recept za uspeh tukaj! Tisti,
ki niso na valiumu, tulijo na nemocne usluzbenke letalskih agencij, ki
skusajo pomagat po najboljskih moceh. Vsi tu so res zelo prijazni,
ampak v tem trenutku res ni mogoce naredit nicesar. Celo burmanska
vlada se je usmilila turistov – in je danes odprla en mejni prehod pri
Tachilecku, cez katerega je izjemoma mogoce po zemlji, brez posebnega
dovoljenja. To je na meji s Tajsko, v blizini Chang Maia. Do meje je
mogoce letet, potem pa je se kaksen dan do Bangkoka. To bi bila
alternativnavarianta, ki bijo ubrali, ce res ne bi bilo na voljo nic
drugega. No, ce se vrnem k Zahodnjakom – vse zivo poskusajo, da bi
prisli od tu. Sama se vedno ne vem, ali je boljse (ali slabse) cakat v
Yangonu ali v BKK. PO drugi strani pa je v BKK mogoce uporabljati vsaj
mobitel in kreditne kartice. Vecini turistov tu je ze zmanjkalo
denarja. No, pa tudi vecina letalskih druzb nima pisarne v Yangonu.
Minuta klica kamorkoli iz drzave pa stane deset dolarjev … Torej bo
verjetno vseeno lazje cakat v Bangkoku, ceprav je tam situacija v
bistvu se bolj negotova. Ce drugega ne, je od tam vsaj po zemlji mogoce
it v Malezijo in domov letet iz Kuala Lumpurja. Ce seveda ne bi bili
vsi leti zasedeni. In ce bi mi iz nasega zunanjega ministrstva slucajno
izvolili odgovorit na mail, v katerem sem jih sprasevala, za katero od
okoliskih drzav rabimo vizo.

Drugace pa nam ni hudega. Vsi sicer
sparamo dolarje in zato namesto dobrega pira pijemo slab viski.
Steklenica viskija tu je cenejsa kot steklenica pira … ampak v Aziji
nikoli ni bilo prav veliko logike. Prav to je ena tistih stvari, zaradi
katerih ta konec sveta naravnost obozujem. In … komaj cakam, da bom
naslednje leto sla spet v Burmo in si ogledala se vse tisto, kar sem
tokrat izpustila. No, trenutno pa komaj cakam, da pridem od tu. Z nami,
Zahodnjaki, je pa res tezko. Kjerkoli trenutno ze je, clovek ni nikoli
zares zadovoljen.

:)

Aja, a sem ze povedala, da mi z zunanjega ministrstva sploh se niso odgovorili na mail, v katerem jih sprasujem, za katere okoliske drzave potrebujem vizo? Druge drzave za svoje turiste organizirajo posebne lete za cas, ko bo spet mogoce leteti … Vcasih sem res ponosna, da sem drzavljanka Slovenije.

:(

  • Share/Bookmark