Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za ‘Okoli Annapurne 2010’


5416 – in konec. (za Open)

Ponedeljek, 23.8. (Thorong La Pass)

Zbudim se okoli pol petih, po kaksni uri startava. Vreme je megleno, se vedno pada leden dez. Zacneva se vzpenjati in se v pol ure dvigneva za 500 metrov, na t.i. High Camp, kjer vecina ljudi prezivi dan in noc zaradi aklimatizacije. To (na srečo) izvem šele pozneje, sploh pa mi to, da bi cel dan pocivala ze po polurnem vzponu ne pade na kraj pameti. Za naslednjih petsto metrov porabiva nekaj ur. Ko se enkrat vzpenjas nad 4000 in tam nekje, vsak meter šteje. Tudi (in še posebej) navzdol. Večino časa spet diham na škrge, ko se prebijava po ozkih gozdnih poteh. Z izjemo skupine domačinov, ki gredo tu čez na festival v Mukinath, prvo naslednje mesto in s katerimi se vso pot srečujemo ter nekaj karavan tovornih konj (naučeni so, da se v zaporedju po dva in dva na ozkih stezah ustavijo, ko ti pridejo nasproti, pa jim moraš dati nujno prednost) ter ene turistke iz Nemčije, ki jo je zmatrala višinska bolezen in jo gor vlečejo kar na konjem (na vrhu prelaza nenadoma čudežno ozdravi in se v dolino spočita, kot je, zbudi oziroma kar odskaklja peš) vso pot ne srečava nikogar. Niti enega turista. Niti muhe. Vse, kar je, so skale, slapovi, kamni, ozke kozje stezice, drevesa. Čudoviti vrhovi gora povsod naokoli (ko ni megle). In ledeni dež.

Hodim počasi, zmanjkuje mi kisika, pot precej spominja na tisto na Ice Lake, ki pa jo vseeno nekoliko kvari vreme. Po drugi strani si težko predstavljam, kako bi se na tej višini vzpenjala po vročem soncu, kakršno nas je spremljalo prvih nekaj dni. Zaradi pomanjkanja kisika ne utegnem misliti na prav veliko drugega kot na to, kako bom naredila naslednji korak (večino časa je pomembna celo odločitev o tem, ali je trenutno boljše gledati pod noge ali pred njih;). Lama tokrat pokaže presenetljivo veliko potrpežljivosti. Čaka me, čeprav bi se lahko glede na to, s kakšno hitrostjo in spretnostjo se domačini gibljejo po teh poteh, sam in s težkim ruzakom verjetno vmes že vsaj dvakrat ne le vzpel na prelaz, temveč tudi spustil.

Okoli 10.00 prispeva do gor. Lama, ki vse bolj izkazuje tradicionalen nepalski izviren smisel za humor, me tik pred prelazom uspešno prepriča, da je do vrha še kakšna ura. Pozneje, ko tudi sama končno le zagledam obris majhne hišice, edinega objekta, ki – ob stotinah zloženih kamnov z molitvami in tibetanskih zastavic – stojijo tam, tip steče in veselo vpije, da je do vrha le še nekaj minut. “Če lahko on, lahko tudi jaz,” si rečem in zalaufam še sama.

V majhni, temni hišici se ustaviva le za nekaj minut, toliko da popijeva vsak pol litra vročega čaja, in že je čas za odhod. Čeprav je vzpon na ta prelaz pravzaprav cilj trekkinga, v meglenem in ledenem vremenu tam ne moreš ravno preživeti lepega dopustniškega popoldneva. Pir ne bi bil v prav nikakršen užitek; ne le zaradi mraza, temveč tudi zato, ker se je treba potem po drugi strani spustiti še v dolino. A vzpon, pa vse tiste zastavice in tabla, ki označuje, kam si prišel, vseeno zbudijo nekakšen občutek evforije. V tisti majhni, nabito polni koči, mi, ne da bi točno vedela, zakaj, za trenutek privrejo solze v oči. Ki pa jih, trda bodi neizprosna žena jeklena, kakršna sem, seveda hitro skrijem.

Torek, 24. 8.

Včeraj popoldne sva se s prelaza spustila v Mukinath, prijetno mestece, ki je nekakšna meka vsakršnih verskih in drugih festivalov. Malo hecen občutek je, po desetih dneh videti prve avtomobile. Nekako (še) ne sodijo v koncept. Ampak tu imajo tudi čisto svojo verzijo trgovine Seven Eleven! Samo malo še, pa se bodo guide porterji okoli Annapurne sprehajali z garmini, ne le z mobiteli. Glede na današnje dogajanje to niti ne bi bilo tako slabo.

