Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za ‘miks’


Tomb Raider

Zadnjih nekaj dni je bilo pa divjih! Ce bo slo do konca tako naprej, bom zelo hitro spravila noter vse tiste minule dneve nemocnega cakanja. Do interneta je bilo tule, v Kambodzi, malo tezje priti v zadnjih dneh. Malo zato, ker kafejev pac ni na vsakem koraku, se bolj pa zato, ker sem zelo hitro potovala. Zato bom dogodke zadnjih dni (vsaj nekatere) opisala po delih. Obljubljen zapis o avtobusni mafiji pa naj pocaka do doma.:)

Templji v Siem Reapu so cudoviti! Z Maheshem, racunalnicarjem iz Indije, sva si sposodila bicikle (1 dolar na dan in delovala sta zelo neprepricljivo) in se odpravila na pot. Najprej me je bilo malo strah divjega prometa – ampak le s kom si lahko varnejsi na azijskih cestah kot z Indijcem?:) Edina tezava, ki sva jo imela, je bila, da je on, preprican, da je v Indiji, na vsak nacin hotel vozit po levi. Kar je zgledalo tako, da se je on na vsakem ovinku ozrl nazaj in preveril, ali me je ze povozil kak tuk tuk ali motocikel, jaz pa sem vpila za njim, naj se za bozjo voljo prestavi na desno stran!

Drugace pa sem kmalu opazila, cesar doslej nisem zaznala se nikoli doslej. Ceprav ima promet v vsaki azijski drzavi svoja, vecinoma seveda nepisana pravila (obicajno je glavno pravilo, da ima vecje vozilo, pa naj je to tuktuk, riksa, bicikel, krava ai tovornjak pac vedno prednost), se vsi udelezenci v prometu med sabo sporazumevajo z nekaksnimi hitrimi, komaj opaznimi gestami in gibi. Opazovala sem Mahesha, ki je vozil pred menoj in presenetljivo hitro @zakapirala@ sistem. Popoldne sem se od templjev v center mesta vrnila sama, in to celo ponoci!Kar dobro mi je slo – le na vsakem petem ovinku v povprecju sem, ko je polozaj res izlgedal ze popolnoma brezupno, raje preprosto kar zaprla oci …  Pa je slo. Namesto luci sem v rokah drzala sprej za primer, da bi me kdo … napadel. A se mi (sicer imam zelo cuden okus za azijska mesta) zdi bolj verjetno, da bi me kdo napadel v Komendi kot pa tu. Res je sicer, da skoraj vsi nosijo orozje. Ko se je eden od zaposlenih v nasem hotelu (ze v Phnom Penhu) vceraj napil, je nenadoma od nekod prinesel avtomatsko pusko … mislim, da so Avstralci, ki so si jo navduseno ogledovali, rekli, da je Mi5. Sicer pa imajo tu tudi drugace zelo nenavadne konjicke, povezane z orozojem. Turisti si lahko, recimo, kupijo svojo kravo, v katero potem streljajo.

Kljub vsej lepoti, magicnosti in vzhicenosti nad templji, ki sodijo pod blagovno znamko @Angkor VAt@ sem imela po dveh dneh bolj ali manj vsega dovolj. Potem ko sem videla sem kaksnih 30 templjev, so se mi zaceli zdeti ze vsi enaki. Se najbolj naporne pa so bile prodajalke vsega – od knjig, majic, do kokosovih orehov in kokakole – ki jih po vztrajnosti prekasajo samo se vozniki motorojev v bliznjem vietnamskem Ho Chi Min Cityju (nekdanjem Saigonu).  Le kaj je tem Azijcem, da kar naprej spreminjajo vsa ta lepa stara imena?) Kakorkoli – po dveh dnevih sem imela njihovih raznovrstnih ponudb in prepricevanja, da vsega, kar ponujajo, res ne potrebujem, vec kot dovolj. Tretji dan sem zapustila Siem Reap in se odpravila na 8 urno voznjo v prestolnico Kambodze Phnom Penh.

Drugace pa me je ob Angkor Watu dalec najbolj ocaral Ta Prohm, tempelj, ki so ga se pred kratkim povsem pokrivala dzungelska drevesa. V njem so posneli tudi Tomb Raiderja. Zdaj si bom morala pa nujno se enkrat ogledat ta bedast film!

