Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za ‘Aktualno’


Tomb Raider

Zadnjih nekaj dni je bilo pa divjih! Ce bo slo do konca tako naprej, bom zelo hitro spravila noter vse tiste minule dneve nemocnega cakanja. Do interneta je bilo tule, v Kambodzi, malo tezje priti v zadnjih dneh. Malo zato, ker kafejev pac ni na vsakem koraku, se bolj pa zato, ker sem zelo hitro potovala. Zato bom dogodke zadnjih dni (vsaj nekatere) opisala po delih. Obljubljen zapis o avtobusni mafiji pa naj pocaka do doma.:)

Templji v Siem Reapu so cudoviti! Z Maheshem, racunalnicarjem iz Indije, sva si sposodila bicikle (1 dolar na dan in delovala sta zelo neprepricljivo) in se odpravila na pot. Najprej me je bilo malo strah divjega prometa – ampak le s kom si lahko varnejsi na azijskih cestah kot z Indijcem?:) Edina tezava, ki sva jo imela, je bila, da je on, preprican, da je v Indiji, na vsak nacin hotel vozit po levi. Kar je zgledalo tako, da se je on na vsakem ovinku ozrl nazaj in preveril, ali me je ze povozil kak tuk tuk ali motocikel, jaz pa sem vpila za njim, naj se za bozjo voljo prestavi na desno stran!

Drugace pa sem kmalu opazila, cesar doslej nisem zaznala se nikoli doslej. Ceprav ima promet v vsaki azijski drzavi svoja, vecinoma seveda nepisana pravila (obicajno je glavno pravilo, da ima vecje vozilo, pa naj je to tuktuk, riksa, bicikel, krava ai tovornjak pac vedno prednost), se vsi udelezenci v prometu med sabo sporazumevajo z nekaksnimi hitrimi, komaj opaznimi gestami in gibi. Opazovala sem Mahesha, ki je vozil pred menoj in presenetljivo hitro @zakapirala@ sistem. Popoldne sem se od templjev v center mesta vrnila sama, in to celo ponoci!Kar dobro mi je slo – le na vsakem petem ovinku v povprecju sem, ko je polozaj res izlgedal ze popolnoma brezupno, raje preprosto kar zaprla oci …  Pa je slo. Namesto luci sem v rokah drzala sprej za primer, da bi me kdo … napadel. A se mi (sicer imam zelo cuden okus za azijska mesta) zdi bolj verjetno, da bi me kdo napadel v Komendi kot pa tu. Res je sicer, da skoraj vsi nosijo orozje. Ko se je eden od zaposlenih v nasem hotelu (ze v Phnom Penhu) vceraj napil, je nenadoma od nekod prinesel avtomatsko pusko … mislim, da so Avstralci, ki so si jo navduseno ogledovali, rekli, da je Mi5. Sicer pa imajo tu tudi drugace zelo nenavadne konjicke, povezane z orozojem. Turisti si lahko, recimo, kupijo svojo kravo, v katero potem streljajo.

Kljub vsej lepoti, magicnosti in vzhicenosti nad templji, ki sodijo pod blagovno znamko @Angkor VAt@ sem imela po dveh dneh bolj ali manj vsega dovolj. Potem ko sem videla sem kaksnih 30 templjev, so se mi zaceli zdeti ze vsi enaki. Se najbolj naporne pa so bile prodajalke vsega – od knjig, majic, do kokosovih orehov in kokakole – ki jih po vztrajnosti prekasajo samo se vozniki motorojev v bliznjem vietnamskem Ho Chi Min Cityju (nekdanjem Saigonu).  Le kaj je tem Azijcem, da kar naprej spreminjajo vsa ta lepa stara imena?) Kakorkoli – po dveh dnevih sem imela njihovih raznovrstnih ponudb in prepricevanja, da vsega, kar ponujajo, res ne potrebujem, vec kot dovolj. Tretji dan sem zapustila Siem Reap in se odpravila na 8 urno voznjo v prestolnico Kambodze Phnom Penh.

Drugace pa me je ob Angkor Watu dalec najbolj ocaral Ta Prohm, tempelj, ki so ga se pred kratkim povsem pokrivala dzungelska drevesa. V njem so posneli tudi Tomb Raiderja. Zdaj si bom morala pa nujno se enkrat ogledat ta bedast film!

Ta Prohm me je ocaral tako zelo, da sem se tja vrnila kar dvakrat. Drugi dan sva si sla z Maheshem najprej  v Angkor Wat ob 5 zjutraj (sonce vzide natanko ob 6.35) ogledat cudovit soncni vzhod. Bilo je kot da bi bil Angkor Wat zgrajen samo zaradi sonca – ali pa kot da bi sonce vzhajalo samo zanj!

Potem  sva jo mahnila vsak po svoje. Nasla sva se (in se potem, ker si tisti vecer nisva utegnila zamenjati naslovov, verjetno za vedno izgubila, ceprav je sel naslednje jutro tudi on v Phnom Phen) popoldne, nenapovedano, pri Ta Phromu. On je bral, jaz pa bi tam lahko sedela ure in ure, tedne in tedne, mesece … Sploh pa je tako bolj ali manj pri vseh stvareh v mojem zivljenju. Naokoli bi lahko bilo na tisoce cudovitih templjev, jaz pa bi se za vedno ustavila pri tistem enem.

Naslednje jutro sem se vseeno odpravila naprej.

