Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za Avgust, 2010


Slisim …

… da nekateri zelo pogresate blog, torej na hitro: tale trekking okoli Annapurne je nekaj cisto odstekanega, in predvsem cudovito lepega. Vceraj sem preckala najvisjo tocko tod naokoli (ce, seveda, ne gres ravno plezat direkt na Annapurno I), 5416 m visok Thorong La Pass. Cisto noro je bilo. NEpal je krasen, na tej poti je ogromno tibetanskih vasic. KOt da bi bil v cisto drugem svetu … Dan pred omenjenim vzponom sem se uspesno ‘iznebila’ Mehicanke Marie, Angleza Davida in Americanke Jessice (dalec najhujsa …;), s katerimi smo v skoraj zacudujoci simbiozi kar uspesno skupaj preziveli prvih 8 dni. Zdaj z Lamo, mojim neskoncno potrpezljivim guide porterjem nadaljujeva sama. Sicer pa je tu in tam mogoce srecati se koga (vceraj sem med 5 urnim vzpenjanjem sicer srecala le dva turista), prav veliko pa ne. V casu, ko ni monsuna, je ta pot menda zelo obljudena; prav ta trekking okoli Annapurne naj bi veljal za enega izmed desetih najboljsih, najlepsih in tudi najvisjih na svetu. ce povem po pravici, je se sreca, da sem se nanj odpravila priblizno tako kot se Poljaki odpravljajo na Triglav, torej skoraj dobesedno v tevicah (kot Jessica, ki se bo s tem gotovo zapisala v knjigo rekordov). Ce bi namrec natancno vedela kam grem, bi … no, bi mogoce malo bolje razmislila in zdaj svoje neskoncno bolece noge namesto da jih mucim tod naokoli namakala kje v indijski Kerali.

Ampak … tu je tako neskoncno lepo in tile trekkingi ti nabijejo toliko vsega, da … mislim, da imam nov potovalni hobi. Drugace povedano: Pecena sem.

Ostaja mi se sest dni (ker bo slo tudi tako, trekkinga ne bom podaljsevala), v katerim se bom povzpela na Base Camp Annapurna I. Menda utegne biti neskoncno lep razgled, a (seveda) ne v casu monsuna … Sledil bo dan v Pokhari, pa vrnitev v Kathmandu, kjer se bom ukvarjala z vprasanjem, kako se od tu vrniti v Indijo, ker so (jasno) nekaj spremenili pravila. No ja, bo ze.

Aja, se to: zadnji pir sem popila pred 9 dnevi (torej, punce in fantje, pripravite se!), prvi avto sem danes videla po desetih dneh, ko smo prispeli v Jomsom, krasno mesto na zacetku cudovite pokrajine Mustang, ki predstavlja vsaj osnovne zametke civilizacije. Ki je, da se razumemo, vkljucno z vsemi elektronskimi komunikacijami, cisto nic ne pogresam.

Pogresam pa vas in seveda se lahko kaj oglasite. Sama se bom spet, ko se vrnem v to dolgocasno (ki bi bila seveda se bolj taksna brez vseh vas;) civilizacijo, torej tam enkrat cez kaksen teden.

  • Share/Bookmark

Ajmo malo na sever … (Open verzija;)

Nedelja, 8. avgust

Res je nov dan kot je, da bo, nekdo zelo pravilno predivdel vceraj.  Skoraj vse je drugace. Razen da se vedno ne vem, kam in kaj sploh dati v ruzak.  Let ustaljeno predvidljiv, na letalilscu v Delhiju ugotovim, da so mi izgubili prtljago. 

Ponedeljek, 9. avgust

V center Delhija prispem okoli 7, indijska mesta se le pocasi prebujajo. Ker obnavljajo Main Bazaar, indijsko razlicico tajskega Khao San Roada, predela skorajda ne poznam. Nastanim se v znanem, preverjenem guest housu. Ker zaradi monsuna in (glasne) prenove (cela ulica je v rusevinah, na vsakem metru pa tvegas, da ti bo na glavo padla opeka) skorajda ni turistov, so cene prepolovljene. Okoli poldneva dobim mail iz Leha. Hvala Budi, zivi so! Situacija gor je katastrofalna. Stevilo mrtvih je naraslo na 170 (uradni podatek je 134), so brez elektrike in vode, umrlo je tudi nekaj turistov (vsaj dva Francoza), ostali so se vedno po predelih Ladakha, kjer so bili na trekkingu. Ce mi kaj deluje logika (in, smesno, ceprav drugace skoraj nikoli, ob res nujnih situacijah se v meni kar nekako prebudi tisti cip), potem bodo ljudje tam gor najbolj potrebovali denar. Ce bi sla zdaj tja, ne bi delala drugega kot napoto. 