Da bi se izognila dolgotrajni hoji po precej dolgočasni pokrajini, edinkrat kupiva vozovnici za avtobus do naslednjega mesta, imenovanega Jomsom. To naredi večina turistov, tokrat natančno še dva; tista Izraelca, o katerih je bilo govora že v prejšnjih zapisih in katerih trekking se je s tem vzponom končal. Pregrešno draga vožnja se izkaže za eno najbolj odtrganih avantur! Namesto na avtobus se stisnemo v jeep, neka babica v strahu, da bi jo na kakšnem z monsunom povzročenem kraterjem vrglo skozi strop, sklene svojo roko v mojo in se me vso pot trdno drži. Natančno, le prvi del poti, ta pa traja natančno kakšno uro. Takrat se namreč pripeljemo do precej visoke reke, čez katero z džipom ne moremo. Izkrcamo se in čakamo, da nas čez prepeljejo s traktorjem. Na drugem bregu pa – ne džipa in ne avtobusa. Nič! Ljudje iz več džipov prečkamo viseči most in se ustavimo v nekem gozdu, kjer naslednjo uro čakamo na avtobus. Ko Lama ugotovi, da ga ne bo, predlaga, da bi peš prehodila naslednjih nekaj kilometrov. Pod drsečimi slapovi in vodi do kolen brodiva kakšno uro in pol, dokler le ne zaslišiva trobljenja busov. Le trije gredo vsak dan iz te vasi, in vedno vozijo skupaj. Lama me, ker so busi, ko prideva do njih, že povsem natrpani, sicer spet skuša prepričati, naj sedem kar na streho, a včasih me vendarle poboža zdrava pamet. To ugotovim kmalu zatem, ko zmanjkuje ceste, ki jo je odrezal dež, in avtobus, če že ravno ne skače po kraterij kot ponorela bolha, ki so jo ravno pošpricali s šamponom proti ušem,  mestoma z enim delom (seveda tistim, na katerem sem tudi jaz) že visi na prepadom. Nora vožnja se konča, ko pridemo do naslednjega visečega mostu. Ljudje iz treh avtobusov, večinoma domačini, se usujemo ven in kot nori tečemo čez most, pa po skalah gor in dol, da bi čimprej prišli (in dobili vsaj približno smrtno ne-nevarno) mesto na naslednjem avtobusu. Potem se zgodba še enkrat ponovi. Dokler – ampak preveč smešno boleče je, zato raje ne bi o tem – z Lamo nekje na pol poti ne izgubiva eden drugaga. Če sem natančna, pravzaprav ne vem, kdo je izgubil koga; dejstvo pa je, da ga ni bilo na strehi busa, v katerem sem bila jaz, in ko je to ugotovil, je sklenil, da ne bo na nobenem busu. Sedel je na kamen sredi osamljene vasi in čakal, da bom prišla. Česar sama po kakšni uri vožnje, ko smo se izkrcali v neki restavraciji, seveda nismo mogli vedeti. Kakorkoli že, s pomočjo prijaznih domačinov, ki so mi rekli, da je vse v redu in naj ga počakam, se je zadeva uredila. Po nekaj urah; ravno takrat, ko so me Nepalci iz ZDA, ki so bili na poti v domači Mukinath, začeli uvajati v skrivostni Rakhse, domačega koruznega žganja, jo je Lama veselo primahal iz tiste vasi.

Vmes se nisem  pretirano sekirala; čeprav je imel moj ruzak in čeprav mi ni bilo jasno, kako bo pravzaprav sploh izvedel, kje sem; in kaj bo naredil, ko in če se bo zgodilo to, glede na to, da si tisti dan ni bilo mogoče obetati več nobenega prevoza. Ampak eden največjih čarov Azije je prav v tem, da je (bolj ali manj) v njej res vse mogoče. In da se – tako ali drugače – nekako že večinoma vse uredi.

 ”Ali ima tvoj vodič mobitel?” me je, precej naivno, vprašal eden od sopotnikov na busu, ki so poskušali pomagati pri reševanju precej smešne situacije. V odgovor sem se le nasmehnila. In pomislila, da bodo takrat, ko bodo tile guide porterji imeli opravljene tečaje prve pomoči, ko si bodo vsaj približno predstavljali, kaj je višinska bolezen in ko bodo začeli naokoli hoditi najprej z mobiteli, potem pa še z garmini, vse skupaj postalo zelo, zelo dolgočasno.

Sreda, četrtek, petek ipd …

Enkrat vmes, ob predzadnjih zapisih, sem ugotovila, da v teh svojih opisih kar precej težim; razen tega ni v njih nič o lezbijkah, gejih in še čem. zato mi mi pravzaprav jasno, zakaj bi vas tole sploh zanimalo. Če bi morala sama brati kaj takega, bi od dolgočasja že zdavnaj zaspala. Verjetno ta moj predsodek izvira iz dejstva, da sama ne maram brati potopisov; edini, ki me je doslej prepričal, je bil Veliki železniški bazar. No, ampak odslužiti moram svoj “dolg”. Vam pa bom, s strnjenim opisom zadnjih dni (tudi zato, ker se je trekking s konca avgusta prelevil še v september) poskušala vsaj nekoliko skrajšati muke in bom zapis strnila.

Z Lamo sva potem torej hodila še nekaj dni. Očitno sva bila precej hitra, saj sva oziroma bi predivdeno 18 dnevno turo (tj. okoli 200 kilometrov vzponov in spustov ter v povprečju 7 do 8 ur hoda na dan) zaključila že po 16 dneh, ko bi prišla v Pokharo. Najtežji del trekkinga je šele sledil; z nadležnimi krvosesi leecheji posejano pot skozi gosto nepalsko džunglo najprej od Tadapanija do Gorephanija, Tatopanija ter potem še do Chomronga, sicer čudovitih nepalskih vasic (dlje kot sva bila, bolj so ljudje prijazni …) in krasno, spet povsem drugačna pokrajino, je ves čas razmakal težak monsunski dež. Precej hud prehlad in vročina, ki so ji posebej na poti do Gorephanija kar med hojo sledile občasne halucinacije, k izboljšanju vremena nista prav veliko pripomogla.

A trmasta želja in vztrajanje pri tem, da si na vsak način želim še na Annapurna I Base Camp, me je še kar držala. Podkupila sem torej Lamo in uresničila sva dogovor, da bova trekking podaljšala še za nekaj dni. Sreča se nasmiha neumnim (glede na to, da nisem imela pojma ne, zakaj vztrajam in ne kam grem). Vzpon na ABC, kot mu ljubkovalno rečejo domačini, se je na koncu izkazal za najlepši del trekkinga.

