Ganga Press

V nedeljo je bil eden tistih dni, ki se na takih potovanjih dogajajo bolj ali manj vsem (razen seveda tistim neredkim, ki so med takimi potovanji bolj ali manj ves cas na pomirjevalih:) – a o tem skoraj nihce nikoli noce govoriti. Zacelo se je ze zjutraj, ko me je lastnica case Isabel prosila ce se lahko, ker je za tisti dan dobila novo rezervacijo, preselim k sosedu. Bila sem jezna, uzaljena in razocarana. Povsod drugod bi se preselil tisti, ki bi prisel za menoj. A verjetno je bilo prislekov vec (kot mene) in verjetno so narocili tudi vecerjo. Ta stane 8 kubanskih pesov (torej 8 dolarjev) po osebi – kar je ze skoraj pol povprecnega mesecnega dohodka vecine Kubancev. Kaj naj bi torej naredila? Se skregala kot bi se v Aziji? Vsaj izrazila razocaranje? Karkoli ze bi – nic ne bi pomagalo. Pri tem je sicer (priznam) svoje naredil tudi obcutek, da tu domacini se vedno turistom odstopajo sobe v hisah, v katerih zivijo … in da vecinoma niso ravno obiskovali turisticnih fakultet. Torej sem spakirala in sla. Cez dan je se slo, proti veceru pa se je zacela drama.

Ugotovila sem, da gre za hiso, ki jo le oddajajo in ne zivijo v njej (torej tudi na Kubo ze vdira kapitalizem). Prva bojazen je bila: kako naj grem jutri na plazo za cel dan in pustim v prazni hisi denar in potni list? Dve tatvini pasosa in denarja v desetih dneh (cetudi ena se doma) bi bilo nekoliko prevec celo za moje zivce.

Kakorkoli – pozno popoldne sem kar lezala tam na tisti osamljeni postelji – in nenadoma me je zacelo vse srbeti. Do paranoje je bil samo se korak. Vedela sem, da se bo zgodilo prej ali slej. Garje! Tezje (ceprav se seveda se vedno lahko:) bi se zgodilo kaj bolj travmaticnega. Naslednji dve uri sem kar lezala tam, se smilila sama sebi in se sprasevala, kaj za vraga sem zagresila da moram prezivljati vse to. Zakaj ne morem lepo s slaufkom in blazinico nekam na hrvasko obalo kot to pocnejo vsi normalni ljudje? Bolj kot sem lezala in razmisljala, bolj me je s(k)rbelo. Sele po dveh urah (samo)usmiljenja mi je kapnilo, da k odstranjevanju srbecice ne pripomore razmisljanje, temvec (le) obisk pri dermatologu. Razen tega se mi je zazdelo, da se je na vse hudo najboljse kar cimprej navaditi, saj me bodo nadlezne zajedalke (kot v Peruju) spremljale se vsaj tri tedne oz. vse, dokler se ne vrnem v Slovenijo. Z zadnjimi mocmi sem se oblekla in se odpravila proti Plazi Mayor (slabse ze tako ni vec moglo biti kot je bilo). RAzen tega (me je tolazilo) bom nadlezno srbenje s tistim, kar ga je ze povzrocilo, vzela s sabo.

Zahvaljujoc Matjazu na FB sem ze znasla v Casi de la Troya se zaradi cesa drugega, ne le kupovanja filmov o zivljenju Che Guevare. Malo sem se borila z vprasanjem, ali poskusiti prvi mojito, ki nekako ni kompatibilen z mojimi precej anoreksicnimi navadami. :) Potem sem si priznala, da je cisto vseeno, ali tu malo shujsam ali pa se zredim, ker bo v vsakem primeru ostal znacaj tezji od kilogramov. Sla sem v akcijo. Kar dober je, ampak bolj za na plazo (kot sem preizkusila se v ponedeljek, ko mi seveda niso ukradli denarja in pasosa, ceprav je bilo vse to cisto samo v prazni hisi:))).