Torek, 10. 7.

Dan je minil v znamenju ruzaka, ki je celo bozji dan potoval od letalisca do guest housa v Delhiju. Vmes sem ga sla – ker so me pac pozabili obvestiti, kaksno pot bo ubral – iskat na letalisce. Zaman. Potem ko celo dopoldne niso hoteli niti slisati o tem, so ga pol ure preden sem prisla, poslali v guest house. Prispel je zvecer, po kaksnih 150 klicih in raje ne povem koliko brez veze zapravljenih dolarjih. Ampak take brezsmiselne avanture imajo tudi svoje dobre strani. Zenski s precej okrnjeno sposobnostjoorientacije kar precej dvigne samozavest, ce vozniku rikse v Delhiju pove, katera je prava pot na letalisce! Ne vem tocno zakaj in kako, ampak tu se res pocutim kot doma. Vecino tistega, ob cemer bi v Sloveniji ze zdavnaj popenila (in kar sploh v zadnjem casu v najvecji meri pokasirajo tisti/e, ki res niso cisto nic krivi/e) tu prenasam z zavidljivo mero nasmeha. Kaksni psihiatri, terapije, pomirjevalne tablete, knjige z duhovno vsebino, kaksne zenske, kaksen alkohol! Za moje dusevno zdravje bi bilo cisto dovolj, ce bi mi osebna zdravnica vsako leto predpisala mesec Indije!

Ne le zdravo, tudi druzbeno koristno bi bilo. Ne namrec le jaz, tudi vecina tistih v neposredni bliznini bi bila vsaj nekaj mesecev zatem bistveno zatem obcutno manj ogrozena. Vsaj nekateri pa bi mogoce nekoliko manj trpeli. Vsaj nekaj mesecev.

;)

Sreda, 11. 8.

Bolj ali manj je jasno, da v Leh v tej situaciji nima smisla riniti, zato naredim tisto, kar pac lahko. Potem zacnem potovanje nacrtovati na novo.

Mimogrede – da ne boste brali samo o tem, okoli cesar se v teh tednih vrtim  – gejevske in lezbicne (vsaj odkrite) scene v precej tradicionalisticni Indiji skorajda ni, homoseksualnost je se vedno kazniva, zanjo ste lahko obsojeni celo na dosmrtno jeco. Lezbicnost pa seveda ni kaznivo dejanje. Kakopak – kaj pa zenski sploh lahko pocneta skupaj takega?!? Seveda.

Kakorkoli ze, precej zanimivo je opazovati recimo Izraelke (predvsem:) in druge turistke, ki potujejo v parih, kako  dosledno upostevajo navodila iz Lonely Planeta. Ta svetuje, da istospolne usmerjenosti nikar ne razkazujte na indijskih ulicah! Nekaj skritih klubov je ze, ampak bolj ali manj samo v mestih kot sta Delhi in Bombay. Kakorkoli ze, tega tu nisem raziskovala in najbrz ne bom. V povezavi z Indijo (in brez povezave s Kahurajom, mesta, kjer so v stevilne templje vklesani najbolj podrobni prizori iz Kamasutre, in ob cemer ni nakljucje, da so v tem mestu bolj ali manj vsi naravnost obsedeni s seksom ) me niti zanima ravno ne. Ko me bo spet prijela ta zilica, se bom vrnila domov. Ali pa na Kubo (se raje!;).

Danes sem po temeljitem razmisleku sklenila, da jutri odletim v Kathmandu. Kako je z gej in lezbicno sceno v Nepalu, se mi se sanja ne. Sanja pa se mi, da je v Nepalu (morda) trenutno vsaj malo manj monsunskega dezevjakot v Indiji. In da obstaja vsaj zametek moznosti za 20 dni trajajoci trekking.

Cetrtek, 12.8.