Kmalu po Chomrongu sva vstopila v naravni park Annapurne. O pokrajini nekoliko pozneje; scena tu je bila čisto odbita! Iz Deoralija, zadnje vasi pred ABC sva se začela vzpenjati že ob šestih zjutraj, v želji da bi ujela vsaj kakšen trenutek, ko se bodo meglice dvignile, da bi videla vrh Annapurne. A to bo, so povedali domačini, v tem času in vremenu precej težko. V Deoraliju sva tokrat pustila vse, tudi zobno ščetko. Tudi na samem baznem taboru človek, če ne gre ravno plezat na vrh, nima kaj veliko početi, ko enkrat pride gor. Razen seveda, če bi šla osvajat vrh Annapurne s plezanjem (kar pa mi – toliko pa spet nisem mazohistka! – na srečo vsaj doslej kljub vsemu še ni padlo na pamet. ;)

“Dokler ne vidim vrha Annapurne, ne grem dol!” sem med vzpenjanjem in pononim dihanjem na škrge mrmrala Lami, ki se je ob tem samo smejal, prepričan, da se šalim. Prišla sva gor, bila je megla, vreme ni obetalo. Najprej sem se za kakšno uro zakopala med tibetanske zastavice čisto na vrhu tabora, potem sem se usidrala v topli in prijetni restavraciji enega od tamkajšnjih guest housov in ponovno razlasila, da ne grem dol. V jedilnici so se kmalu začeli nabirati še drugi pohodniki, zbrani z različnih koncev in krajev sveta in s približno podobno idejo kot je bila moja (le da so imeli zobne ščetke večinoma zraven). Izkazali so se za čudovito, duhovito in prav nepozabno družbo; med ljudmi, ki smo nekega avgustovskega monsunskega dne tam gor na baznem taboru dobrih 24 ur čakal na … razgled … se je po nekaj minutah spletla prav posebna vez. Zabavno in fajn je bilo vse do naslednjega dne, ko nas je namesto jasnega jutra s pogledom na vrh Annapurne 1 in Annapurne South pričakala … megla.

Da sem zunaj stala in jo fotkala ravno tisto minuto, ko se je razkadila in da mi je uspelo v objektiv ujeti prav vse vrhove gora, smo ugotovili šele nekaj ur pozneje, ko sva se z Lamo iz Deoralija spustila do vasi bamboo. “Glej, glej, Annapurna 1! Pa 2! Pa 3! Nene – to je Gangapurna!” je navdušeno (soraj) kričal, ko sva buljila v ubogi fotoaparat, ki je  zadnjih tedni preživel marsikaj hudega. Pred tem me je, ko sem se spuščala z ABC in najprej travmirala češ kakšna krivica da je, ker mi razgled na vrhove tokrat ni bil dan v hipu prešinilo, da sem več kot dobila “svoj” vrh. Razgled morda res ne, dana pa mi je bila čudovita izkušnja, krasna pokrajina in srečanje z nekaj čudovitimi ljudmi, s katerimi me bo družila posebna vez, čeprav se vsaj z večino njih verjetno ne bomo srečali nikoli več v življenju.

Če kaj, potem je tak trekking odličen način za zdravljenje “zahodnjaške” nevrotičnosti. Na neki točki postane vse tako zelo preprosto. Zanimivo pa bo ugotoviti, ali in kako dolgo se ta preprostost drži še potem, ko se enkrat vrneš  na Zahod …

Sicer pa je, v primerjavi s prvim delom trekkinga, pot do ABC, pot po skalah, pod drsečimi plazovi, slapovi ter obkrožena z vrhovi Annapurne I., II., III. in IV., Ganghapurne ter gore “domačinov”, v prevodu imenovane “Fish Tail” (tudi če jih zaradi megle ne vidite;) tue pokrajina spet povsem drugačna. Kot da bi se prestavil v drug svet. Predvsem je dobeseno posuta je z rožami. Bolj kot se približuješ baznemu taboru, več jih je. Bolj pisane, različne, drugačne so. Botanični del tega dela sveta me je povsem prevzel. Pa ne, sem pomislila med ponovnim dihanjem na škrge, občasnim preklinjanjem lastnega mazohizma, da sem vso to pot naredila samo zato, da bi na koncu (kar se je zgodilo, nič kaj trdo-žensko-nejkekleno priznam) vzljubila … rože?

Spustu je sledil prihod v Pokharo, čisto posebno mesto s čisto posebnim jezerom in (dobesedno) najbolj prijaznimi ljudmi, kar sem jih kdaj srečala. Verjetno v tem mestu razsaja kakšen poseben gen, saj se prijaznosti preprosto ne moreš izogniti. Podobno kot se e moreš izogniti, da bi te kar zagrabilo in da bi – pa četudi le za kakšen dan, saj potem že mine, tudi sam postal tak. Hja očitno kar precej nalezljiva.

Sledil je (nakupovlni; to je spet prebudilo “pravo žensko” v meni;)) dan v Kathmanduju, pa (nakupovalno-naročilno-darilni) dan v Delhiju ter (prav na dan, ko je v Indiji štrajkalo 8 milijonov delavcev v transportu) domov. Tu so mi rekli, naj povem, kam nameravam naslednjič, da bodo vedeli, na katerem koncu sveta je mogoče predvideti naslednjo naravno ali drugo katastrofo. Ni smešno, vsaj meni se ne zdi. Poplave, ki so pustošile po Ladakhu, so namreč povzročile resnično katastrofo, ki traja še vedno.  Ko se (spet) malo aklimatiziram, se bom spravila v pogon, da vidim, kaj je mogoče narediti in razmislila, kako sprožiti kakšno učinkovito za pomoč.

Zdaj, ko to berete, verjetno že s kakšnim pirom sedim kje v Ljubljani; morda tudi v ali pred Opnom. Morda sem se že srečala s tistimi, ki sem jih najbolj pogrešala. Morda srkam tisti pir in v družbi najbolj ljubih mi ljudi in - takšni so zame tudi in včasih celo prav zato, ker si to ob njih mirno lahko privoščim – nemo zrem kam v prazno.

 Mogoče pa že po delih, zelo počasi, z več tišine kot besedami in zlagoma vsaj (ne) komu vendarle vsaj poskušam povedati tudi vse tisto neizrekljivo. Tisto torej, kar začutiš, doživiš, se ti zgodi in je lahko tako zelo, zelo močno. Pušča sled. A četudi izrečeš ali napišeš na milijone besed, je prav to nekaj najbolj neulovljivo za oris. Za vselej je lahko v tebi, s teboj; ne (z)moreš pa je opisati.