Ta Prohm me je ocaral tako zelo, da sem se tja vrnila kar dvakrat. Drugi dan sva si sla z Maheshem najprej  v Angkor Wat ob 5 zjutraj (sonce vzide natanko ob 6.35) ogledat cudovit soncni vzhod. Bilo je kot da bi bil Angkor Wat zgrajen samo zaradi sonca – ali pa kot da bi sonce vzhajalo samo zanj!

Potem  sva jo mahnila vsak po svoje. Nasla sva se (in se potem, ker si tisti vecer nisva utegnila zamenjati naslovov, verjetno za vedno izgubila, ceprav je sel naslednje jutro tudi on v Phnom Phen) popoldne, nenapovedano, pri Ta Phromu. On je bral, jaz pa bi tam lahko sedela ure in ure, tedne in tedne, mesece … Sploh pa je tako bolj ali manj pri vseh stvareh v mojem zivljenju. Naokoli bi lahko bilo na tisoce cudovitih templjev, jaz pa bi se za vedno ustavila pri tistem enem.

Naslednje jutro sem se vseeno odpravila naprej.

  • Share/Bookmark

Odklop

Iz BKK se nisem nic oglasala, ker ni bilo prav veliko o cemer bi pisala. Turisticnega geta sem do grla sita. Sem pa na sreco imela dovolj casa, da sem koncno le obhodila (in obvozila) bolj ali manj celo mesto. Ogromno je in brez javnega prevoza se je v njem skoraj nemogoce znajti (kar ne velja nujno za vecino drugih azijskih prestolnic). No, pred dnevi sem prvic v zivljenju videla, da je kje v Aziji policist ustavil motorista, ker je vozil brez celade! Potem sem se spomnila, da mi je o visokih kaznih za ta prekrsek razlagal tip, ki me je z motorjem pred tedni peljal na ambasado, ko sem si urejala vizo za Burmo. Pa sem pozabila. Hm, le zakaj se mi zdi, da je od takrat minilo ze vsaj leto dni?:)

Drugace pa se je pred tremi dnevi iz  Yangona uspel prebiti tudi Ken. Sele vceraj sva se uspela srecati. Ti Japonci (pardon, Okinawci) so neverjetni! Povsod imajo svoje skrite koticke, kjer lahko, ce te @spustijo@  zraven, neznansko uzivas. Oni bolj ali manj na takih potovanjih ves cas uzivajo. No, sama sem   – potem ko sem v minulih dneh v BKK uredila nekaj cisto tehnicnih stvari – potem v ponedeljek v zadnjem trenutku spremenila nacrte. Namesto, da bi danes prisla domov, sem se po zelo zabavni, a dolgi in naporni  voznji od BKK do Siem Rapa (na poti nas je @zajela@ kamboska avtobusna mafija, a o tem raje kdaj drugic, mogoce ze jutri:) torej znasla v Kampuciji.

Na smrt smo utrujeni (od cesa le?:), ampak tako zelo srecna sem, ker sem ostala. Kambodza je na prvi pogled videt prijazna (no, neko dezelo lahko tako naredijo predvsem ljudje), je pa tudi nekaj nevarnosti, ki se jim je pac treba izogniti. Kakorkoli, jutri, ce bo po sreci, @pade@ Angkor Wat. Ze od nekdaj sem si ga zelela videti. Smo si pa pravkar ogledali se dokumentarni film o Polu Potu in sranju, ki ga je ta norec povzrocil tukajsnjim ljudem. Saj sem o tem ze kar veliko vedela – ampak ce spremljas to od doma, se zdijo zadeve cisto drugtacne, veliko bolj oddaljene. LJudje si – podobno kot v bliznjem Vietnamu, kjer so nepredstavljive grozote pocenjali Americani – se vedno niso povsem opomogli. Sicer pa zdaj vem, da moram nujno v muzej vsega tega sranja in gledat polja smrti v Phnom Phen. Ce se ne umirim in bo slo se nekaj dni tako naprej, bo zaradi moje radovednosti ze spet odpadlo morje.:(

No, poskusila se bom potrudit, da bom (verjetno ob tajski, ne ob kamboski) obali prezivela vsaj nekaj zadnjih dni.

Drugace pa postaja Siem REap zaradi stevilnih turistov, ki prihajajo sem zadnja leta, pravi azijski Disneyland. Kot nori gradijo hotel za hotelom, vsi (no, tisti, ki smo jih videli ob poti) imajo stiri ali pet zvezdic … B …, imel si sreco, ker si takrat – najbrz v zadnjem hipu – Kambodzo nasel se turisticno povsem nepokvarjeno!