  • Share/Bookmark

Odklop

Iz BKK se nisem nic oglasala, ker ni bilo prav veliko o cemer bi pisala. Turisticnega geta sem do grla sita. Sem pa na sreco imela dovolj casa, da sem koncno le obhodila (in obvozila) bolj ali manj celo mesto. Ogromno je in brez javnega prevoza se je v njem skoraj nemogoce znajti (kar ne velja nujno za vecino drugih azijskih prestolnic). No, pred dnevi sem prvic v zivljenju videla, da je kje v Aziji policist ustavil motorista, ker je vozil brez celade! Potem sem se spomnila, da mi je o visokih kaznih za ta prekrsek razlagal tip, ki me je z motorjem pred tedni peljal na ambasado, ko sem si urejala vizo za Burmo. Pa sem pozabila. Hm, le zakaj se mi zdi, da je od takrat minilo ze vsaj leto dni?:)

Drugace pa se je pred tremi dnevi iz  Yangona uspel prebiti tudi Ken. Sele vceraj sva se uspela srecati. Ti Japonci (pardon, Okinawci) so neverjetni! Povsod imajo svoje skrite koticke, kjer lahko, ce te @spustijo@  zraven, neznansko uzivas. Oni bolj ali manj na takih potovanjih ves cas uzivajo. No, sama sem   – potem ko sem v minulih dneh v BKK uredila nekaj cisto tehnicnih stvari – potem v ponedeljek v zadnjem trenutku spremenila nacrte. Namesto, da bi danes prisla domov, sem se po zelo zabavni, a dolgi in naporni  voznji od BKK do Siem Rapa (na poti nas je @zajela@ kamboska avtobusna mafija, a o tem raje kdaj drugic, mogoce ze jutri:) torej znasla v Kampuciji.

Na smrt smo utrujeni (od cesa le?:), ampak tako zelo srecna sem, ker sem ostala. Kambodza je na prvi pogled videt prijazna (no, neko dezelo lahko tako naredijo predvsem ljudje), je pa tudi nekaj nevarnosti, ki se jim je pac treba izogniti. Kakorkoli, jutri, ce bo po sreci, @pade@ Angkor Wat. Ze od nekdaj sem si ga zelela videti. Smo si pa pravkar ogledali se dokumentarni film o Polu Potu in sranju, ki ga je ta norec povzrocil tukajsnjim ljudem. Saj sem o tem ze kar veliko vedela – ampak ce spremljas to od doma, se zdijo zadeve cisto drugtacne, veliko bolj oddaljene. LJudje si – podobno kot v bliznjem Vietnamu, kjer so nepredstavljive grozote pocenjali Americani – se vedno niso povsem opomogli. Sicer pa zdaj vem, da moram nujno v muzej vsega tega sranja in gledat polja smrti v Phnom Phen. Ce se ne umirim in bo slo se nekaj dni tako naprej, bo zaradi moje radovednosti ze spet odpadlo morje.:(

No, poskusila se bom potrudit, da bom (verjetno ob tajski, ne ob kamboski) obali prezivela vsaj nekaj zadnjih dni.

Drugace pa postaja Siem REap zaradi stevilnih turistov, ki prihajajo sem zadnja leta, pravi azijski Disneyland. Kot nori gradijo hotel za hotelom, vsi (no, tisti, ki smo jih videli ob poti) imajo stiri ali pet zvezdic … B …, imel si sreco, ker si takrat – najbrz v zadnjem hipu – Kambodzo nasel se turisticno povsem nepokvarjeno!

Vec o vtisih pa jutri, ko bo gotovo veliko za povedati. Zaenkrat pa – ceprav bo pocasi (kljub vsemu) naslednjo nedeljo, 21. decembra ze koncno lepo priti tudi domov, sem neznansko vesela, ker sem ostala in tako podaljsala tale dopust. Zdi se mi, da se sele zdaj zacenjajo prave pocitnice. Novi kraji, dezele, ljudje, prinasajo vedno tudi povsem nove energije. Se ze veselim!

  • Share/Bookmark

Why worry :)

Pa je za nami! Vceraj zjutraj smo kot eni prvih s prvim letalom Air Asie, ki je poletel iz Yangona, pristali v BKK. Ogromno letalisce je bilo cisto prazno, edini smo bili tam. Drugace pa se nisem v Yangonu se nikoli bolj razveselila kaksnega napisa kot tistega, ki smo ga ugledali na letalu Air Asie, ko je njihovo letalo priletelo iz Bangkoka. v Na vseh njihovih letalih namrec z velikimi, rdecimi crkami pise NOW EVERYONE CAN FLY. Kar je v letaliski hali v Yangonu, kjer smo cakali, sprozilo prave salve odresujocega smeha.

V BKK pa, kot da se ne bi zgodilo nic. ob izhodu z letalisca nas je pricakala celotna turisticna delegacija. tajske tradicionalne maske, pa cele vrste kamermanov, fotografov in novinarjev … dobili smo darilca, fotografirali so nas kot zmesani, spoznala sem guvernerko tajske za turizem … skratka, sprejeli so nas prav po kraljevsko – in nam pripovedovali, da je vse v redu, da naj ostanemo v bkk in da ni cisto nic hudega. a se pred dvema dnevoma je bila slika cisto drugacna. tiste, ki so v sredo iz yng leteli na vojasko letalisce v blizini bkk je pricakala delegacija rdecega  kriza. delili so jim vodo in toast. potem so imeli celo piz … se, preden so se prebili do bkk. skratka, mi smo leteli dva dni za njimi, a smo prisli skoraj istocasno.

Tudi karte za nazaj sem uspela potrditi (kar je bila cela in kar zabavna kalvarija). vceraj je na letalisce prislo ogromno ljudi, ki so ze zamudili lete ali pa bi morali letet vceraj, pa niso imeli pojma, kaj bo. tajski kralj (tisti, ki je demonstracijam v bistvu naredil konec) je imel rojstni dan, to pa je za tajce eden najvecjih praznikov. zato so bile vse pisarne (tudi letalskih druzb) vceraj zaprte. danes pa je sobota in jutri nedelja in spet ni mogoce nicesar urejati. ampak, praznik je praznik. koga briga, ce se je tu @zataknilo@ na stotisoce ljudi.