  • Share/Bookmark

(P)o fizisu

Vsec mi je, da med tem pohodom ni prav dosti prostora za kaksne globokoumnosti, modre filozofske misli, za poglabljanje … Pravzaprav sem se tega vec kot najedla v prvi polovici zivljenje. In se se bom, ampak ne tukaj in zdaj. Ne na trekkingu. Tu ni prav veliko prostora za metafiziko. VSe (no, ali pa vsaj skoraj vse) je cisti fizis.

Tu je – ceprav te vedno znova nekam odnasa in po sedmih urah nenehne hoje v hrib nad 4000 metri tudi duh kaj hitro odplava v neslutene visine – je v resnici vse osredotoceno na fizis. Na otipljivo, torej. Otipljive so skale, po katerih hodis, otipljive so korenine, ob katere se spotikas, otipljivi so viseci mostovi, po katerem ne morejo hoditi vec kot trije ljudje naenkrat. Otipljiv je dez.

Otipljivi so mokri cevlji in smrdece nogavice, otipljiv je znoj, ki ti kaplja iz vsake pore telesa, otipljive so mokrce cunje, ki se ne posusijo po nekaj dni, zato nase zjutraj, preden se odpravis na pot, pac nadenes kar mokre (tako se, nenazadnje, se najhitreje tudi posusijo …). Otipljive so luknje v tleh namesto stranisca, otipljiv je vedno znova le mrzla voda, s katero se tusiras tudi, ko zunaj padana ledeni dez, ki te je pred tem vec ur bical. Otipljiv je (oz. tak postane) prav vsak korak. In ki jih delas tudi, ko si trdno preprican, da ne bos vec zmogel niti enega samega. Otipljiva je celo megla, ki jo gledas namesto vrhov najvisjih gora na svetu in ki se ne razkadi, pa cetudi samo zaradi zelje po razgledu na vrh Annapurne potovanje podaljsas za nekaj dni in se se enkrat vzpnes nad 4000 metrov. Ter potem cakas na to, ali se bo razgled vendarle razjasnil; ali se bo morda vendarle vsaj za trenutek zacel koncevati monsun, ki bi ga moralo biti v teh dneh konec, dezuje pa tako kot da se pravkar sele zacenja … Otipljive so halucinacije, ki jih dobis ko v dzungli med monsunskim dezjem hudo prehlajen prizenes svoje telo do skrajnih meja (z)moznosti. In ko si preprican, da zares ne bos mogel vec, se sele zacne. Telo zacne gnati nekaj povsem drugega; nenadoma ne razmisljal vec o tem, ves ta mehanizem ozilja, misicevja in kosti se giblje kot da bi to pocelo neodvisno od tvojih zelja ali volje. Nenavadno je, da se med tako potjo v fizicnem smislu vec ukvarjas s svojim ‘fizicnim delom’ kot kadarkoli sicer – obenem pa mu, bolj kot kadarkoli sicer, dopustis, da deluje samo.

Pri cemer sploh ne ves, ali ga poganja povsem telesni, fizicni mehanizem ali pa duh. Ne ves, ali je duh tisti, ki si je podredil telo ali pa je morda obratno? Ampak ce drzi, da je telo posoda duse … Kakorkoli, kaze da bo treba to pocasi spet preveriti v Varanasiju. Ali pri Starih Grkih.

Otipljivo je tudi vse tisto, na kar se osredotocas medtem ko dtelo odtava po svoje. Pa cetudi je vse tisto, kar se ti medtem dogaja v glavi ali tam nekje, po vec ur, po cel dan ali celo po nekaj dni bolj ali manj osredotoceno na eno in isto misel. Z njo ne prides nikamor, ne dozenes nicesar novega, nobenega genialnega rezultata ali modre misli ni, ki bi predstavljala kaksen posebej izpolnjujoc samozadovoljen mentalni zakljucek. Ampak potem dosezenes, da to – zakljucki namrec – pravzaprav sploh ni tako zelo pomembno; da k temu morda celo niti ne stremis. ta osredotocenost na eno in isto misel je v bistvu neke vrste meditacija. Precej uspesna, bi si upala trditi. Veliko bolj ucinkovita (vsaj zame) kot ce bi nekaj let lezala na zebljih in skusala odkriti veliko resnico o smislu zivljenja, bivanja, duha …

TAko nenadoma (morda) lahko ugotovis, da je pravi smisel bivanja tukaj in zdaj. Saj ne, da bi zanikal obstoj drugih sfer; obstoj vsega tistega, cesar ne poznamo, ne vidimo, kar nas zene, kar je bilo prej, bo potem; je levo, desno, gor ali dol. Ampak v urah, ko moras biti osredotocen na vsak korak (in se je potrebno veckrat odlociti celo, ali imas vec moznosti, da ne zdrsnes v prepad, ce bos gledal POD noge ali PRED noge) pac preprosto ni casa za kaj dosti drugega kot za ‘tukaj’ in ‘zdaj’. Hecno je, ampak ob vsej tej osredotocenosti na telo ti nenadoma – in morda celo prvic – ne da bi to sploh zares opazil zmanjka tistega v samega sebe vrtecega in nenehno pozirajocega te casa … ‘zase’ … .

Ob tleh, po katerih hodis, cudoviti naravi, megli, skozi katero se ne prebijes po nekaj dni, zuljih, bolecinah, vdihom (za vsakega si na koncu preprican, da je predzadnji) postane, skratka, celo misel nekaj, kar je – morda prav to se posebej – mogoce otipati.

Ampak ko in ce jo koncno lahko, nenadoma ugotovis tudi to, da to morda sploh niti ni vec tako zelo pomembno.

S takega potovanja se torej ne vrnes nic pametnejsi ali bolj razsvetljen kot si bil, ne vrnes se s kaksnimi novimi posebej pomembnimi sklepi, spoznanji in/ali zakljucki.

Vrnes pa se  (lahko) veliko bolj izpolnjen ter – na neki, morda obicajno prav se najtezje dosegljivi ravni – se veliko bolj povezan s sabo in s svojim telesom in s seboj kot si bil. Ter bogatejsi.