 V Casi de la Troya pa sem hitro spet preklopila na dobri, stari pir. Najti znance ali ljudi za zuranje na Kubi sploh ni tezko, seveda. Nisem pa si mislila, da imam po treh dneh bivanja tu ze tudi kar “stare” znance. Po kaksni uri je vstopila gospa srednjih let, ki je dan pred tem hotela na vsak nacin vzpostaviti stik na plazi. Najina lezalnika sta bila kar skupaj in naj sem delovala se tako nedostopno – nisem je mogla ustaviti, da mi ne bi zaupala svoje zgodbe. Da skrajsam – zenska pravzaprav zivi moje sanje. Iz Danske je, in pol leta zivi tam, potem pa (tokrat ze drugo leto) lepo pospravi kopalke v kufer in pride za bol leta zivet na Kubo. Lani je bila v Havani, letos je (boljse!!!!!) izbrala Trinidad. Medtem ko mi je razlagala vse to, je klicala sina, ki zivi v Kolumbiji in je ravno v soboto praznoval 23. rojstni dan. Sama sem se s podobnimi mislimi (pol leta garas v hladni Evropi, potem pa izgines v trope ali kam, kjer se pocutis bolj doma in uzivas) dolgo ukvarjala v zvezi z Indijo. Res je, da zato potrebujes kar nekaj denarja, poguma in j … Ampak ce se ne bom ustalila doma (in zaenkrat bolj slabo kaze, da se bom, pocasi polzi se ena od zadnjih moznosti …:)) bom to – ce ne prej, pa cez nekaj let – tudi naredila.

kakorkoli – gospe (sploh se nisva utegnili predstaviti) sem bila naslednji vecer veliko bolj vesela kot na plazi. Neumorno me je namrec osvajal en Kubanec, ki se ga nisem mogla nikakor iznebit. Bil je sicer vljuden, ampak  ni odnehal. Eno roko sem imela za vsak slucaj ves cas stisnjeno v pest, druga pa je bila zaposlena s tem, da je njegovo vsakokrat znova dajala nazaj tja, od koder se je vsakih nekaj minut skusala prikrasti na mojo nogo. ç

Skratka, gospe sem bila vesela, res. Kar prisedla sem k njeni mizi, kjer sta ze bili dve Evropejki – in vse vec Kubancev. Prisedla je se starejsa gospa, ocitno lastnica ene od cas in mladenic, ki je komaj stal na nogah, jo je povabil na plesice. To bi morali videti! Ko se je ura blizala polnoci in so organizirani (pa tudi drugi:) turisti odsli, se je plesisce napolnilo s starejsimi domacini! To je bil zur! Ko sem jih opazovala, sem pomislila, da bi morali v nasih domovih za starostnike zaceti nujno organizirati tecaje salse. mislim, da bi bilo potem na nasem koncu sveta veliko manj tezav. Ampak …

Vrhunec vecera se je zacel sele potem, ko so muzikanti pospravili svoje instrumente in odsli. Na odru se je pojavil en lokalni pevec in starejsa teta z velikimi ocali in kitaro (zelo je spominjala na tiste iz hotela Slavija v Pragi …:) in — oba sta razturala! Mi pa tudi. Ko so nas vrgli ven, smo se prestavili se v Caso de la Musica. Se vedno vsaka s svojim spremljevalcem. Vsako minuto se nam je pridruzil kdo in na koncu nas je bilo ze kaksnih 10 za tisto vleiko mizo. Od nekod se je pojavila steklenica ruma in za vse ga je bilo dovolj. Oni (koma) mladenic se je odlocil, da bova plesala. Nobeno upiranje ni pomagalo. Ce poskusam skrajsati: po plesiscu sva se vrtela kaksno uro. Izjemno vztrajen in odlicen ucitelj je bil. Na koncu sem jaz (!), ki se valcka ne znam, ker v srednji soli pac nisem mogla povabiti punce na tecaj, pozneje ko sem sla na tistega za samske, pa je imel edini udelezenec, ki je bil tam RES samski (ob meni) … umetno nogo – torej, na koncu sem plesala sambo! Po tem ko sem ga nekajkrat krepko pohodila, mi je celo se kar zelo dobro slo! Po uri, ko se je moralo revezu ze posteno vrteti, me je “predal” v roke mojemu osvajalcu in samba se je nadaljevala se pol ure, dokler se ni se meni zacelo vrtet. Potem nisem mogla vec. Malo sem se prisedla in tisti teti iz case, ki ji je telo ves cas kar samo plesalo celo za mizo, kjer sele na plesiscu, sem kar podarila v Troyi pridobljeno rozico …