sicer pa tistim, ki so zaradi letalisca ostali v bkk ni cisto nic hudega. tajska vlada jim je za vsak dan, ko niso mogli domov, ponudila prenocisce in hrano v vrednosti 2000 bahtov na dan (kar je ogromno) – in veliko jih je zato zdaj v hotelih s stirimi zvezdicami, ki bi jih drugace videli samo od dalec. tudi joyce in jose, nizozemca, ki sta priletela na vojasko letalisce v sredo, sta sla najprej tja, a se jima je zdelo prevec prazno in dolgocasno, zato sta se vrnila v navaden guest house. mudilo se jima je, ker so ju tu cakali potni listi za indijo. mislila sta jih dvigniti in potem takoj zaprosit za vizo. a v cetrtek sta bila prevec utrujena od poti, v petek pa ambasade niso bile odprte. tako bosta tu ocitno visela se cel teden – oba zatrdno prepricana, da bi bilo veliko boljse viseti v yangonu.

sama pa sem vceraj, ko sem prisla na khao san road, dozivela full hud kulturni sok. najprej se mi je zdelo,da se je ta ulica v casu, ko me ni bilo (torej v treh tednih) zelo spremenila. turistov je se vec, na tajskem se je vmes zacelo pravo poletje. tale turisticni geto tu je svet zase – zdi se kot da se ga nic ne more zares dotakniti. danes sem sla prvic koncno sama obhodit (in obvozit:) to mesto. pravi bkk je nekaj povsem drugega … smesno pa je, da ne na sky trainu in ne v cudovitih parkih, v katerih sem bila, nisem srecala cisto nic turistov. in da ljudje, ki prodajajo na ulici zgolj pet minut od tod, nimajo pojma, kje je khao san – kje sele, da bi bili kdaj tukaj.

potem ko sem kaksno uro hodila po vsej tej veseli, pisani gneci, kar posteno zjokala. ne vem se, ali od srece ali od zalosti – ampak takoj, ko sem videla, kako je, mi je postalo full zal, ker moram ze v torek od tukaj. razmisljala sem celo, da bi poskusila ostati se kaksen teden ali deset dni. ampak kar neposteno bi bilo zdaj, ko so se zadeve uredile – predvsem do kolegov v sluzbi. pa drago bi bilo, ce bi hotela podaljsat datum odhoda (kar je cudno, ampak to je tudi azija). Drugace pa sem se bolj kot kadarkoli zavedla, da v bistvu nimam prav veliko razlogov, da bi se vrnila domov. Razen, ko bo pac treba placat poloznice. Enkrat.

Se vceraj se mi je zdelo je, da sem zaradi cakanja v yng zelo veliko zamudila in da mi bo, ko se vrnem, to zelo manjkalo. zvecer pa, ko smo se pogovarjali z joyce in joosejem in njunimi holandskimi prijatelji, smo se vsi trije zaceli zavedati, da nas je skupna izkusnja burme (in tudi tisto nemocno @cakanje@ v yangonu) na nek nacin za vedno zdruzila. zavedli smo se, da je bila mogoce najgloblja izkusnja burme (ob cudovitih mestih in pokrajini) prav v tem, da tako cudovitih in srcnih ljudi kot smo jih srecali tam (pa ne le domacinov, tudi druge @turste@, s katerimi smo skupaj cakali) nismo srecali se nikoli. njuni prijatelji so nas prosili, naj jim opisemo, kako je bilo, saj tudi sami razmisljajo, da bi sli tja. trudili smo se in trudili … a dejansko jim v resnici nismo mogli opisat nicesar. Sele takrat sem dojela, da v minulih tednih in ob vsem, kar se je dogajalo, nisem izgubila prav nicesar. Nasprotno, ogromno sem pridobila. Danes, ko sem se pocasi navajala na mobilni telefon (v Burmi jih ni), pa na bancne avtomate in na kreditne kartice, sem se spoznala, da se v casu, ko me ni bilo, ni spremenil Khao San Road, temvec sem se (verjetno, ali je res, bom ugotovila sele cez nekaj casa, doma) kvecjemu spremenila jaz. V resnici je bilo to carno potovanje.

eden iz klape, Misha (kaksno nakljucje, da mu je ime tako kot glavnemu junaku knjige Absurdistan!:) je imel vceraj rojstni dan. Nasli smo en dober (kao) irski pub, v katerem je kar dobro v zivo igral eden (menda) najboljskih bangkoskih rock bendov.   Joose, ki s punco potuje ze 11 mesecev, je rekel, da je ze cisto pozabil, kako zgleda pub, tako dolgo ze ni bil v nobenem. Bili smo do dveh zjutraj (no, sama sem sla prej, ker sem prejsnjo, zadnjo noc v YNG spala le dve uri), oni so ostali do sestih in sli spat po zajtrku). Sli smo v prve vrste, peli smo in celo plesali … Bilo nas je osem in res zelo fajn je bilo. Le kdo od nas treh se je vsake toliko nemo zazrl nekam tja, v prazno.

  • Share/Bookmark

P … v Bangkoku

… se kot kaze le koncuje, prva letala na oz. z mednarodnega letalisca so poletela ze vceraj. Ce bo po sreci, bo jutri iz Yangona zacela leteti Air Asia, pa tudi Emirates, ki je imel se vceraj zvecer vse lete iz in v BKK odpovedane vse do 12. decembra (kar bi pomenilo, da bi lahko dopust dejansko podaljsala tam enkrat do novega leta) je malo prej napovedal, da bodo pocasi zaceli z leti cez vikend v Dubaj oz. Evropo iz Bangkoka. Pojma nimam, kaj bodo z vsemi tistimi ljudmi, ki so ze obticali v BKK. Verjetno bodo vsi prevozniki morali uvesti dodatne lete. Vesela sem, da je oz. bo ocitno vsega tega kmalu le konec – in postaja mi zal, ker se nisem tele zadnje dni vrgla ob mjanmarsko obalo, od koder so vceraj v nas hotel prisle se tri Slovenke. Zelo so uzivale. Let domov imajo dan pred menoj in ce bo po sreci, bodo tudi one letele. Drugace pa je tu zelo lepo, vroce poletje. Povsod imajo novoletne jelke in bozicke; zelo cuden obcutek je, ce vse to opazujes sredi poletja in sredi Azije. Nobenega obcutka nimam, da bo kmalu novo leto. No, ampk verjetno ga bom imela takoj, ko bom zacutila prvi mraz takrat, ko bomo (koncno) prileteli v zimsko Evropo. takoj ko bom tam, si bom gotovo spet zelela nazaj. ce bi vedela, da se imam cas in me ne bi bilo strah, da zamudim let domov, bi zdaj z veseljem se kak teden ali dva ostala tukaj. Sicer pa mislim, da bom skoraj zagotovo naslednje leto v Burmo prisla spet. V miru si bom ogledala vse tisto, kar sem tokrat izpustila. Staram se. Med svojimi prvimi potovanji sem v zelji, da bi videla cim vec, kot nora potovala iz kraja v kraj. Zdaj pa mi ni vec do tega, da bi kot da mi gori za petami obiskovala vse mozne kraje samo zato, da bi pac bila tam. Vse bolj mi pase potovati (in ziveti) pocasi. Res se me je ze prijela ta Azija.