Vec o vtisih pa jutri, ko bo gotovo veliko za povedati. Zaenkrat pa – ceprav bo pocasi (kljub vsemu) naslednjo nedeljo, 21. decembra ze koncno lepo priti tudi domov, sem neznansko vesela, ker sem ostala in tako podaljsala tale dopust. Zdi se mi, da se sele zdaj zacenjajo prave pocitnice. Novi kraji, dezele, ljudje, prinasajo vedno tudi povsem nove energije. Se ze veselim!

  • Share/Bookmark

Na Vzhodu nic novega …

Obticali smo v Yangonu. Let Air Asie, ki naj bi danes zacela letet v
Bangkok in s katero naj bi danes letela tudi jaz, je bil odpovedan. Kar
smo, ker se na letaliscu v Yangonu zjutraj ni javljal nihce, izvedeli
sele, ko je nekaj ljudi slo preverit na letalisce. trdno so bili
odloceni, da bodo od tu odsli danes. Trije turisti so menda celo noc
bivakirali pred letaliscem, ker so slisali, da bo nekaj letal iz BKK
priletelo v Yangon – in so bili prepricani, da bodo potemtakem leteli
tudi nazaj. Ceprav situacija zdaj niti ni vec tako zelo zabavna in ne
smesna (predolgo ze traja in prevec negotovo je vse), je zelo zanimivo
opazovat, kako se Evropejci (no, Zahodnjaki nasplosno) obnasajo v taki
situaciji. Predvcerajsnjim sem sele izvedela, da je vecina popotnikov
ves cas na valiumu. No, nic cudnega, da se mi tako pogosto vsi zdijo
tako zelo srecni! Ce s tem pomesamo se alkohol, ki ga vsi v nabitem
hotelu redno absorbiramo vsak vecer, je recept za uspeh tukaj! Tisti,
ki niso na valiumu, tulijo na nemocne usluzbenke letalskih agencij, ki
skusajo pomagat po najboljskih moceh. Vsi tu so res zelo prijazni,
ampak v tem trenutku res ni mogoce naredit nicesar. Celo burmanska
vlada se je usmilila turistov – in je danes odprla en mejni prehod pri
Tachilecku, cez katerega je izjemoma mogoce po zemlji, brez posebnega
dovoljenja. To je na meji s Tajsko, v blizini Chang Maia. Do meje je
mogoce letet, potem pa je se kaksen dan do Bangkoka. To bi bila
alternativnavarianta, ki bijo ubrali, ce res ne bi bilo na voljo nic
drugega. No, ce se vrnem k Zahodnjakom – vse zivo poskusajo, da bi
prisli od tu. Sama se vedno ne vem, ali je boljse (ali slabse) cakat v
Yangonu ali v BKK. PO drugi strani pa je v BKK mogoce uporabljati vsaj
mobitel in kreditne kartice. Vecini turistov tu je ze zmanjkalo
denarja. No, pa tudi vecina letalskih druzb nima pisarne v Yangonu.
Minuta klica kamorkoli iz drzave pa stane deset dolarjev … Torej bo
verjetno vseeno lazje cakat v Bangkoku, ceprav je tam situacija v
bistvu se bolj negotova. Ce drugega ne, je od tam vsaj po zemlji mogoce
it v Malezijo in domov letet iz Kuala Lumpurja. Ce seveda ne bi bili
vsi leti zasedeni. In ce bi mi iz nasega zunanjega ministrstva slucajno
izvolili odgovorit na mail, v katerem sem jih sprasevala, za katero od
okoliskih drzav rabimo vizo.

Drugace pa nam ni hudega. Vsi sicer
sparamo dolarje in zato namesto dobrega pira pijemo slab viski.
Steklenica viskija tu je cenejsa kot steklenica pira … ampak v Aziji
nikoli ni bilo prav veliko logike. Prav to je ena tistih stvari, zaradi
katerih ta konec sveta naravnost obozujem. In … komaj cakam, da bom
naslednje leto sla spet v Burmo in si ogledala se vse tisto, kar sem
tokrat izpustila. No, trenutno pa komaj cakam, da pridem od tu. Z nami,
Zahodnjaki, je pa res tezko. Kjerkoli trenutno ze je, clovek ni nikoli
zares zadovoljen.