Ampak kakorkoli – spet sem v Delhiju in cez nekaj ur letim domov. Zelo se ze veselim! Nenazadnje je – kot sem spoznala na busu iz Pokhare, kjer, mimogrede, zivijo najprijaznejsi ljudje na svetu – do Kathmanduja tako potovanje namenjeno polnjenju baterij za obdobje, ki ga prezivim doma; ne pa obratno. Povzetek tokratnega potovanja: Uspelo je!

Pa se to … Nepal je krasen – in vec kot to, kar sem poskusala v zgornjih vrsticah – preprosto ni vec mogoce povedati. Ampak (ce izvzamemo trekking …) se bolj krasna je Indija. To je preprosto dezela, kjer je … no, kjer je nekako vse bolj … po moje. Razume me. In razumem jo – vsaj v tistem majhnem, atomskem drobcu, do katerega je – ;e jo sploh je – to skrivnostno in misticno dezelo, polno cudovitih skrivnosti in se bolj cudovitih ljudi, sploh mogoce razumeti.

Hvala vsem in vsaki/vsakemu ker ste (tudi) tokrat bili z menoj. Sledi samo se zadnji del Open dnevnika, drugace pa … do prihodnjic.

;)

  • Share/Bookmark

Okoli gore … (za Open;)

Sobota, 14.8. Kathmandu – Bhulebhule

Z Lamo, mojim guide porterjem, startava ze navsezgodaj zjutraj z lokalnim busom. Vecino poti lije kot iz skafa. Sele med potjo se zacnem zavedati, da pravzaprav sploh ne vem cisto natancno, kam grem. Mogoce je tako celo bolje. Pozno popoldne pridemo v Beshishar in ujamemo zadnji bus za Bhulebhule, vasico, iz katere bomo startali. Bus je nabito poln, zato Lama, Americanka Jessica, ki jo spoznam med potjo ter njen guide porter splezamo kar na streho. To je nekaj, cesar ne bi za zivo glavo naredila recimo v Indiji, pa tudi na od monsuna razritih in preluknjanih kamnih Nepala se izkaze kot ne najbolj pametno. Zato pa za toliko bolj zabavno. Ko s strehe pade ze tretja prtljaga, na kateri sedimo in me Lama mocno drzi, da ne bi za ruzakom zletela se jaz in ko namesto na tla ob ogromni luknji poletim vsaj tja nekam v zrak, si z Jessico, ki jo poznam sele nekaj minut, za vsak slucaj v mesanici adrenalina in smeha ter ugibanja, da je mogoce to najin poslednji prevoz, zdrdrava vsaka svojo oporoko.

Nedelja, 15.8. Bhulebhule – Jagat

Z Mehicanko Mario in Anglezem Davidom, ki ju spoznam prejsnji vecer, pot nadaljujemo skupaj. Caka nas prvih sedem ur hoje med cudovitimi, zivo zelenimi rizevimi polji, nepredstavljivo visokimi in bucecimi slapovi ter pisanimi, vecinoma tibetanskimi vasmi. Zvecer prispemo v Jagat, kjer spoznamo se zanimiv izraelski par. Ona me sploh zelo navdusi (je kar precej moj tip), a kaj, ko mi jo ze po nekaj minutah mi jo uspe uzaliti. Ah, zenske! Kot spoznam kaksna dva tedna pozneje(ne pozabite, da je ta blog pisan oz. objavljen za nazaj), Izraelci, z njimi pa seveda tudi Izraelke, ocitno res ne odpuscajo.

Ponedeljek, 16. 8.

Iz Jagata se odpravimo proti naslednji vasi, caka nas prvi resnejsi vzpon, natancneje 7 ur hoje v hrib. Jessicin vodic dobi prvega leecheja, tistega odurnega rjavega krvosesa, katerega edina naloga je, da se ti prisesa na kozo in povzroci, da ti kri lije skoraj v potokih. Njegova hlacnica je povsem krvava in zasmili se mi. Domacini so te monsunske nadlege ze vajeni. Mi pa upamo, da se nam kateri vsaj ne bo prisesal na obraz, saj ne puscajo ravno prav lepih brazgotin. Naj bomo se v taki divjini in izven civilizacije. Saj veste – vse za lepoto!

Torek, 17. 8. Tal- Garje

Po celodnevni hoji prideo v neko no name vas. Guest House se mi zdi sumljiv ze na prvi pogled, ampak pritozevanja sem se odvadila ze zdavnaj. A ze ob prvem stiku s posteljo mi zazvoni alarm paranoje, ki me spremlja vse od tiste perujske epizode z nadleznimi zajedalci vsaj enkrat na vsakem poovanju. Obicajno se panika izkaze za neupraviceno, tokrat pa ne. Najprej me zacne srbeti trebuh, potem noge, sledi celo telo. Pojavijo se majhni rdeci izpuscaji. V mislih se ze poslovim od uzivanja med potovanjem, saj je s precejsnjo lahkoto mogoce predvideti, koliko srbenja in praskanja sledi, preden bom koncno le prisla do zvepla oz. do svoje, ob takih priloznostih se posebej tako zelo ljube mi  zdravnice. Jessica ima na kozi podoben pojav, a njena pravkar koncana U.S.A. medicinska fakulteta pri odpravljanju nadlege ni v prav veliko pomoc. Nasploh teorija na taki avanturi prav veliko ne pomaga. Edina posledica tovrstnega znanja je, da Jessico izpuscaji spremljajo se naprej, meni pa cudezno pomagajo Mariina zdravila iz Mehike. Ob cemer dobim se nekaj precej koristnih nasvetov. Ce boste kdaj v Nepalu, se, recimo, raje ne tusirajte bosi, ker se lahko nekaksna goba hitro oprime vasih nog. Pa tablete proti driski cudezno pomagajo pri odpravi nekaterih vrst dzungelskih alergij. Ampak ker imajo napacno ime, jih turisti vecinoma nocejo jemati.  Vseeno mi je, zaradi mene se lahko imenujejo tudi … khm … Samo da ucinkujejo.