  • Share/Bookmark

Zbiralec sanj

Sele danes zjutraj se je izdal. prej je ves cas govoril, da je natakar, ki je delal v honkongku, pa da je prodajal glasbila, pa da je zdaj, poklicni popotnik, na potovanju okoli sveta … danes pa je, ko smo se po vcerajsnjem celodnevnem trekingu po okoliskih gorah zbudili v edini hisi, ki ima v vasi, kjer smo prenocili, elektriko, zajtrkovali (mimogrede, myanmarska hrana je odlicna, pojedo pa tako ogromno veliko riza, da se vsak, ki potuje tu cez, sprasuje, kako je mogoce da so tako suhi), Ken koncno le prosil Tangzeeja, nasega vodica, ali lahko vprasa gospodarja, kaksne so … njegove sanje. Kaj??? je zacudeno pogledal ta, @a vprasam ga naj, o cem se mu je ponoci sanjalo@. @Ne, kaksne so njegove sanje za prihodnost.@ Vprasanje je bilo tako cudno za mesto, na katerem smo ga bili, da ga ni razumel niti Tangzee. Pomagala sem s tem, da sem stvari nekoliko popreprostila – potem ko sem ugotovila, kaj zanima enega in da mu drugi odgovarja nekaj cisto drugega, ker pac vprasanje razume cisto drugace. tako kot je bilo zastavljeno, bi ga pravzaprav tezko razumel. od kmetov v burmanskih (ali katerih koli drugih) gorah, ki so se navajeni prezivljati z lastnim delom, pridelovati koruzo, riz in zafran, in to na nacin kot so to poceli ze njihovi dedi, pa pradedi in kot bodo najverjetneje naprej poceli njihovi otroci, vnuki, pravnkuki, je malo utopicno sprasevat, o cem sanjajo. o tem, da bi zapustili idilicno okolje, kjer se cela vas v enem vodnjaku sredi vasi, kjer je krava ali bivol kot druzinski clan, kjer imajo edini v vasi televizijo in prihaja cela vas zvecer k njim gledat filme, preko vokie tokieja, ki je njihova edina komunikacijska vez z dolino, pa po potrebi komunicirajo z lokalnimi oblastmi … skratka, o cem naj sanja tak clovek? ce pa vendar ima ze vse! hiso, zemljo, zdrave otroke in vnuke, kravo, ogenj, dovolj riza pa stalne odjemalce za tisto, kar pridelajo. kaj naj si zeli? traktor? tudi, ce bi ga imel, ga v tistih hribih ne bi mogel rabiti.

ken ni komplikator in odnehal je, ko je ugotovil, da ne bo dobil odgovora. potem je povedal, da pise knjigo, v kateri si zeli objaviti sanje cim vec razlicnih ljudi z razlicnih koncev sveta. ce gradiva ne bo dovolj, bo knjigo opremil s fotografiranji stiskov rok med ljudmi z vseh koncev sveta … po indiji in nepalu namerava proucevat sanje v juzno ameriko, ampak zato se bo moral nauciti spansko. potem pa bi rad sel v afriko, ampak si ne upa. tam domacini japonce grdo zmerjajo in za njimi mecejo kamne, ker mislijo, da so kitajci. kitajcev pa ne marajo, ker jih prihaja veliko delat tja in so domacini prepricani, da jim odzirajo delo.

na koncu, ko sva bila ze v dolini, me je ken vprasal se za moje sanje. zaupala sem mu jih (do danes pravzaprav niti nisem vedela, da jih imam:) – pa se je nasmehnil in dejal, da jih je doslej zbral ze priblicno 150 in da si ljudje povsod po svetu bolj ali manj zelijo isto.

danes sva si predvsem oba zelela, da bi se po dvodnevnem trekingu cimprej stusirala in za kaksno uro namesto na tleh kot minulo noc prelezala v mehkejsi (pa cetudi) hotelski postelji.

aja, pa vceraj mi je povedal, kako se lahko naucim igranja na kitaro tudi, ce nimam posluha. rekel je, naj si najdem en komad, ki se ga zelim nauciti in ga preigravam tako dolgo, dokler ne bom znala vsaj dveh ali treh akordov zares dobro, potem pa naprej.

po vcerajsnji noci, ko se je od nekod sredi tiste vasice znasla kitara in je on igral, mi pa smo peli vse, od japonskih, okinawskih, angleskih, burmanskih in tudi slovenskih pesmi in sva spoznala (in poskusila), da je v Burmi se posebej dober gorski pir in sva spoznala (ne pa tudi posksusila) da zloglasni @zlati trikotnik@ trgovine z opijem med burmo, kitajsko in laosom se zdalec ni prekinjen kot bi morda mislili, sem se odlocila, katero pesem se bom poskusila nauciti najprej.

no woman no cry.