:)

Aja, a sem ze povedala, da mi z zunanjega ministrstva sploh se niso odgovorili na mail, v katerem jih sprasujem, za katere okoliske drzave potrebujem vizo? Druge drzave za svoje turiste organizirajo posebne lete za cas, ko bo spet mogoce leteti … Vcasih sem res ponosna, da sem drzavljanka Slovenije.

:(

  • Share/Bookmark

Tajski protestniki zasedli letalisce

… so v torek zasedli glavno letalisce v Bangkoku. Okoli 3000 ljudi je ostalo ujetih noter, zdaj so jih menda ze evakuirali. zame posebej krasna novica je napoved, da se ne bodo umaknili, dokler premier ne odstopi, premier pa noce odstopiti. Letalisce je ze od torka zaprto. Do naslednjega torka, ko letim iz Yangona v Bangkok, bi se razmere ze morale umiriti, ampak ali se res bodo, ne ve nihce. Zdaj bi lahko mirno pocitnice v Burmi podaljsala se za kaksen teden, ampak ker so razmere na Tajskem res negotove (domacini tu pravijo, da je priblizno tako kot je bilo med lanskimi septemberskimi protesti menihov v Yangonu) je verjetno vseeno boljse biti v blizini letalisca – in izkoristiti prvo priloznost, ko bo slo. Seveda nisem edina s takimi nacrti; tu, v Burmi, med turisti vlada prava panika. Letalskih kart trenutno sploh ni mogoce rezervirati, punca zraven mene je ravno poskusila, pa so ji rekli, da je letalisce zaprto. Sama imam rezervirana dve karti za let Yangon – BKK (se dobro, pravzaprav), in sicer za naslednji torek in petek. Nekaj bo ze. Letalisce v BKK je tako pomembna prometna zila, da si ne morejo privosciti, da bi ga prav dolgo zasedali. Po drugi strani pa so ga najbrz ravno zato izbrali. Hudica, a res niso mogli pocakat se stirinajst dni?:)))

Nenazadnje sem pa tako na pocitnicah. In veliko boljse se je @zatakniti@ tu, v Burmi (pa ceprav v negotovosti) kot pa na glavnem bangkoskem letaliscu, ki ga zasedajo protestniki.

Aja, pa v porocilu, ki so mi ga poslali iz Slovenije (hvala M. – tu je namrec veliko pomanjkanje informacij) sem brala, da je na Tajskem tudi nekaj slovenskih turistov. Upam, da stejejo tudi tiste, ki trenutno nismo ravno cisto na Tajskem in ki na potovanje nismo sli preko agencije.:) Mimogrede, sem povedala, da v (in iz) Burme ni mogoce potovati po zemlji in da je letalo edina moznost?

Ah, obozujem pocitnice! Sploh take, na katerih je clovek lahko povsem brez skrbi.

:)

  • Share/Bookmark

Prepuscanje …

… je nekaj, cesar skoraj ne znamo (ali pa si ne upamo) vec, ceprav je tako noro dobro … Pred tremi dnevi sem se in se potem namesto v Kalawu znasla na cisto enem drugem placu – v vasi, neposredno ob Inley Lakeu. Pri cemer je bilo najbolj noro to, da v Kalawu preprosto nisem izstopila z busa in sem se kar vozila se kaksni dve uri – ne da bi sploh vedela, kam grem. ce sem za bagan napisala, da je nekaj najlepsega, kar sem kdaj videla, bom (da ne pozrem besede:) zdaj rekla, da je Inley Lake prav tako lep … danes smo bili na celodnevnem izletu med plavajocimi vasmi. bila sem na titicaci, v kashmirju pa se kje … ampak lepota jezera in zivljenja na njem tu … (tudi) to je nekaj, ob cemer zacutis, da cudezi nimajo meja.

ze prvi dan smo spoznali prijazano druzino domacinov, njihov ata, vodic z licenco, naju bo s kenom, japoncem z okinawe jutri peljal na treking po okoliskih hribih, in to do plemen, s katerimi nima vlada nicesar opraviti (torej tudi ne bo pobrala najinega denarja, pa se drugih turistov menda ni). vceraj sva bila s kenom pri njih in njihova hci mimi je stara 3,7 mesecev pa tako cveka, da se lahko doma pred njo skrije marsikateri solar. o njen starejsi brat je resen fant, saj hodi v solo (za katero morajo starsi, ki zivijo v mestu, placevati …). skratka, vceraj smo si naredili neizmerno zabavo. mala je imela prave predstave in s kenom sva se valjala. ata ji je iz rutice naredil @banano@ in mala je meni nic tebi nic vanjo ugriznila. potem je ruto prinesla k meni in me z mojima dvema levima rokama spravila v neizmerno zadrego … kenu ni slo nic bolje od rok. predolgo smo ze odrasli.