Ker sem predolgo cakala taksista, ki je upal, da bo dobil se enega potnika za na letalisce, sem na letalo pridivjala zadnji hip. Umirjenost in potrpezljivost gor ali dol – vcasih mi gre lastna indijskost precej na zivce. Pravzaprav se dobro, da se me ne drzi dolgo doma; ce bi se me, bi obstajala precejsnja moznost, da ne bi prav dolgo prezivela. Na koncu je le uspelo priti na avion in pred nekaj urami smo prileteli v Katmandu. Lepo je. In ne dezuje. Le turisticna soseska Thamel se je v zadnjih nekaj letih, odkar sem bila nazadnje tu, temeljito spremenila in se prelevila v najhujsi mozni primerek Khao San Roada. V primerjavi z omenjenima je Main Bazaar v Delhiju prava umirjena, osamljena puscava brez turistom – pa cetudi se trenutno valja v rusevinah.

Slovenski mobilni operaterji ocitno se niso jemali Katmanduja, saj povezaave do sem ne vlecejo. Preden kdo sprozi iskalno akcijo, zato obvescam: naslednjih 20 in nekaj dni bom na off. Barbi, vem da me bos  ubila, ker ti bom spet zj … tvoj sicer vedno tako lepo postiman sistem, ampak …  nic ne stane, ce vprasam (sploh zdaj, ko si upam, ker sem dovolj dalec;): A je kaksna moznost, da se nadaljni zapisi iz tega dolgocasnega OD zavlecejo tja v september …? Bodi prijazna in strpna in reci ‘Bobo!’. Ce bos, ti dolgujem vec kot le enega, ko se vrnem. :) )

Petek, 13. 8.

… Jemljem nazaj vecino tistega, kar sem povedala o nezainteresiranosti. 

Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah.

Lahko noc (do septembra) in srecno!

;)

  • Share/Bookmark

Preden se mi … (za Open.dnevnik)

Barbara iz Opna me je natančno 9. julija (ko sem bila natančno z BB natančno na gugalnici sredi Ade ciganlije in se mi je natančno precej sladko ali lepše povedano približno kot severni banat j … za vse) vprašala, ali bi pisala Open blog za julij. Malo prepozno je bilo; prvič zaradi moje kaotičnosti (včasih pozabim zaporedje dogajanja za nekaj ur naprej in nazaj; nekaj dni se ob tem zdi kot pradavnina;) in drugič zaradi prej omenjenega Beograda.  Pred njim, po njem in v njem se je dogajalo toliko zanimivega, pozitivnega, zabavnega, lepega in … no, ja … kakorkoli že … in ja, tud osebnega, da si … pač  res nisem želela ničesar javno zapisovati. Ni bilo želje, potrebe, vzgiba. Navdih je bil, ni pa bilo tistega hudega notranjega pritiska. Na tistega mislim, ki je močnejši od tebe sam(ega). In ki ti preprosto ne pusti, da (se) ne bi izražal

 Iz vsega skupaj, skratka, julija ni bilo nič (govorim o blogu!;), in dogovorili sva se, da zadevo prestaviva na avgust. Avgust pa je po naključju (ali ta sploh še obstajajo?) mesec, rezerviran za letošnje potovanje. Tega bloga tokrat nisem nameravala pisati; pravzaprav sem se nameravala od vseh teh komunikacijskih sredstev in igračk za mesec dni popolnoma umakniti iz približno milijonov razlogov. Zdaj se – pa ne le zaradi Barbare in Opnovnega bloga - očitno ne bom. Potujem jutri (ali pa je to že danes?), zapise tokrat pa bom morda le nekoliko dopolnjevala, sicer pa bodo v glavnem taki kot na Opnovih straneh. Tale blog tule še vedno ostaja (precej) skrit; še vedno je njegov namen v tem, da ga prebere čim manj ljudi (zato pa ga lahko tisti, ki ga boste, toliko bolj pozorni; lektura in cenzura sta zaželeni vsekakor!;).

Ker bodo zapisi na onih drugih straneh bolj javni (in ker sem vmes vseeno nekoliko dozorela; skoraj sem že kot kakšna jagoda;) bodo tokratni opisi malo manj osebni kot so bili doslej. Ali pa ne. Kdove. Življenje je polno presenečenj.