  • Share/Bookmark

Prepuscanje …

… je nekaj, cesar skoraj ne znamo (ali pa si ne upamo) vec, ceprav je tako noro dobro … Pred tremi dnevi sem se in se potem namesto v Kalawu znasla na cisto enem drugem placu – v vasi, neposredno ob Inley Lakeu. Pri cemer je bilo najbolj noro to, da v Kalawu preprosto nisem izstopila z busa in sem se kar vozila se kaksni dve uri – ne da bi sploh vedela, kam grem. ce sem za bagan napisala, da je nekaj najlepsega, kar sem kdaj videla, bom (da ne pozrem besede:) zdaj rekla, da je Inley Lake prav tako lep … danes smo bili na celodnevnem izletu med plavajocimi vasmi. bila sem na titicaci, v kashmirju pa se kje … ampak lepota jezera in zivljenja na njem tu … (tudi) to je nekaj, ob cemer zacutis, da cudezi nimajo meja.

ze prvi dan smo spoznali prijazano druzino domacinov, njihov ata, vodic z licenco, naju bo s kenom, japoncem z okinawe jutri peljal na treking po okoliskih hribih, in to do plemen, s katerimi nima vlada nicesar opraviti (torej tudi ne bo pobrala najinega denarja, pa se drugih turistov menda ni). vceraj sva bila s kenom pri njih in njihova hci mimi je stara 3,7 mesecev pa tako cveka, da se lahko doma pred njo skrije marsikateri solar. o njen starejsi brat je resen fant, saj hodi v solo (za katero morajo starsi, ki zivijo v mestu, placevati …). skratka, vceraj smo si naredili neizmerno zabavo. mala je imela prave predstave in s kenom sva se valjala. ata ji je iz rutice naredil @banano@ in mala je meni nic tebi nic vanjo ugriznila. potem je ruto prinesla k meni in me z mojima dvema levima rokama spravila v neizmerno zadrego … kenu ni slo nic bolje od rok. predolgo smo ze odrasli.

potem sem se na sreco spomnila, kako smo kot otroci delali avioncke iz papirja. ko je poletel prvi (ceprav ga je malo zanasalo), je se kena zgrabila japonska delovna strast in mojim letalom so se kmalu pridruzile @skoraj@ rakete. po nekaj minutah je po hisi vse kar letalo … in najbrz se dolgo potem, ko sva odsla.

sem povedala, da mimi ob burmanskem jeziku govori se anglesko, zna pa ze tudi nekaj stavkov v japonscini? pa da ne pri njej in njenem bratu in ne pri nobenem drugem otroku v burmi nisem videla niti ene same igracke (razen zmajev, ki jih spuscajo)? veliko otrok tu ima sicer kolo, ampak to ni igraca, temvec je prevozno, ce ze ne kar delovno sredstvo.

  • Share/Bookmark

Yangon!

Juhuhu – danes se je koncno zgodilo tisto, kar sem si tako dolgo zelela in na kar sem tako zelo cakala! Ob 8.15 po lokalnem casu smo z letalisca v Bangkoku prileteli v Yangon! Zdaj sem tukaj! V Burmi trenutno ni prav veliko turistov, ne vem sicer, zakaj. Ciklon je mocno prizadel le dolocene predele dezele, tu so mi dejali, da tisti del zdaj pospeseno obnavljajo. ne vem sicer, ali gre tovrstnim informacijam verjeti. drugace pa je obmocje ob obali, ki ga je prizadel ciklon, eden tistih (stevilnih) obmocij v burmi, ki niso dostopni turistom. tu je pasja vrocina, veliko bolj vroce je kot na tajskem. ljudje so zelo prijazni in dezela v marsicem po eni strani spominja na indijo. po drugi pa tudi ne, saj je veliko manj hrupna, pa tudi prometa je manj. pravzaprav ga je v yangonu, ki je prestolnica in kjer ga je tako najvec, priblizno toliko kot v laosu, kjer clovek se posebej po vaseh in cestah izven prestolnice skoraj ze kar tezko sreca kaksen avto.

arhitektura je zelo zanimiva, kot v vecini azijskih velemest pa se mesa staro s sodobnim. veliko je kolonialnega stila … no, ampak zaenkrat je vse to le moj obcutek, saj si glavnih znamenitosti sploh se nisem ogledala. danes sem sla le na orientacijski pohod po mestu. turistov ni nic, v samem mestnem jedru se je kar zelo lahko orientirati. nas hotel je super. imenuje se motherland inn 2 in je od centra oddaljen le dober kilometer. turistov tu skorajda sploh ni; mislim pa, da je vseh tistih dest, ki so, skoncentriranih v nasem hotelu.

ker se moram zaradi nepredvidljivega prometa (vsaka pot tukaj traja veliko dlje kot kjerkoli drugje, ker so menda zelo slabe ceste) vsekakor vrniti v yng kak dan pred poletom nazaj v bkk, si bom prestolnico pustila za na konec. jutri popoldne tako ze sibam na 17 urno voznjo z busom v bagan. tam nameravam preziveti kar nekaj dni. ceprav sploh nimam (oz. nisem imela) doslej o burmi nikakrsne prave predstave, ceprav sem o tej dezeli prebrala ze marsikaj se mi zdi, da bo tam cudovito … zato si bom za bagan vzela kar nekaj dni. cas me (se) ne preganja, saj imam na voljo kar tri tedne. to pa je cas, v katerem si je (menda) mogoce ogledati vecino stvari.