potem sem se na sreco spomnila, kako smo kot otroci delali avioncke iz papirja. ko je poletel prvi (ceprav ga je malo zanasalo), je se kena zgrabila japonska delovna strast in mojim letalom so se kmalu pridruzile @skoraj@ rakete. po nekaj minutah je po hisi vse kar letalo … in najbrz se dolgo potem, ko sva odsla.

sem povedala, da mimi ob burmanskem jeziku govori se anglesko, zna pa ze tudi nekaj stavkov v japonscini? pa da ne pri njej in njenem bratu in ne pri nobenem drugem otroku v burmi nisem videla niti ene same igracke (razen zmajev, ki jih spuscajo)? veliko otrok tu ima sicer kolo, ampak to ni igraca, temvec je prevozno, ce ze ne kar delovno sredstvo.

  • Share/Bookmark

Tokrat …

… bom pozrla prav vse obljube, ki sem jih tako ali drugace dala v zvezi s tem potovanjem. Predvsem – ne pa le – tiste, ki sem jih dala sama sebi. Ampak tudi v tem je car. Prehlad mineva: skupaj s tisto domnevno soncarico je bil nekaj najhujsega, kar se mi je v bolezenskem smislu – ce odstejem tiste nesrecne garje ali karkoli je ze bilo lani v peruju – kadarkoli zgodilo. nisem vedela, kaj bi, ce ne bi minilo. no, ampak je. ob treh zjutraj startam v kalaw in od tam na tridnevni treking do inley lakega. drugace pa sem vceraj cel dan v baganu prezivela @na konju@. cudovito je bilo s trmastim konjem momom jezditi med vsemi tistimi templji … in cudovito je bilo med vsemi tistimi templji opazovat soncni zahod. potem so me nahecali se, da sem sla na ladjico, kjer naj bi bilo cudovito. no, ampak to je prva zadeva, ki bi jo mirno lahko tudi izpustila. danes smo bili na mt. popi, budisticni sveti gori. obupno sem brez kondicije (se nikoli tako – in upam, da je k temu pripomogla tudi bolezen, ker se drugace ne mislim vec muciti s skakanjem po hribih v okolici ljubljane, ce me potem tukaj skoraj ubije kaksnih tisoc steng.

ker so prekratka majica in grozno pisane hlace edino, v cemer na mojih cotah ni rdece ali crne barve (no, kot sem z grozo opazila ze med potjo, imajo tudi te pisane hlace seveda rdeco crto, ampak upala sem, da duhovi, nati, tega ne bodo opazili) gotovo nisem razjezila duhov – sem pa v zadrego spravila marsikaterega meniha, ker sem zaradi prekratke majice kazala popek – oz. tisto, kar naj bi tam okoli bilo.

Skratka, kakorkoli se clovek trudi, nikoli ne more ustreci vsem.

drugace pa se mi je danes, med potjo na mont popa, nekaj prelomilo. zgodilo se mi je tisto, kar se cloveku – no, meni – lahko zgodi samo v aziji. nenadoma se je razprsila vsa moja jeza, ki sem jo tako pogosto tako polna doma. zacutila sem, da se, ce na svetu obstaja vsaj ena tako lepa dezela kot je burma, res nima smisla prav dosti sekirati zaradi cesarkoli. po drugi strani … ko sem ob vaseh med potjo opazovala ljudi, ki zivijo cisto drugace, sem se sprasevala, ali je to tudi zanje tako zelo velika sreca kot se nam zdi, ko na vse to gledamo z nase perspektive. Ne vem.

Kakorkoli – ne da bi meditirala 20 let, se je danes nekaj prelomilo in dosegla sem nekaksno stanje blazenosti. doma bi rekla Sve mi je ravno ko severni Banat … Vem sicer, da ne bo trajalo. ce bi, nimam pojma, kako bi funkcionirala doma. verjetno pa ne najbolje.

v bistvu pa sem nocoj prisla na tale pregresno drag interent ne le zato, ker mi je dolgcas, temvec predvsem, da v vcerajsnji blog dodam, da je Morje najboljse napisana tuja knjiga, kar sem jih prebrala v zadnjih letih. Nekaterih, ceprav zelo redkih domacih, nisem stela sem. Aja, pa Orwellove zgodbe niso Burmanske zgodbe, temvec so Burmanski dnevi.

kdo bi si mislil – blog se je zacel brati.

