Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za ‘Bolivija 2007’


Witches Market

… je (zal se ne sploh ne morem iznebiti primerjanja z dosedanjimi potovanji; natancneje z Azijo) po svoje zelo podoben nepalskemu Kathmanduju, sicer pa imajo vsa ta ogromna mesta na prvi pogled nekaj skupnega. Ko vanje prides, se ti zdi vse skupaj tako zelo bucno, preveliko, natrpano, umazano … Potem pa (najpogosteje v tistih, ki na zacetku izgledajo najbolj grozno) najdes kaksen koticek, cetrt, ulico, zaradi katere ti mesto od zelo lepo ostane v spominu za vedno.

In zame je taksen La Paz, kamor sem prispela vceraj zjutraj in kjer zdaj nimam poceti kaj veliko drugega kot da cakam na torkov let proti Evropi. Morda se bom jutri le se odpravila proti Copacabani in si ogledala se Islo del Sol oziroma jezero Tititcaca se z bolivijske strani, drugace pa … kot vidim, bi mirno lahko prezivela naslednjih nekaj dni tudi v La Pazu (kar sicer na takih potovanjih ni ravno moja navada, saj me, pa naj bo nekje se tako lepo, zacne slej ko prej gnati naprej.). No, naj povem se, da je Bolivija zelo poceni; vsaj enkrat cenejsa je od (ze tako kar poceni) Peruja in vsaj trikrat od Cila. Sicer pa sem se vceraj, ko sem si malo odpocila, sprehodila po bliznjih ulicah. Odkrila sem ze muzeja tekstila in koke (slednjega bom prihranila za zadnji dan:), najzanimivejse odkritje pa je bil t.i. Witches Market, kjer domacinke prodajajo vse zivo, s cemer lahko kogarkoli zacarate, mu prinesete sreco ali nesreco; odvisno pac od tega, kako ljub (ali neljub:) vam je … Senore so me najprej malo nezaupljivo opazovale, ko sem se cez market sprehodila tretjic, pa so postale bolj prijazne in so mi zacele svoje nenavadne, a zanimive zvarke ponujati. Nisem ravno najbolj vrazeverna, a ko sem v roke prijela nekaj njihovih talismanov, sem kar nekako zacutila njihovo moc … Zato sem jim jih raje hitro vrnila; in se odlocila, da jih bom, za prijatelje (same pozitivne, obljubim!) raje kupila sele zadnji dan.

Najbrz ni potrebno posebej poudarjati, da sem se iz prijetnega hotela na eni in glavnih ulic ze danes zjutraj preselila v Hostal Cactus (ali nekaj podobnega) – in to predvsem zato, ker je ta prav na sredini tega Carovniskega marketa … Skratka, v vsakem primeru se obeta se zanimivih naslednjih nekaj dni; svoj dolg do bloga pa sem zdaj (a ne, S. in B.?), upam, vsaj zaenkrat dokoncno izpolnila.:)

  • Share/Bookmark

Salar de Uyuni

Kot receno, je potovanje cez Salar de Uyuni nekaj najlepsega, kar sem kdaj dozivela in videla. V San Pedru sem rezervirala tri dnevno potovanje pri agenciji Colque, ki se je kljub nekaterim dvomom od prej izkazala za odlicno, placala 75 USD (to je trenutno najnjizja cena, ce gres s cilenske strani) za tri dni, v to ceno pa je bilo vkljuceno vse, razen vstopnine v obmocje nacionalnega parka (mislim, da je kaksen dolar in pol) in manjsega zneska, ki ga moras placati, ko zapustis Cile oz. vstopis v Bolivijo.

Medtem ko so nas strasili, da se v jeepu, s katerim prevozis celo pot, pogosto stiska celo 7 potnikov plus sofer, smo imeli veliko sreco, saj smo sli tisti dan s to agencijo na pot samo stirje – ob meni se kanadski gasilec Taylor, italijanski pravnik Steffano in njegova zena, uciteljica telovadbe Ellena. Slednja dva predstavljata tipicno generacijo mladih Evropejcev, saj vsak govori kaksnih pet jezikov (Steffano pri tem rusi prav vse stereotipe o Italijanih) in se, dobesedno s trebuhom za kruhom, selita po Evropi. Zdaj sta zivela v Bruslju, ko se vrneta, pa morata zaceti iskati stanovanje v Londonu, ker je S. dobil sluzbo pri neki telefonski druzbi, ki jo nastopi aprila.