aja, pa se to. cene so veliko nizje kot na tajskem, ljudje (kot ze receno) zelo prijazni in pripravljeni pomagati. le ne pogovarjajte se z njimi o kakijih … ceprav kaksnih vojakov ali policistov tu (seveda) ni videti, lahko videz tudi vara. mobitel sem ne vlece noben (na sreco), saj nimajo sklenjene pogodbe z nobenim od tujih operaterjev. mogoce je kupit sim kartico, ampak ta stane 1200 evrov … s cemer jim odtekanje informacij vsekakor uspe prepreciti. cudo bozje, da deluje internet! pa se ta verjetno samo v yangonu (in samo obcasno). bancnih avtomatov v bistvu ni, potovalnih cekov ne menjavajo, s sabo je najboljse imeti dolarje, ki jih je mogoce zamenjati v lokalno valuto, imenovano kyat. tega nikar ne pocnite pri indijcih (nategnili vas bodo z neveljavnimi 25, 55 in 75 @valutnimi@ bankovci) ali na letaliscu (kjer je zelo slab tecaj). taksi z letalisca stane okoli sedem dolarjev, v hotelu, kjer sem jaz, vas, ce rezervirate v naprej online, brezplacno pridejo iskat. budget hoteli (no, vsaj nas) vecinoma v ceno za sobo (od 5 do 10 usd) vkljucujejo tudi brezplacne zajtrke. sicer pa se je dobro pozanimat za menjalni tecaj, obicajno je lahko najboljsi v hotelih. razen hrane in podobnih stvari na ulici je mogoce placevati tudi v dolarjih, vendar je lahko spet slabsi tecaj, zato pazite. drugace pa boste za 100 dolarjev dobili ogromnooooo kyatov (danes sem jih dobila 120.000 …), ki jih je zelo tezko kam pospraviti. vecje dolarske bankonvce kot imate, boljsa je menjava. in ta je menda dalec najboljsa v yangonu.

v hotelih se je smiselno pozanimati tako za pot naprej (kam je mogoce itd.) kot za hotele v drugih mestih in rezervirati karte za bus. kot obicajsno povsod v aziji. vse je mogoce. ali, kot je danes rekel nekdo – pustimo prosto pot avanturi!

ce in ko bo slo, se se kaj oglasim … ce ze ne zaradi drugega, vsaj zato, ker bo zaradi zmede razlicnih informacij o tem, kako potovati po burmi, mogoce tole vendarle v pomoc komu od tistih, ki bo o prihodu sem razmisljal za nami.

drugace pa sem veliko razmisljala o tem, ko razni strokovnjaki za @kakije@ turiste opozarjajo, naj ne hodijo v burmo, da ne bodo podpirali vojaske saj veste cesa. ne podpirajo vojaske saj-veste-cesa in ne vlade, temvec ljudi … kot povsod po aziji (in se marsikje) jih je tudi tu ogromno, ki zivijo v turizma. puscanju denarja vladi se je v veliki meri mogoce izogniti. in le, ce pride sem kdo od zunaj, se je mogoce o tem, kaj se v resnici dogaja (kolikor je to pac sploh mogoce vedeti in videti) prepricati na lastne oci.

skratka, rekla bi, da molk in ignoranca v imenu t.i. nekaksnega @salonskega@ kakija v takih primerih nikomur ne koristi.

*za pomen izraza @kaki@ glej prejsnji blog z naslovom BKK. Ce bom (zakaj neki na to nisem pomislila v Kasmirju ali v Tibetu?) s potovanji po teh dezelah nadaljevala, prej ali slej sledi mini slovarcek @nezazelenih@ izrazov oziroma sifrant.:)

  • Share/Bookmark

Witches Market

… je (zal se ne sploh ne morem iznebiti primerjanja z dosedanjimi potovanji; natancneje z Azijo) po svoje zelo podoben nepalskemu Kathmanduju, sicer pa imajo vsa ta ogromna mesta na prvi pogled nekaj skupnega. Ko vanje prides, se ti zdi vse skupaj tako zelo bucno, preveliko, natrpano, umazano … Potem pa (najpogosteje v tistih, ki na zacetku izgledajo najbolj grozno) najdes kaksen koticek, cetrt, ulico, zaradi katere ti mesto od zelo lepo ostane v spominu za vedno.

In zame je taksen La Paz, kamor sem prispela vceraj zjutraj in kjer zdaj nimam poceti kaj veliko drugega kot da cakam na torkov let proti Evropi. Morda se bom jutri le se odpravila proti Copacabani in si ogledala se Islo del Sol oziroma jezero Tititcaca se z bolivijske strani, drugace pa … kot vidim, bi mirno lahko prezivela naslednjih nekaj dni tudi v La Pazu (kar sicer na takih potovanjih ni ravno moja navada, saj me, pa naj bo nekje se tako lepo, zacne slej ko prej gnati naprej.). No, naj povem se, da je Bolivija zelo poceni; vsaj enkrat cenejsa je od (ze tako kar poceni) Peruja in vsaj trikrat od Cila. Sicer pa sem se vceraj, ko sem si malo odpocila, sprehodila po bliznjih ulicah. Odkrila sem ze muzeja tekstila in koke (slednjega bom prihranila za zadnji dan:), najzanimivejse odkritje pa je bil t.i. Witches Market, kjer domacinke prodajajo vse zivo, s cemer lahko kogarkoli zacarate, mu prinesete sreco ali nesreco; odvisno pac od tega, kako ljub (ali neljub:) vam je … Senore so me najprej malo nezaupljivo opazovale, ko sem se cez market sprehodila tretjic, pa so postale bolj prijazne in so mi zacele svoje nenavadne, a zanimive zvarke ponujati. Nisem ravno najbolj vrazeverna, a ko sem v roke prijela nekaj njihovih talismanov, sem kar nekako zacutila njihovo moc … Zato sem jim jih raje hitro vrnila; in se odlocila, da jih bom, za prijatelje (same pozitivne, obljubim!) raje kupila sele zadnji dan.

Najbrz ni potrebno posebej poudarjati, da sem se iz prijetnega hotela na eni in glavnih ulic ze danes zjutraj preselila v Hostal Cactus (ali nekaj podobnega) – in to predvsem zato, ker je ta prav na sredini tega Carovniskega marketa … Skratka, v vsakem primeru se obeta se zanimivih naslednjih nekaj dni; svoj dolg do bloga pa sem zdaj (a ne, S. in B.?), upam, vsaj zaenkrat dokoncno izpolnila.:)

  • Share/Bookmark

Salar de Uyuni

Kot receno, je potovanje cez Salar de Uyuni nekaj najlepsega, kar sem kdaj dozivela in videla. V San Pedru sem rezervirala tri dnevno potovanje pri agenciji Colque, ki se je kljub nekaterim dvomom od prej izkazala za odlicno, placala 75 USD (to je trenutno najnjizja cena, ce gres s cilenske strani) za tri dni, v to ceno pa je bilo vkljuceno vse, razen vstopnine v obmocje nacionalnega parka (mislim, da je kaksen dolar in pol) in manjsega zneska, ki ga moras placati, ko zapustis Cile oz. vstopis v Bolivijo.