No, zdaj pa grem.

:)

  • Share/Bookmark

Morje …

… je edina knjiga, ki sem jo vzela s seboj in dalec najboljse napisana, kar sem jih prebrala v zadnjih letih. Ce bi jo morala opisat v enem stavku, bi rekla, da je to knjiga o miniljivosti. Mislim, da jo bom prebrala se enkrat – ceprav sem danes za dva dolarja pri payah kupila Orwellove Burmanske zgodbe. Doslej nisem imela pojma, da jih je napisal. Ne vem pa sicer, kako sem doslej brala potopise (vsekakor nic kaj zbrano), saj se mi niti sanjalo ni, da je Mandalay podrobno opisan v knjigi Veliki zelezniski bazar. Mandalay bom, kot kaze izpustila. VSe bolj me vlece tudi v Kambodzo, pa ne vem, zakaj.

Aja, pa seveda sem cisto nora na Bagan! Zdaj vem. Ceprav se bo po nekaj tednih lepo vrniti domov, je celina tisto, kar si v tem trenutku se najbolj zelim zamenjati.

  • Share/Bookmark

Yangon!

Juhuhu – danes se je koncno zgodilo tisto, kar sem si tako dolgo zelela in na kar sem tako zelo cakala! Ob 8.15 po lokalnem casu smo z letalisca v Bangkoku prileteli v Yangon! Zdaj sem tukaj! V Burmi trenutno ni prav veliko turistov, ne vem sicer, zakaj. Ciklon je mocno prizadel le dolocene predele dezele, tu so mi dejali, da tisti del zdaj pospeseno obnavljajo. ne vem sicer, ali gre tovrstnim informacijam verjeti. drugace pa je obmocje ob obali, ki ga je prizadel ciklon, eden tistih (stevilnih) obmocij v burmi, ki niso dostopni turistom. tu je pasja vrocina, veliko bolj vroce je kot na tajskem. ljudje so zelo prijazni in dezela v marsicem po eni strani spominja na indijo. po drugi pa tudi ne, saj je veliko manj hrupna, pa tudi prometa je manj. pravzaprav ga je v yangonu, ki je prestolnica in kjer ga je tako najvec, priblizno toliko kot v laosu, kjer clovek se posebej po vaseh in cestah izven prestolnice skoraj ze kar tezko sreca kaksen avto.

arhitektura je zelo zanimiva, kot v vecini azijskih velemest pa se mesa staro s sodobnim. veliko je kolonialnega stila … no, ampak zaenkrat je vse to le moj obcutek, saj si glavnih znamenitosti sploh se nisem ogledala. danes sem sla le na orientacijski pohod po mestu. turistov ni nic, v samem mestnem jedru se je kar zelo lahko orientirati. nas hotel je super. imenuje se motherland inn 2 in je od centra oddaljen le dober kilometer. turistov tu skorajda sploh ni; mislim pa, da je vseh tistih dest, ki so, skoncentriranih v nasem hotelu.

ker se moram zaradi nepredvidljivega prometa (vsaka pot tukaj traja veliko dlje kot kjerkoli drugje, ker so menda zelo slabe ceste) vsekakor vrniti v yng kak dan pred poletom nazaj v bkk, si bom prestolnico pustila za na konec. jutri popoldne tako ze sibam na 17 urno voznjo z busom v bagan. tam nameravam preziveti kar nekaj dni. ceprav sploh nimam (oz. nisem imela) doslej o burmi nikakrsne prave predstave, ceprav sem o tej dezeli prebrala ze marsikaj se mi zdi, da bo tam cudovito … zato si bom za bagan vzela kar nekaj dni. cas me (se) ne preganja, saj imam na voljo kar tri tedne. to pa je cas, v katerem si je (menda) mogoce ogledati vecino stvari.