Pa pustimo to. Bistveno je, da smo bili na poti samo stirje in da smo se prav nenavadno zastekali (kar ni ravno nepomembno, ce si na taki poti ves cas skupaj cele tri dni). Iz San Pedra smo startali ob osmih zjutraj z avtobusom in se zaustavili ze po 10 minutah, saj je bil pred nami cel konvoj (mislim, da 500-tih) mladih cilenskih sportnikov, ki so potovali v Argentino. Ce bi cakali, da cariniki pregledajo vse, bi bili najbrz se zdajle nekje tam; zahvaljujoc vodicu Rolandu, ki je na poti spremljal individualno skupinico, so nas cez spustili ze po kaksni uri. Po petnajstih minutah voznje je sofer zavil s asfaltirane ceste na makadamsko pot (pravzaprav sploh ni bila pot, saj smo po puscavi cele naslednje tri dni vozili kar krizem krazem.) in z opazno nostalgijo pokazal na asfalt, od katerega smo se poslavljali ter komentiral: “To je pot v Argentino.” In to, je pokazal predse, “je pot v Bolivijo …”.

Na meji ni bilo tezav (pozabila povedati, da so, ker se bojijo neke sadne musice, pred mejo Peruja s Cilem neusmiljeno vrgli stran vse moje sadje:( in vsa jabolka sem tokrat uspesno presvercala cez. Potovanje se je zacelo. Ze kar kmalu smo se ustavili pri prvi laguni, sledile so se tri ali stiri (oprostite mi, ker sem pozabila, kaksno je zaporedje imen, ampak gre nekako tako kot: Laguna Colorada, Laguna Blanca, Laguna Verde …) in ena je bolj cudovita od druge. Voda se preliva v gore in te v nebo. KO jih gledas, pravzaprav sploh ne mores lociti, kaj je zemlja in kaj je nebo; kot da locnice med njima sploh ne bi bilo. Pozno popoldne smo se ustavili v neki postojanki, kjer smo preziveli noc; sedem ze pripravljenih odej na vsaki postelji ni obetalo nic dobrega in ker sta bili dve postelji se prosti, sem nase nadela se dodatnih sedem (zaradi cesar se celo noc nisem mogla niti premakniti), da nisem ravno zmrznila. Steffano in Ellena sta imela, ki sta vecino potovanja kampirala, sta imela s sabo ogromne spalke, nastimane na -20 stopinj, tako da ju ni zeblo, Taylor, ki je iz Kanade, pa je tako ali tako spal v kratkih rokavih (pa se vroce mu je najbrz bilo …). Najlepse, kar smo videli ta, prvi dan, so bili zame flamingi. Na tisoce jih brodi po vseh teh lagunah in videti kaj takega je res nepozabno, pa tudi neopisljivo. Ker pa flamingi seveda niso ravno cakali, da bi se jim priblizali, sem bila prvic med potovanjem zares jezna, ker nimam s sabo boljsega fotoaparata s posebnimi objektivi (odkar so mi v Indiji enega ukradli, sem se od tovrstnih nalozb namrec zacasno poslovila).

Naslednji dan smo si ogledali t. i. dolino Salvadorja Dalija; nenavadne strukture iz ogromnih kamnov, ki so jih v tisocletijih bruhanja izoblikovali bliznji vulkani. Potem smo se ustavili se pri t.i. kamenih drevesih, katerih izvor je menda enak, ampak ko smo “in the middle of nowhere” gledali, kako dalec so prve gore, nam ni in ni bilo jasno, kako za vraga so vse te strukture prisle tja. Ampak vseeno smo uspeli izvedeti, da sam Dali teh krajev ni nikoli obiskal. Aha, in da ne pozabim cudovitih in se delujocih gejzirjev. Besede tega ne morejo povedati; vidim, da bo po vrnitvi res treba prilepiti kaksno fotko, ja.:)

Ceprav naj bi si po nacrtu sam Salar ogledali ze drugi dan potovanja, to ni bilo mogoce, ker je Salar zaradi dezja zalit z vodo. Zato smo ze drugi dan prisli v Uyuni, prvo mesto na bolivijski strani, tam prespali, potem pa nas je naslednje jutro pobral sofer Marcos. Najprej smo si ogledali pokopalisce starih vlakov (pocis od smeha in zacudenja), kar je gotovo ena od posebnosti Bolivije (v taksnih oblikah, kot ti vlaki iz zacetka minulega stoletja, ki pa so vozili kar do osemdesetih let), potem pa smo sli se v tako tezko pricakovani in niti ne tako zelo oddaljeni Salar. Vozili smo po visoki vodi in po kaksne pol ure prisli do t.i. slanega hotela. In spet sem se, ze drugic v dveh dneh, znasla na obmocju, kjer ne ves, ali si se na zemlji ali pa kje drugje v brezdanjih prostranstvih tega nenavadnega sveta. Ne vem, kako opisati vse to. Cas je kar tekel in tekel, mi pa smo kar stali tam, vecino casa smo bili brez besed, z bosimi nogami v mrzli soli in vodi in opazovali ta nenavaden, a tako skrivnosten in cudovit svet.