Medtem ko so nas strasili, da se v jeepu, s katerim prevozis celo pot, pogosto stiska celo 7 potnikov plus sofer, smo imeli veliko sreco, saj smo sli tisti dan s to agencijo na pot samo stirje – ob meni se kanadski gasilec Taylor, italijanski pravnik Steffano in njegova zena, uciteljica telovadbe Ellena. Slednja dva predstavljata tipicno generacijo mladih Evropejcev, saj vsak govori kaksnih pet jezikov (Steffano pri tem rusi prav vse stereotipe o Italijanih) in se, dobesedno s trebuhom za kruhom, selita po Evropi. Zdaj sta zivela v Bruslju, ko se vrneta, pa morata zaceti iskati stanovanje v Londonu, ker je S. dobil sluzbo pri neki telefonski druzbi, ki jo nastopi aprila.

Pa pustimo to. Bistveno je, da smo bili na poti samo stirje in da smo se prav nenavadno zastekali (kar ni ravno nepomembno, ce si na taki poti ves cas skupaj cele tri dni). Iz San Pedra smo startali ob osmih zjutraj z avtobusom in se zaustavili ze po 10 minutah, saj je bil pred nami cel konvoj (mislim, da 500-tih) mladih cilenskih sportnikov, ki so potovali v Argentino. Ce bi cakali, da cariniki pregledajo vse, bi bili najbrz se zdajle nekje tam; zahvaljujoc vodicu Rolandu, ki je na poti spremljal individualno skupinico, so nas cez spustili ze po kaksni uri. Po petnajstih minutah voznje je sofer zavil s asfaltirane ceste na makadamsko pot (pravzaprav sploh ni bila pot, saj smo po puscavi cele naslednje tri dni vozili kar krizem krazem.) in z opazno nostalgijo pokazal na asfalt, od katerega smo se poslavljali ter komentiral: “To je pot v Argentino.” In to, je pokazal predse, “je pot v Bolivijo …”.

Na meji ni bilo tezav (pozabila povedati, da so, ker se bojijo neke sadne musice, pred mejo Peruja s Cilem neusmiljeno vrgli stran vse moje sadje:( in vsa jabolka sem tokrat uspesno presvercala cez. Potovanje se je zacelo. Ze kar kmalu smo se ustavili pri prvi laguni, sledile so se tri ali stiri (oprostite mi, ker sem pozabila, kaksno je zaporedje imen, ampak gre nekako tako kot: Laguna Colorada, Laguna Blanca, Laguna Verde …) in ena je bolj cudovita od druge. Voda se preliva v gore in te v nebo. KO jih gledas, pravzaprav sploh ne mores lociti, kaj je zemlja in kaj je nebo; kot da locnice med njima sploh ne bi bilo. Pozno popoldne smo se ustavili v neki postojanki, kjer smo preziveli noc; sedem ze pripravljenih odej na vsaki postelji ni obetalo nic dobrega in ker sta bili dve postelji se prosti, sem nase nadela se dodatnih sedem (zaradi cesar se celo noc nisem mogla niti premakniti), da nisem ravno zmrznila. Steffano in Ellena sta imela, ki sta vecino potovanja kampirala, sta imela s sabo ogromne spalke, nastimane na -20 stopinj, tako da ju ni zeblo, Taylor, ki je iz Kanade, pa je tako ali tako spal v kratkih rokavih (pa se vroce mu je najbrz bilo …). Najlepse, kar smo videli ta, prvi dan, so bili zame flamingi. Na tisoce jih brodi po vseh teh lagunah in videti kaj takega je res nepozabno, pa tudi neopisljivo. Ker pa flamingi seveda niso ravno cakali, da bi se jim priblizali, sem bila prvic med potovanjem zares jezna, ker nimam s sabo boljsega fotoaparata s posebnimi objektivi (odkar so mi v Indiji enega ukradli, sem se od tovrstnih nalozb namrec zacasno poslovila).

Naslednji dan smo si ogledali t. i. dolino Salvadorja Dalija; nenavadne strukture iz ogromnih kamnov, ki so jih v tisocletijih bruhanja izoblikovali bliznji vulkani. Potem smo se ustavili se pri t.i. kamenih drevesih, katerih izvor je menda enak, ampak ko smo “in the middle of nowhere” gledali, kako dalec so prve gore, nam ni in ni bilo jasno, kako za vraga so vse te strukture prisle tja. Ampak vseeno smo uspeli izvedeti, da sam Dali teh krajev ni nikoli obiskal. Aha, in da ne pozabim cudovitih in se delujocih gejzirjev. Besede tega ne morejo povedati; vidim, da bo po vrnitvi res treba prilepiti kaksno fotko, ja.:)

Ceprav naj bi si po nacrtu sam Salar ogledali ze drugi dan potovanja, to ni bilo mogoce, ker je Salar zaradi dezja zalit z vodo. Zato smo ze drugi dan prisli v Uyuni, prvo mesto na bolivijski strani, tam prespali, potem pa nas je naslednje jutro pobral sofer Marcos. Najprej smo si ogledali pokopalisce starih vlakov (pocis od smeha in zacudenja), kar je gotovo ena od posebnosti Bolivije (v taksnih oblikah, kot ti vlaki iz zacetka minulega stoletja, ki pa so vozili kar do osemdesetih let), potem pa smo sli se v tako tezko pricakovani in niti ne tako zelo oddaljeni Salar. Vozili smo po visoki vodi in po kaksne pol ure prisli do t.i. slanega hotela. In spet sem se, ze drugic v dveh dneh, znasla na obmocju, kjer ne ves, ali si se na zemlji ali pa kje drugje v brezdanjih prostranstvih tega nenavadnega sveta. Ne vem, kako opisati vse to. Cas je kar tekel in tekel, mi pa smo kar stali tam, vecino casa smo bili brez besed, z bosimi nogami v mrzli soli in vodi in opazovali ta nenavaden, a tako skrivnosten in cudovit svet.