Cetrtek, 19., petek, 20 in sobota, 21. 8.; Manang

Od Managa, vasi, ki ima ne le poste, temvec celo pregresno drag in blazno pocasen internet, precej pricakujemo. Tudi zato, ker nam vodici tu odredijo dan pocitka pred zacetkom prave aklimatizacije oz. pred zaresnim vzponom na 5416 m visoki Thorong La Pass, najvisjo tocko tega trekkinga, kar je slisati precej nedosegljivo, nepredstavljivo obenem pa tudi zavidljivo. Zaradi visine, namrec.

Prvi dan res ne pocnemo prav nic, razen da izpraznimo edino pekarno v vasi, kjer imajo tisti dan topel, svez kruh. David cez noc zboli in z Mario se odlocita, da bosta ostala se en dan. Z Jessico skleneva, da ostaneva z njima.

Z Lamo se odpraviva na Ice Lake, enega najvisje lezecih jezer na svetu. Stiri ure se vzpenjava in visina se nevarno pribliza 4000 metrov. Toliko preklinjala kot med tem vzponom ze dolgo nisem; kletivce so se vzporedno s tem, kolikor sta se redcila kisik in zrak, kar vrstile. A tako krasnega razgleda kot med to potjo tudi ze dolgo nisem videla. Popolno navdusenje je sledila, ko sem prilezla na vrh. Tam je ob tisocih tibetanskih zastav le ena sama pastirska koca. Pastirja prihajata jake, krave in bike past iz Brake, vasi, do katere je dve uri hoda (za domacine). V koci sta, z njima so njuni otroci. Z Lamo nama ponudita odlicen jakov jogurt in tsampo. Prvic med to potjo sem posteno prenajem, Lama se samo smeje in zacudeno gleda. Ledeno jezero je prav nenavadno toplo. V dolino se vrneva pozno zvecer, zelo utrujena, a tudi zelo, zelo izpolnjena. In srecna.

V soboto zboli se Maria in z Davidom se odlocata, ali bi morda ostala se kaksen dan ali ne. Jessica tudi ne ve, kaj bi. V nekem trenutku zacutim, da je cas, da svoje popotne prijatelje zapustim, nenazadnje se nikoli nisem z nikomer od ljudi, ki jih spoznam na potvanju, prezivela toliko dni. Z J., M. in D. pa so postali ze kar nekaksna prav nenavadno simbioticna popotniska druzina. Zgodaj dopoldne se odlocijo, da bodo vseeno sli naprej, na tri ure trajajoco pot do vasi Yak Kharka, kjer bodo nadaljevali z aklimatizacijo. Z Lamo se dogovoriva, da bova uzgala osem ur hoda, direktno do Phedija, iz katerega bo naslednje jutro sledilo 1000 metrov vzpona na Thorong La Pass. Tako popotniske prijatelje zapustim. V Phedi prideva pozno popoldne, to je mrzla, meglena vas, v kateri pada leden dez. A tistih nekaj ljudi, ki zivi v njej, je tako zelo prijaznih.

Ponoci zelo dolgo ne zaspim, sprasujem se, kaj je z Mario, Jessico in Davidom. Nenadoma zacnem pogresati nekatere ljudi iz Opna (in okolice), dom. Sprasujem se, kako bo z dihanjem, kisikom, kaksen je ta skrivnostni prelaz, kako bo potekal vzpon. Nenadoma me spet preplavi tisti dobri, stari, tako zelo potreben mi adrenalin. Sele zdaj, ko z Lamo ostaneva sama, se lahko v celoti posvetim sebi, svojim mislim, dogajanju okoli sebe in s seboj. V trenutku, preden zaspim, se zavem, da se avantura, potovanje, dopust, odklop; vse tisto torej, zaradi cesar zdajle nisem na piru v Opnu, temvec cisto nekje drugje, tam, kjer vsake toliko casa ne da bi prav vedela, zakaj, ocitno preprosto moram biti; torej nekje … tu … pravzaprav sele  zares zacenja.

  • Share/Bookmark

Annapurna

oz. trekking okoli nje je nekaj (dopustnisko)  najboljsega, najlepsega in nenazadnje na nek nacin tudi najbolj pogumnega, kar sem naredila v zivljenju. 20 dni je trajalo in povzpetje na Annapurna Base Camp cisto na koncu, pri katerem sem vztrajala do nezavesti ne da bi cisto dobro vedela, zakaj (tega namrec v programu ni bilo in Lamo sem v bistvu skoraj podkupila, da je svoj delovni cas podaljsal za dva dni in kar precej tvegal) se je na koncu izkazalo za dalec najlepso in najbolj nepozabno izkusnjo med celotnim pohodom. Ampak lepo je bilo vse! Podrobnosti in predvsem osebno dozivljanje vsega tega dogajanja sledijo od doma. Za zdaj pa …. bilo je … Bila je res velicastna preizkusnja sebe same; telesa in duha. Bilo je (tudi) veliko vec kot to. Zbog nekih starih razloga se posebej zame …

Tudi koncalo se je ravno ob pravem casu. Danes okoli 17.00 sva, po zadnjih sestih urah hoje ozuljena, modra, krvavece pregrizena z leecheji ter trem tednom dzungli, nepalskih vaseh in divjini primerno izgledajoca (kot Tarzan, tocno tako sem se, mimogrede, danes tudi pocutila …) ter diseca, a obenem zadovoljna, izpolnjena in prijetno utrujena, z Lamo prispela v Pokharo. Ljudje v tem  mestu so neverjetno prijazni. Kulturni sok po treh tednih skoraj res totalnega odklopa je bil veliko manjsi kot ze kdaj doslej. Z Lamo sva se poslovila s solzami v oceh. Potem ko sem med danasnjim trekkingom dozivela prvi histericni napad, ko sem se skusala otresti napada kaksnih 30 zajedalskih leechejev, sem vedno umirjenega, nasmejanega in prisebnega Lamo prvic po treh tednih videla, kako mocno se je razburil (pravzaprav je bil to prvi Nepalec, ki sem ga videla prepirati se sploh), ko mi je hotel taksist za prevoz do Pokhare zaracunati dvojno ceno. Z obema izpadoma sva si, domnevam, povedala marsikaj. Prej ves cas zadrzan me je vceraj vprasal, ali se bom se kdaj vrnila. Naslednje leto ne, sem mu rekla, naslednje leto je na vrsti Ladakh. Potem pa mogoce ze. Precej nenavadno za nekoga, ki je bil vse doslej preprican, da bi s komerkoli precej tezko prezivel nekajkrat po 24 ur.