Sledilo je (Natasa, to je predvsem zate in res mislim, da moras nujno priti sem) spoznanje, kaj dela te latino kavarlirje tako sarmatne. tudi ko ugotovijo, da ne bodo dobili, kar hocejo (oz. odkrito povedano, da te ne bodo dali dol) ostanejo se naprej enako vljudni, galantni … Ce se ga nasekas, se tu ne more zgoditi, da bi te kar pustili. Ce z ljudmi zuras, bodo potem poskrbeli za to, da (pa z njimi ali brez njih:) prides varno tudi domov …

No, da se vrnem k naslovu te zgodbe. Ob moji gospe s plaze je potem cisto enako povedala se tista druga Evropejka, ki je mocno spominjala na eno od igralk iz serije Razocarane gospodinje (tisto, o bog, le cesa se spomnim!:), ki je bila porocena z Andrewom … Pravzaprav bi lahko za trenutek celo prisegla, da je ona, tako podobna ji je bila. A sem potem ugotovila, da so te gospodinje Americanke – Americanov pa (hvalabogu) na Kubi ni. Kakorkoli, prepricana sem, da bi mi tudi tretja povedala enako zgodbo. Pozimi zivijo na Kubi, poleti pa doma. Kaj jim manjka? Zenske, navelicane zivljenja v (tako in drugace hladni) Evropi, z odraslimi otroki in mozmi (ali brez), spakirajo in si privoscijo uzivanje v zivljenju. Da bi jim bilo dolgcas ali da bi bile osamljene, se tukaj res ne gre bat. “Sem prihajam zato, ker so ljudje prijazni,” mi je rekla moja plazna znanka, preden sva se poslovili in smo (kot na koncu vedno) odsli vsak na svoj konec sveta.

Ce izhajam iz prvega dela zapisa, bi lahko sklenila, da so taka potovanja na nek nacin vedno tudi tudi prav svojevrstne vaje v mazohizmu. Ne morejo te razocarati in se izgubiti - vedno uspe.:) Zato sem alergicna na pripombe od doma kot so “A potujes zato, da bezis?” tako pogoste, ko sem se vec potovala v Indijo. Bezis, ja … Nikoli nisi bolj osamljen, (vcasih tudi) zalosten in sam s seboj kot ko v Indiji zamudis zanji vlak (in te po moznosti se okradejo), potem pa se do kolen pogreznes se v kravji drek. Ali ko v Trinidadu lezis na postelji in se sprasujes, kaj si komu naredil, da moras prezivljati vse to … in ko so tvoja edina (domnevna) druzba drobni zajdelaci …

A ena najlepsih stvari je prav, da se ta razpolozenja, dozivetja, misli, spoznanja in obcutki na taksnih potovanjih ves cas menjavajo.

Aja, pa takoj ko sem vstopila v Caso dela Troya me je nehalo srbeti telo. Verjetno je bilo tudi garjam tam vsec, ker so v tistem trenutku izginile in jih vse do danes (ko sem po vcerajsnji 12-urni voznji z busom, ker sem se kar vmes odlocila, da izpustim Bayamo, ze v Santiagu de Cuba) se ni bilo nazaj. Mislim, da jih (vsaj tokrat:) tudi ne bo.

In naj bo se tako “grozno”, “osamljeno”, srbece, zalostno, negotovo ali pa hudo – najlepse je to, ker potem ze vsaj naslednji dan, ce ze ne kar kaksno uro zatem, cisto vedno znova in spet posije sonce.

Kuba je dezela, ki te preprosto odpre. Te odpre za vedno?

Objavljeno dne 7.10.2009 ob 17:15 in zapisano pod Kuba 2009, miks Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Komentirajte, ali pa pustite trackback s svoje strani.