Nedelja, 1. avgust

Letošnji avgust se nagiba k enem samem predvidljivem, miru in tišini, vsaj po še kako razgibanem in hrupnem juliju. Začel se je s Parado ponosa, ki – razen  grafitov na pročelju Opna – ni letos ni prinesla nič novega. Pa še ti so bili precej predvidljivi. Letošnja Parada je v meni zbudila precejšen bes, ki ni minil niti po mesecu dni. Recimo ob vprašanju kakršno je, kako je mogoče, da se jo je kljub precejšnji medijski pozornosti (ali pa prav zaradi nje?) udeležilo celo manj ljudi kot lani. Prav zaripla pa sem postala, ko sem ugotovila, da trditev organizatorjev, da se – razen Katarine Kresal – nihče od ministric in ministrov ni hotel udeležiti Parade ponosa – ne drži! Predvsem zato, ker sem ji naivno verjela in jo v reportaži, ki sem jo pisala, povzela tudi sama. Nekaj dni po Paradi so iz PR službe ministrice za kulturo Majde Širca v pismu za Dnevnik pojasnili, da bi se njihova ministrica parade z veseljem udeležila (in da se tudi že kakšne je), če bi vabilo dobila kaj prej kot nekaj dni pred samim dogodkom. Če bo šlo tako naprej, me bodo kmalu na prajd zvlekli samo še s patrio. Ali z buldožerjem.

Drugače pa je dan precej športno minil. Jutranji tek, Golovec in na koncu še pošteno biciklanje. Človek se z leti kar navadi na miganje. Čez teden, ko za to nimam toliko možnosti, take športne dneve kar pošteno pogrešam.

Ponedeljek, 2. avgust

Veseli me tišina, ki pomeni, da sta BB in X sta srečno prispeli v Berlin. Veseli pa me tudi to, da bo mesec kmalu naokoli. Dan je minil v gneči, ki ji ni bilo videti konca. Službene obveznosti se kar nalagajo. Začenjam prepisovati intervju, ki sem ga naredila v soboto. Što se mora, nije težko in ko je treba napisati kak tekst, vse drugo stoji. Še dobro, da nimam družine. In če sem natančna: stoji vse, razen – jasno – fejsbuka. Ta med drugim prinaša kup nekoristnih informacij in precej varljive komunikacije. Bolj kot mi gre na živce, večje neumnosti kracam po njem. Lahko je to – namesto ob piru ter iz oči v oči – početi varno skrit za monitorjem in tipkovnico. Ampak, ali me to zares povezuje s kom? Me res sprošča?

Torek, 3. avgust

Corris ali kakšno drugo zavarovanje za spremembo, doplačilo za višino 3000 metrov, potovalne čeke ali kartico s svinjsko drago provizijo … Planinske ali nepremočljive čevlje (tako staromodna sem še, da se to pri meni še izključuje!), toplejše hlače ali tiste, ki bolj dihajo … Skrbi pred vsakim potovanjem je toliko, da včasih vse skupaj deluje da sem se prostovoljno prijavila za poskusno zajčico na kakšnem sado-mazo tečaju in nikakor kot da gre v resnici za priprave na backpack potovanje, v katerih bi v resnici neskončno uživala! No ja, saj. V bistvu neskončno uživam. Le da (si) včasih tega ne priznam. Ali pa samo ne znam izraziti.

Do odhoda v Indijo me loči samo še pet dni. Obiskat nameravam prijatelje, ki živijo na skrajnem severu Indije, v Lehu v pokrajini Ladakh (ta je bila nekoč del Tibeta). Vsaj kakšna dva tedna bom ostala tam. Ostala v tišini in miru in samo … hodila. Od vasi do vasi. Od samostana do samostana. V Ladakhu živijo pretežno tibetanski budisti. Budisti me pomirjajo. Pa samota, tišina in hribi tudi.

Sreda, 4. avgust

Besna sem (spet!;), ker samo za nakup potovalnih čekov porabim cele tri ure, pri čemer me v banki pošiljajo od ene do druge poslovalnice. V tretjo, torej tisto, kjer so celo že slišali za te čeke in jih morda celo imajo, pridem prav v času menjave izmene, kar mi vzame še dodatnih 20 minut. Če k temu prištejem še nakup zavarovanja in odhod v knjižnico (vesela novica: v KOŽ bodo izjemno veseli, če jim boste donirali katero od rabljenih knjig!) lahko razumem, zakaj sem bila do popoldneva že povsem izmozgana. Morda bi pomagalo, če bi si naslednjič za to, da se pripravim na dopust, vzela vsaj kak teden dopusta?

Zvečer branje ene zanimivejših lahkotnejših »poletnih« knjig. Pokliči me po svojem imenu.