Kakorkoli ze, mislim da bom (kmalu zatem, ko se bodo zacelili zulji) zares postala za zelo dolgo zasvojena s trekkingi. Lama je rekel, da me bo cakal. In da bo sel z mano cez dve ali kolikor koli let ze, ko se bom vrnila, osvojit naslednji nepalski trekking cilj. Zaenkrat pa je trekkinga dovolj. Pogresam vas, sluzbo, dom, civilizacijo. Open (in vse, kar in kar ne sodi zraven). Pogresam pir. No ja, pa saj pogresanje ne bo dolgo trajalo. Mesec popolnega odstekanja je/bo kot bi trenil minil – in se kako kmalu se, v ustaljenih, a vcasih celo kar zazelenih tirnicah dolgocasnega vsakdanjega domacega dne,  spet vidimo.

  • Share/Bookmark

Slisim …

… da nekateri zelo pogresate blog, torej na hitro: tale trekking okoli Annapurne je nekaj cisto odstekanega, in predvsem cudovito lepega. Vceraj sem preckala najvisjo tocko tod naokoli (ce, seveda, ne gres ravno plezat direkt na Annapurno I), 5416 m visok Thorong La Pass. Cisto noro je bilo. NEpal je krasen, na tej poti je ogromno tibetanskih vasic. KOt da bi bil v cisto drugem svetu … Dan pred omenjenim vzponom sem se uspesno ‘iznebila’ Mehicanke Marie, Angleza Davida in Americanke Jessice (dalec najhujsa …;), s katerimi smo v skoraj zacudujoci simbiozi kar uspesno skupaj preziveli prvih 8 dni. Zdaj z Lamo, mojim neskoncno potrpezljivim guide porterjem nadaljujeva sama. Sicer pa je tu in tam mogoce srecati se koga (vceraj sem med 5 urnim vzpenjanjem sicer srecala le dva turista), prav veliko pa ne. V casu, ko ni monsuna, je ta pot menda zelo obljudena; prav ta trekking okoli Annapurne naj bi veljal za enega izmed desetih najboljsih, najlepsih in tudi najvisjih na svetu. ce povem po pravici, je se sreca, da sem se nanj odpravila priblizno tako kot se Poljaki odpravljajo na Triglav, torej skoraj dobesedno v tevicah (kot Jessica, ki se bo s tem gotovo zapisala v knjigo rekordov). Ce bi namrec natancno vedela kam grem, bi … no, bi mogoce malo bolje razmislila in zdaj svoje neskoncno bolece noge namesto da jih mucim tod naokoli namakala kje v indijski Kerali.

Ampak … tu je tako neskoncno lepo in tile trekkingi ti nabijejo toliko vsega, da … mislim, da imam nov potovalni hobi. Drugace povedano: Pecena sem.

Ostaja mi se sest dni (ker bo slo tudi tako, trekkinga ne bom podaljsevala), v katerim se bom povzpela na Base Camp Annapurna I. Menda utegne biti neskoncno lep razgled, a (seveda) ne v casu monsuna … Sledil bo dan v Pokhari, pa vrnitev v Kathmandu, kjer se bom ukvarjala z vprasanjem, kako se od tu vrniti v Indijo, ker so (jasno) nekaj spremenili pravila. No ja, bo ze.

Aja, se to: zadnji pir sem popila pred 9 dnevi (torej, punce in fantje, pripravite se!), prvi avto sem danes videla po desetih dneh, ko smo prispeli v Jomsom, krasno mesto na zacetku cudovite pokrajine Mustang, ki predstavlja vsaj osnovne zametke civilizacije. Ki je, da se razumemo, vkljucno z vsemi elektronskimi komunikacijami, cisto nic ne pogresam.

Pogresam pa vas in seveda se lahko kaj oglasite. Sama se bom spet, ko se vrnem v to dolgocasno (ki bi bila seveda se bolj taksna brez vseh vas;) civilizacijo, torej tam enkrat cez kaksen teden.

  • Share/Bookmark

Ajmo malo na sever … (Open verzija;)

Nedelja, 8. avgust

Res je nov dan kot je, da bo, nekdo zelo pravilno predivdel vceraj.  Skoraj vse je drugace. Razen da se vedno ne vem, kam in kaj sploh dati v ruzak.  Let ustaljeno predvidljiv, na letalilscu v Delhiju ugotovim, da so mi izgubili prtljago. 

Ponedeljek, 9. avgust

V center Delhija prispem okoli 7, indijska mesta se le pocasi prebujajo. Ker obnavljajo Main Bazaar, indijsko razlicico tajskega Khao San Roada, predela skorajda ne poznam. Nastanim se v znanem, preverjenem guest housu. Ker zaradi monsuna in (glasne) prenove (cela ulica je v rusevinah, na vsakem metru pa tvegas, da ti bo na glavo padla opeka) skorajda ni turistov, so cene prepolovljene. Okoli poldneva dobim mail iz Leha. Hvala Budi, zivi so! Situacija gor je katastrofalna. Stevilo mrtvih je naraslo na 170 (uradni podatek je 134), so brez elektrike in vode, umrlo je tudi nekaj turistov (vsaj dva Francoza), ostali so se vedno po predelih Ladakha, kjer so bili na trekkingu. Ce mi kaj deluje logika (in, smesno, ceprav drugace skoraj nikoli, ob res nujnih situacijah se v meni kar nekako prebudi tisti cip), potem bodo ljudje tam gor najbolj potrebovali denar. Ce bi sla zdaj tja, ne bi delala drugega kot napoto. 