aja, pa se to. cene so veliko nizje kot na tajskem, ljudje (kot ze receno) zelo prijazni in pripravljeni pomagati. le ne pogovarjajte se z njimi o kakijih … ceprav kaksnih vojakov ali policistov tu (seveda) ni videti, lahko videz tudi vara. mobitel sem ne vlece noben (na sreco), saj nimajo sklenjene pogodbe z nobenim od tujih operaterjev. mogoce je kupit sim kartico, ampak ta stane 1200 evrov … s cemer jim odtekanje informacij vsekakor uspe prepreciti. cudo bozje, da deluje internet! pa se ta verjetno samo v yangonu (in samo obcasno). bancnih avtomatov v bistvu ni, potovalnih cekov ne menjavajo, s sabo je najboljse imeti dolarje, ki jih je mogoce zamenjati v lokalno valuto, imenovano kyat. tega nikar ne pocnite pri indijcih (nategnili vas bodo z neveljavnimi 25, 55 in 75 @valutnimi@ bankovci) ali na letaliscu (kjer je zelo slab tecaj). taksi z letalisca stane okoli sedem dolarjev, v hotelu, kjer sem jaz, vas, ce rezervirate v naprej online, brezplacno pridejo iskat. budget hoteli (no, vsaj nas) vecinoma v ceno za sobo (od 5 do 10 usd) vkljucujejo tudi brezplacne zajtrke. sicer pa se je dobro pozanimat za menjalni tecaj, obicajno je lahko najboljsi v hotelih. razen hrane in podobnih stvari na ulici je mogoce placevati tudi v dolarjih, vendar je lahko spet slabsi tecaj, zato pazite. drugace pa boste za 100 dolarjev dobili ogromnooooo kyatov (danes sem jih dobila 120.000 …), ki jih je zelo tezko kam pospraviti. vecje dolarske bankonvce kot imate, boljsa je menjava. in ta je menda dalec najboljsa v yangonu.

v hotelih se je smiselno pozanimati tako za pot naprej (kam je mogoce itd.) kot za hotele v drugih mestih in rezervirati karte za bus. kot obicajsno povsod v aziji. vse je mogoce. ali, kot je danes rekel nekdo – pustimo prosto pot avanturi!

ce in ko bo slo, se se kaj oglasim … ce ze ne zaradi drugega, vsaj zato, ker bo zaradi zmede razlicnih informacij o tem, kako potovati po burmi, mogoce tole vendarle v pomoc komu od tistih, ki bo o prihodu sem razmisljal za nami.

drugace pa sem veliko razmisljala o tem, ko razni strokovnjaki za @kakije@ turiste opozarjajo, naj ne hodijo v burmo, da ne bodo podpirali vojaske saj veste cesa. ne podpirajo vojaske saj-veste-cesa in ne vlade, temvec ljudi … kot povsod po aziji (in se marsikje) jih je tudi tu ogromno, ki zivijo v turizma. puscanju denarja vladi se je v veliki meri mogoce izogniti. in le, ce pride sem kdo od zunaj, se je mogoce o tem, kaj se v resnici dogaja (kolikor je to pac sploh mogoce vedeti in videti) prepricati na lastne oci.

skratka, rekla bi, da molk in ignoranca v imenu t.i. nekaksnega @salonskega@ kakija v takih primerih nikomur ne koristi.

*za pomen izraza @kaki@ glej prejsnji blog z naslovom BKK. Ce bom (zakaj neki na to nisem pomislila v Kasmirju ali v Tibetu?) s potovanji po teh dezelah nadaljevala, prej ali slej sledi mini slovarcek @nezazelenih@ izrazov oziroma sifrant.:)

  • Share/Bookmark

Bangkok

Cas me seveda prehiteva (s casom na takih dopustih je tako kot s casom pri upokojnecih – nikoli ga ni dovolj:), zato prvi zapis le na hitro, ker sem obljubila. Potovanje  iz Evrope je bilo ok, Khao San Road je busy kot vedno. tokrat je celo se veliko bolj turisticen! Vizo za Burmo sem v BKK dobila v enem dnevu in vesela sem, ker se moji strahovi niso uresnicili. Stane nekaj cez 1200 bahtov, ce jo hoces v enem dnevu, pa moras doplacati se priblizno sesto (drugace to, da jo dobis, traja tri delovne dni). Ni pa res, da je ni mogoce dobiti (ce nisi ravno delavec na podrocju clovekovih pravic, novinar ali American). Najcenejsi prevoznik za Yangon in BKK je Air Asia, se vedno v Burmo ni mogoce priti po zemlji. Karto vceraj sem rezervirala le dva dni pred odhodom (to je smiselno narediti sele takrat, ko zagotovo ves, da bos dobil vizo), in to se po posebej ugodni, kar smesni ceni. No, vec o tem pa od jutri, ko bom tam. ce bo po sreci. mobiteli v Burmo ne vlecejo, saj nimajo sklenjene pogodbe z nobenim tujim operaterjem. bomo videli, ce @vlece@ internet. vsekakor bom imela v nekaj dnevih vec informacij.