Sele, ko smo odsli, sem se zavedla, da smo po vsej tisti soli brodili vec kot dve uri. In se bi lahko. Cas je povsem izgubil pomen … Salar de Uyuni je obmocje, kjer se zaves, kako zelo skrivnostno in cudezno je vse - in kako vse preveckrat utegnemo na to pozabiti.

Sokirani od lepote in cudezne skrivnostnosti smo se vrnili v Uyuni, kjer je Taylor ostal se en dan, Steffano, Ellena in jaz pa smo se odpravili na 14-urno voznjo po bolivijskih ne-cestah do La Paza, od koder sta S. in E. kar takoj odsla se na en trekking, preden bosta v ponedeljek iz La Paza odletela proti domu. Moj let je le dan za njunim in - le koliko poguma potrebujes, da se preselis v Bolivijo?

  • Share/Bookmark

San Pedro

Zelo zamujam z novo objavo, vem, ampak vecino zadnjega tedna sem se (na sreco) klatila po krajih brez interneta in kjer je se elektrika bolj redkost – da o vodi niti ne govorim. Torej, iz Arequipe sem se potem, ko sem koncno uspela dobiti nazaj svoje hlace, odpravila v Cile. Voznja do zadnjega kraja pred mejo traja kaksnih pet ur, potem te tam poberejo taksisti, ki ti pomagajo urediti tudi obmejne formalnosti in cez dobro uro si ze v Cilu, natancneje v Arici, mestu, ki se med drugim ponasa tudi s (trenutno) zelo toplim morjem. Ampak, meni se je mudilo oddati tisto nesrecno olje, zato sem se morskim uzitkom odrekla in na obali prezivela le nekaj tistih ur, kolikor jih je bilo potrebno pocakati do odhoda busa v San Pedro de Atacama, odrocno, a cudovito puscavsko vasico, kjer vedno sije sonce oz. kjer nikoli ni dezja. Do tja smo se vozili celo noc, potem pa, navsezgodaj zjutraj, ko sem od postaje sla tistih pet minut po eni od dveh ulic, kolikor jih (skoraj) premore celotna vasica, kljub temu, da sem vedela, kaj me caka, prijetno presenecenje. Sredi cilske puscave sem namrec v resnici naletela na ogromen napis: Hostal Sonchek in potem tam v neverjetno prijetnem in mirnem okolju spoznala Mojco, ki tam zivi ze 12 let, pa njenega moza Luisa. Zelo prijetno je bilo in kar ni mi bilo za oditi od tam, ampak kljub temu sem potem, ko sem si malo odpocila in si ogledala nekaj glavnih znamenitosti v bliznji okolici (vecina jih je dosegljivih z biciklom, ki si ga izposodis za nekdanjega jurja in pol) odpravila v Salar de Uyuni. Ta je bil nekaj najlepsega, kar sem v zivljenju videla in ce kdaj hodite po teh koncih, ga v resnici ne smete izpustiti (ja, do konca zivljenja bi mi bilo zal, ce bi ga; prav si imel, Marko). A vec o tem v naslednjem blogu. San Pedro de Atacama pa … najbrz je odvec poudarjati, da sem tam srecala dva Slovenca, ki sta prisla iz Bolvije v Salar in sta v San Pedru ostala le nekaj ur, pa Lascanko in LJubljancanko, ki sta prav tako cez Salar prisli iz Brazilije, pa cez Argentino in za kateri upam, da se bomo se videli. Skratka, kot pravi Mojca, Slovenci smo res avanturisti in popotniki. Njen moz Luis pa se vedno znova cudi tistim Slovencem, ki nenehno potujejo ali pa so na potovanju okoli sveta in mu, ko jih vprasa, kaj delajo, recejo, da so studenti ali pa (se pogosteje), da ne delajo nic. To mu daje vedeti, da nam, Slovencem, kljub vsemu se ne gre tako slabo. Zivljenjska zelja vsakega Cilenca namrec je, da bi si vsaj enkrat v zivljenju lahko privoscil dopust. O Evropi pa sanjajo kot o Eldoradu.

Ah, ko bi le vedeli, v kaksni zmoti zivijo.:) Cene pa so v Cilu tako ali tako enake (in marsikje celo visje) kot pri nas.