Torek, 10. 7.

Dan je minil v znamenju ruzaka, ki je celo bozji dan potoval od letalisca do guest housa v Delhiju. Vmes sem ga sla – ker so me pac pozabili obvestiti, kaksno pot bo ubral – iskat na letalisce. Zaman. Potem ko celo dopoldne niso hoteli niti slisati o tem, so ga pol ure preden sem prisla, poslali v guest house. Prispel je zvecer, po kaksnih 150 klicih in raje ne povem koliko brez veze zapravljenih dolarjih. Ampak take brezsmiselne avanture imajo tudi svoje dobre strani. Zenski s precej okrnjeno sposobnostjoorientacije kar precej dvigne samozavest, ce vozniku rikse v Delhiju pove, katera je prava pot na letalisce! Ne vem tocno zakaj in kako, ampak tu se res pocutim kot doma. Vecino tistega, ob cemer bi v Sloveniji ze zdavnaj popenila (in kar sploh v zadnjem casu v najvecji meri pokasirajo tisti/e, ki res niso cisto nic krivi/e) tu prenasam z zavidljivo mero nasmeha. Kaksni psihiatri, terapije, pomirjevalne tablete, knjige z duhovno vsebino, kaksne zenske, kaksen alkohol! Za moje dusevno zdravje bi bilo cisto dovolj, ce bi mi osebna zdravnica vsako leto predpisala mesec Indije!

Ne le zdravo, tudi druzbeno koristno bi bilo. Ne namrec le jaz, tudi vecina tistih v neposredni bliznini bi bila vsaj nekaj mesecev zatem bistveno zatem obcutno manj ogrozena. Vsaj nekateri pa bi mogoce nekoliko manj trpeli. Vsaj nekaj mesecev.

;)

Sreda, 11. 8.

Bolj ali manj je jasno, da v Leh v tej situaciji nima smisla riniti, zato naredim tisto, kar pac lahko. Potem zacnem potovanje nacrtovati na novo.

Mimogrede – da ne boste brali samo o tem, okoli cesar se v teh tednih vrtim  – gejevske in lezbicne (vsaj odkrite) scene v precej tradicionalisticni Indiji skorajda ni, homoseksualnost je se vedno kazniva, zanjo ste lahko obsojeni celo na dosmrtno jeco. Lezbicnost pa seveda ni kaznivo dejanje. Kakopak – kaj pa zenski sploh lahko pocneta skupaj takega?!? Seveda.

Kakorkoli ze, precej zanimivo je opazovati recimo Izraelke (predvsem:) in druge turistke, ki potujejo v parih, kako  dosledno upostevajo navodila iz Lonely Planeta. Ta svetuje, da istospolne usmerjenosti nikar ne razkazujte na indijskih ulicah! Nekaj skritih klubov je ze, ampak bolj ali manj samo v mestih kot sta Delhi in Bombay. Kakorkoli ze, tega tu nisem raziskovala in najbrz ne bom. V povezavi z Indijo (in brez povezave s Kahurajom, mesta, kjer so v stevilne templje vklesani najbolj podrobni prizori iz Kamasutre, in ob cemer ni nakljucje, da so v tem mestu bolj ali manj vsi naravnost obsedeni s seksom ) me niti zanima ravno ne. Ko me bo spet prijela ta zilica, se bom vrnila domov. Ali pa na Kubo (se raje!;).

Danes sem po temeljitem razmisleku sklenila, da jutri odletim v Kathmandu. Kako je z gej in lezbicno sceno v Nepalu, se mi se sanja ne. Sanja pa se mi, da je v Nepalu (morda) trenutno vsaj malo manj monsunskega dezevjakot v Indiji. In da obstaja vsaj zametek moznosti za 20 dni trajajoci trekking.

Cetrtek, 12.8.

Ker sem predolgo cakala taksista, ki je upal, da bo dobil se enega potnika za na letalisce, sem na letalo pridivjala zadnji hip. Umirjenost in potrpezljivost gor ali dol – vcasih mi gre lastna indijskost precej na zivce. Pravzaprav se dobro, da se me ne drzi dolgo doma; ce bi se me, bi obstajala precejsnja moznost, da ne bi prav dolgo prezivela. Na koncu je le uspelo priti na avion in pred nekaj urami smo prileteli v Katmandu. Lepo je. In ne dezuje. Le turisticna soseska Thamel se je v zadnjih nekaj letih, odkar sem bila nazadnje tu, temeljito spremenila in se prelevila v najhujsi mozni primerek Khao San Roada. V primerjavi z omenjenima je Main Bazaar v Delhiju prava umirjena, osamljena puscava brez turistom – pa cetudi se trenutno valja v rusevinah.

Slovenski mobilni operaterji ocitno se niso jemali Katmanduja, saj povezaave do sem ne vlecejo. Preden kdo sprozi iskalno akcijo, zato obvescam: naslednjih 20 in nekaj dni bom na off. Barbi, vem da me bos  ubila, ker ti bom spet zj … tvoj sicer vedno tako lepo postiman sistem, ampak …  nic ne stane, ce vprasam (sploh zdaj, ko si upam, ker sem dovolj dalec;): A je kaksna moznost, da se nadaljni zapisi iz tega dolgocasnega OD zavlecejo tja v september …? Bodi prijazna in strpna in reci ‘Bobo!’. Ce bos, ti dolgujem vec kot le enega, ko se vrnem. :) )

Petek, 13. 8.

… Jemljem nazaj vecino tistega, kar sem povedala o nezainteresiranosti. 

Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah.

Lahko noc (do septembra) in srecno!

;)

  • Share/Bookmark