Četrtek, 5. avgust

Bolj kot gre teden h koncu, večjo gnečo imam. Temu se ne gre čuditi; podobno je vsak teden. Dopoldanske malice s S. (z neko drugo S.;) vsaj enkrat na teden so postale nekaj običajnega. Približno mesec na leto je na potovanju ona, mesec ni jaz. Precej dober recept za ohranitev takega prijateljstva. In za preživetje.

Po nakupu zadnje opreme za na treking ali karkoli bom že počela tam gor, pristanem v lokalu v stari Ljubljani. V tistem, kjer sem, kadar nisem v Opnu.  V Opnu mi je drugače večino časa precej fajn; čeprav (ali pa morda prav zato) tam še zdaleč nisem ravno vsak dan, niti vsak teden. Večinoma sem takrat, ko me prime. Precej všeč mi je spoznanje, da varnega lokala, mesta, kraja (…) vsaj zame ne naredi ime oziroma oznaka, temveč ljudje, ki jih spoznavam, srečujem tam. Tiste, ki sem jih srečala nocoj, že kar precej dvojno vidim. S. se odzove prošnji in me prijazno brcne v golen, ko pride čas za samoregulacijo. Včasih se sprašujem, zakaj lezbijke in geji toliko pijejo. Pa menda ja ne, da za to obstaja kakšen poseben razlog?

Petek, 6. avgust

Z nakupom daril za na pot sem čakala dobesedno do zadnjega, ker se prijatelji, ki jih grem obiskat v Leh, že dva tedna niso oglasili. Ker vem, da je dostop do spleta tam omejen (Leh je bil tudi zaradi hudih zim ter slabih prometnih povezav vse do konca devetdesetih skoraj povsem odrezan od sveta, turistična sezona tam pa traja le dobre tri mesece poleti) se posebej niti ne obremenjujem. Darila – ko odpadejo vse morebitne povezave z alkoholom, mesom, kuharijo ter na koncu še ura z vtisnjeno Zdravljico – poskušam paziti predvsem, da bi bila čim bolj uporabna, bodo zasedla pol ruzaka. Skoraj cel mesec sem razmišljala, kaj naj jim sploh prinesem. Šele nocoj mi je kapnilo, da namen tokratnega potovanja – ob tem, da grem po šestih letih obiskat res drage mi prijatelje – v Indijo tokrat sploh ni tečaj kuhanja ali ajurvedske masaže, temveč je popolnoma drugačen. Šele danes sem pogruntala, da se grem tokrat tja učit preprostosti. Da je očitno prišel čas, ko me bo Indija (znova) spomnila na to, da v resnici potrebujemo zelo malo za dobro življenje.

Ko namreč  zapravim celo premoženje za razne šelerje, vindstoperje, nogavice iz umetnih vlaken, ki ne povzročajo drugega kot glivice (le kaj je narobe z dobrimi, starimi trenirkami?) se zavem, da prijatelji v Lehu ne le da ne potrebujejo, temveč tudi ne želijo prav nič (materialnega). Spoznanje me (kot ponavadi vsa spoznanja) seveda butne prav za nekaj ur prepozno. Zato bom prišla k njim okičena z vsemi temi šelerji, stoperji in lycrami kot kak cirkuški direktor.

Sobota, 7. avgust

Popoldne je že, ko pokliče S. (spet neki drugi, a še zdaleč kakorkoli manj pomemben S.!;), da bi me še zadnjič pozdravil. Da sem gotovo že slišala kako hude poplave so v Ladakhu, omeni skoraj mimogrede. »V Ladakhu …« jecljam vsa šokirana, zmedeno, »nemogoče je; tam vendar nikoli ne dežuje!«. Divje monsunsko deževje – tam, kjer ga najbrž še nikoli ni bilo – je v petek skoraj izbrisalo še pred nekaj urami tako idilično čudovit Leh in nekaj okoliških vasi. Leh je od preostalega sveta še vedno tako odrezan, da je do kakršnih koli informacij težko.  134 ljudi je mrtvih, več kot 600 jih pogrešajo. Cesta do tam je zaprta, letališče tudi, prehoda ni. Voda je poškodovala tudi vas, v kateri živijo moji prijatelji. Nočem, ne morem, ne upam si razmišljati. Več kot da si močno, močno, močno želim, da je z njimi vse v redu, v tem trenutku ne morem narediti. Slabo mi je. Krepko čez polnoč je, še vedno gledam prazen ruzak pred seboj. Kako je z njimi; kaj bo? V Delhi potujem čez nekaj ur. Načrte bo treba temeljito spremeniti.

  • Share/Bookmark