Kakorkoli, Mojca ostaja kraljica v svojem hostalu, srecna je; ceprav je zato, da je pred 12 leti zapustila Slovenijo bolj ali manj za vedno, potrebovala kar veliko poguma in j … Pa da ne bom o njej; reportazo o njeni zivljenjski poti boste (morda:) lahko prebrali v eni od naslednjih stevilk Jane. Vsekakor je bilo srecanje zanimivo, olje je (hvalabogu) koncno oddano, ruzak pa je ze ze poln drugih cudovitih stvari (prav neverjetno je, kako te potrosniska mrzlica se zdalec ne izpusti niti v teh krajih; ampak kupovanje spominkov je del potovanja; skrbeti bi me zacelo sele, ce bi, bognedaj, na primer zacela pogresati kaksen Mc Donald’s ali Spar …:), jaz pa ze nekaj dni v Boliviji, kjer je, verjamete ali ne, se toliko bolj cudovito kot vse doslej.

In ceprav se je pravkar mocno ulilo, se zdalec ne plavam kot sem se ves cas bala, saj se je obdobje hudega dezevja (menda) pravkar zakljucilo. Dezevalo bo kaksno uro ali dve; ta cas bom izkoristila, da napisem vse tisto, kar se dolgujem tistim, ki berete blog. Potem pa bo spet posijalo se ne prevroce, a vseeno cudovito bolivijsko sonce.

  • Share/Bookmark

Lima

Kot obljubljeno, bom vtise s tokratnega potovanja strnjevala na blogu. Malce nenavadna oblika dnevnika je to; se posebej zato, ker me je pred dnevi mocno zaskrbelo dejstvo, da je nek, sicer zelo prijeten spletni dopisovalec, samo s pomocjo podatkov na internetu izvedel o meni skorajda vec, kot vem sama. K cemur je, jasno, pripomogel tudi blog …
No, ceprav imam nekaj dilem, pa je taksna oblika “porocanja” enostavna iz vec razlogov. Pa ne bom po nepotrebnem zapletala; povem naj le, da se je potovanje ze zacelo! Zacelo se je pravzaprav ze v torek zjutraj, ko smo krenili proti Gradcu, vmes pobrali se nove cevlje (hvala, S.!), s katerimi (novimi, namrec) sicer v zivljenju ne bi sla na tako potovanje, tokrat pa mi glede na to, da kljub nekaj tedenskemu intenzivnemu iskanju nisem nasla nobenih primernih (kaj pa morejo trgovci, ce imam noge kot pingvin), in to kljub temu, da nisem imela nobenih posebenih zahtev (le nedrsljiv podplat; na vibram sem vmes lahko samo se pozabila) in goretex. KOt da bi iskala iglo v kopici sena – in to ne glede na to, da sem bila zanje na koncu pripravljena placati ze celo premozenje. Ah, le kje so casi, ko si kupil cevlje, bili so ti prav, nosil pa si jih vse, dokler niso razpadli (kar je bilo ponavadi nekaj let). Pa so bili brez vseh sodobnih dodatkov, kakrsne imajo vsi ti izumi sedaj … ko samo se cakam, kdaj bom spletno posto lahko pregledovala kar s pomocjo vezalk.:)
Kakorkoli, letela sem z Iberio in res je vse, kar boste o izkusnjah z njimi nasli na netu. Stevardese na letalu so izjemno neprijazne (takoj, ko pride do kakrsnega koli problema), vrhunec vsega pa je bil, ko so mi skusali za vegetarijansko kosilo “prodati” kos piscanca … in so vztrajno trdili, da je to pac vegetarijanski obrok. Se sreca, da na letalu ni mogoce odpreti okna … drugace bi ven letel tisti piscanec ali pa stevardesa. No, ampak vse to sodi zraven in pocasi se bom, vsaj za obdobje enega meseca, ocitno morala navaditi na latino temperament.:)
Madrid je videti izjemno lepo mesto (kolikor sem ga pac lahko videla opolnoci, ko sem priletela in dopoldne, ko sem odhajala iz odlicnega hotela, za kar gre zasluga prav prej kritizirani Iberii). Zdaj sem, po dveh dnevih in enajstih urah in pol letenja na relaciji Madrid-Lima na letaliscu v Limi, kjer prezivljam noc, ker imam ze ob sestih zjutraj let za Cusco (kraj v blizini Machu Piccha), checking pa je ze tri ure prej …
Vec o noceh na letaliscu naslednjic, ko bodo (upam) sledili tudi prvi vtisi “iz prve roke” iz Peruja. Dezevna doba gre ocitno h koncu, saj je po tednih dezja v Limi 30 stopinj; seveda pa slednje ne velja za kraje, ki jih nameravam obiskati v naslednjem mesecu dni.
Hmmmm, malce optimizma mi vcasih res ne bi skodilo …:)

  • Share/Bookmark