aja, pa ker so ravno dva dni, preden sem sla (in vesoljnemu svetu oznanila, da bom na posebno prosnjo nekoga tudi tokrat s potovanja pisala blog>) v Burmi na 20 let zapora obsodili blogerja, ki je pisal o teptanju clovekovih pravic, smo se dogovorili, da bom namesto tega izraza, ce se bom javljala od tam, namesto c.p. raje uporabljala besedo @kaki@. (hvala, s.! ne vem sicer, kje si nasla ravno kakije, ampak ideja je naravnost odlicna!:)

ce bi imela vec casa, bi si tudi za stevilne druge besede lahko izmislila podoben sifrant. ampak, casa je tokrat zmanjkalo. mogoce naslednjic.

lp torej vsem, ki boste mogoce zasli sem gor (se posebej tistim, ki ste to obljubili, ker vas bom posteno prijela za nekaj, ko se vrnem, se se vam teh mojih umotvorov ne bo dalo niti brat; medtem ko jaz tvegam toliko, ko se tako zelo trudim!:).

torej – kmalu se spet beremo (ce je le v burmi vsaj se kaj kakijev)!

ce jih ni, pa se vidimo cez kaksnih 20 let, ko pridem iz zapora …

:(

  • Share/Bookmark

Witches Market

… je (zal se ne sploh ne morem iznebiti primerjanja z dosedanjimi potovanji; natancneje z Azijo) po svoje zelo podoben nepalskemu Kathmanduju, sicer pa imajo vsa ta ogromna mesta na prvi pogled nekaj skupnega. Ko vanje prides, se ti zdi vse skupaj tako zelo bucno, preveliko, natrpano, umazano … Potem pa (najpogosteje v tistih, ki na zacetku izgledajo najbolj grozno) najdes kaksen koticek, cetrt, ulico, zaradi katere ti mesto od zelo lepo ostane v spominu za vedno.

In zame je taksen La Paz, kamor sem prispela vceraj zjutraj in kjer zdaj nimam poceti kaj veliko drugega kot da cakam na torkov let proti Evropi. Morda se bom jutri le se odpravila proti Copacabani in si ogledala se Islo del Sol oziroma jezero Tititcaca se z bolivijske strani, drugace pa … kot vidim, bi mirno lahko prezivela naslednjih nekaj dni tudi v La Pazu (kar sicer na takih potovanjih ni ravno moja navada, saj me, pa naj bo nekje se tako lepo, zacne slej ko prej gnati naprej.). No, naj povem se, da je Bolivija zelo poceni; vsaj enkrat cenejsa je od (ze tako kar poceni) Peruja in vsaj trikrat od Cila. Sicer pa sem se vceraj, ko sem si malo odpocila, sprehodila po bliznjih ulicah. Odkrila sem ze muzeja tekstila in koke (slednjega bom prihranila za zadnji dan:), najzanimivejse odkritje pa je bil t.i. Witches Market, kjer domacinke prodajajo vse zivo, s cemer lahko kogarkoli zacarate, mu prinesete sreco ali nesreco; odvisno pac od tega, kako ljub (ali neljub:) vam je … Senore so me najprej malo nezaupljivo opazovale, ko sem se cez market sprehodila tretjic, pa so postale bolj prijazne in so mi zacele svoje nenavadne, a zanimive zvarke ponujati. Nisem ravno najbolj vrazeverna, a ko sem v roke prijela nekaj njihovih talismanov, sem kar nekako zacutila njihovo moc … Zato sem jim jih raje hitro vrnila; in se odlocila, da jih bom, za prijatelje (same pozitivne, obljubim!) raje kupila sele zadnji dan.

Najbrz ni potrebno posebej poudarjati, da sem se iz prijetnega hotela na eni in glavnih ulic ze danes zjutraj preselila v Hostal Cactus (ali nekaj podobnega) – in to predvsem zato, ker je ta prav na sredini tega Carovniskega marketa … Skratka, v vsakem primeru se obeta se zanimivih naslednjih nekaj dni; svoj dolg do bloga pa sem zdaj (a ne, S. in B.?), upam, vsaj zaenkrat dokoncno izpolnila.:)

  • Share/Bookmark