Sele, ko smo odsli, sem se zavedla, da smo po vsej tisti soli brodili vec kot dve uri. In se bi lahko. Cas je povsem izgubil pomen … Salar de Uyuni je obmocje, kjer se zaves, kako zelo skrivnostno in cudezno je vse - in kako vse preveckrat utegnemo na to pozabiti.

Sokirani od lepote in cudezne skrivnostnosti smo se vrnili v Uyuni, kjer je Taylor ostal se en dan, Steffano, Ellena in jaz pa smo se odpravili na 14-urno voznjo po bolivijskih ne-cestah do La Paza, od koder sta S. in E. kar takoj odsla se na en trekking, preden bosta v ponedeljek iz La Paza odletela proti domu. Moj let je le dan za njunim in - le koliko poguma potrebujes, da se preselis v Bolivijo?

  • Share/Bookmark

San Pedro

Zelo zamujam z novo objavo, vem, ampak vecino zadnjega tedna sem se (na sreco) klatila po krajih brez interneta in kjer je se elektrika bolj redkost – da o vodi niti ne govorim. Torej, iz Arequipe sem se potem, ko sem koncno uspela dobiti nazaj svoje hlace, odpravila v Cile. Voznja do zadnjega kraja pred mejo traja kaksnih pet ur, potem te tam poberejo taksisti, ki ti pomagajo urediti tudi obmejne formalnosti in cez dobro uro si ze v Cilu, natancneje v Arici, mestu, ki se med drugim ponasa tudi s (trenutno) zelo toplim morjem. Ampak, meni se je mudilo oddati tisto nesrecno olje, zato sem se morskim uzitkom odrekla in na obali prezivela le nekaj tistih ur, kolikor jih je bilo potrebno pocakati do odhoda busa v San Pedro de Atacama, odrocno, a cudovito puscavsko vasico, kjer vedno sije sonce oz. kjer nikoli ni dezja. Do tja smo se vozili celo noc, potem pa, navsezgodaj zjutraj, ko sem od postaje sla tistih pet minut po eni od dveh ulic, kolikor jih (skoraj) premore celotna vasica, kljub temu, da sem vedela, kaj me caka, prijetno presenecenje. Sredi cilske puscave sem namrec v resnici naletela na ogromen napis: Hostal Sonchek in potem tam v neverjetno prijetnem in mirnem okolju spoznala Mojco, ki tam zivi ze 12 let, pa njenega moza Luisa. Zelo prijetno je bilo in kar ni mi bilo za oditi od tam, ampak kljub temu sem potem, ko sem si malo odpocila in si ogledala nekaj glavnih znamenitosti v bliznji okolici (vecina jih je dosegljivih z biciklom, ki si ga izposodis za nekdanjega jurja in pol) odpravila v Salar de Uyuni. Ta je bil nekaj najlepsega, kar sem v zivljenju videla in ce kdaj hodite po teh koncih, ga v resnici ne smete izpustiti (ja, do konca zivljenja bi mi bilo zal, ce bi ga; prav si imel, Marko). A vec o tem v naslednjem blogu. San Pedro de Atacama pa … najbrz je odvec poudarjati, da sem tam srecala dva Slovenca, ki sta prisla iz Bolvije v Salar in sta v San Pedru ostala le nekaj ur, pa Lascanko in LJubljancanko, ki sta prav tako cez Salar prisli iz Brazilije, pa cez Argentino in za kateri upam, da se bomo se videli. Skratka, kot pravi Mojca, Slovenci smo res avanturisti in popotniki. Njen moz Luis pa se vedno znova cudi tistim Slovencem, ki nenehno potujejo ali pa so na potovanju okoli sveta in mu, ko jih vprasa, kaj delajo, recejo, da so studenti ali pa (se pogosteje), da ne delajo nic. To mu daje vedeti, da nam, Slovencem, kljub vsemu se ne gre tako slabo. Zivljenjska zelja vsakega Cilenca namrec je, da bi si vsaj enkrat v zivljenju lahko privoscil dopust. O Evropi pa sanjajo kot o Eldoradu.

Ah, ko bi le vedeli, v kaksni zmoti zivijo.:) Cene pa so v Cilu tako ali tako enake (in marsikje celo visje) kot pri nas.

Kakorkoli, Mojca ostaja kraljica v svojem hostalu, srecna je; ceprav je zato, da je pred 12 leti zapustila Slovenijo bolj ali manj za vedno, potrebovala kar veliko poguma in j … Pa da ne bom o njej; reportazo o njeni zivljenjski poti boste (morda:) lahko prebrali v eni od naslednjih stevilk Jane. Vsekakor je bilo srecanje zanimivo, olje je (hvalabogu) koncno oddano, ruzak pa je ze ze poln drugih cudovitih stvari (prav neverjetno je, kako te potrosniska mrzlica se zdalec ne izpusti niti v teh krajih; ampak kupovanje spominkov je del potovanja; skrbeti bi me zacelo sele, ce bi, bognedaj, na primer zacela pogresati kaksen Mc Donald’s ali Spar …:), jaz pa ze nekaj dni v Boliviji, kjer je, verjamete ali ne, se toliko bolj cudovito kot vse doslej.

In ceprav se je pravkar mocno ulilo, se zdalec ne plavam kot sem se ves cas bala, saj se je obdobje hudega dezevja (menda) pravkar zakljucilo. Dezevalo bo kaksno uro ali dve; ta cas bom izkoristila, da napisem vse tisto, kar se dolgujem tistim, ki berete blog. Potem pa bo spet posijalo se ne prevroce, a vseeno cudovito bolivijsko sonce.

  • Share/Bookmark