Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za ‘Peru’


San Pedro

Zelo zamujam z novo objavo, vem, ampak vecino zadnjega tedna sem se (na sreco) klatila po krajih brez interneta in kjer je se elektrika bolj redkost – da o vodi niti ne govorim. Torej, iz Arequipe sem se potem, ko sem koncno uspela dobiti nazaj svoje hlace, odpravila v Cile. Voznja do zadnjega kraja pred mejo traja kaksnih pet ur, potem te tam poberejo taksisti, ki ti pomagajo urediti tudi obmejne formalnosti in cez dobro uro si ze v Cilu, natancneje v Arici, mestu, ki se med drugim ponasa tudi s (trenutno) zelo toplim morjem. Ampak, meni se je mudilo oddati tisto nesrecno olje, zato sem se morskim uzitkom odrekla in na obali prezivela le nekaj tistih ur, kolikor jih je bilo potrebno pocakati do odhoda busa v San Pedro de Atacama, odrocno, a cudovito puscavsko vasico, kjer vedno sije sonce oz. kjer nikoli ni dezja. Do tja smo se vozili celo noc, potem pa, navsezgodaj zjutraj, ko sem od postaje sla tistih pet minut po eni od dveh ulic, kolikor jih (skoraj) premore celotna vasica, kljub temu, da sem vedela, kaj me caka, prijetno presenecenje. Sredi cilske puscave sem namrec v resnici naletela na ogromen napis: Hostal Sonchek in potem tam v neverjetno prijetnem in mirnem okolju spoznala Mojco, ki tam zivi ze 12 let, pa njenega moza Luisa. Zelo prijetno je bilo in kar ni mi bilo za oditi od tam, ampak kljub temu sem potem, ko sem si malo odpocila in si ogledala nekaj glavnih znamenitosti v bliznji okolici (vecina jih je dosegljivih z biciklom, ki si ga izposodis za nekdanjega jurja in pol) odpravila v Salar de Uyuni. Ta je bil nekaj najlepsega, kar sem v zivljenju videla in ce kdaj hodite po teh koncih, ga v resnici ne smete izpustiti (ja, do konca zivljenja bi mi bilo zal, ce bi ga; prav si imel, Marko). A vec o tem v naslednjem blogu. San Pedro de Atacama pa … najbrz je odvec poudarjati, da sem tam srecala dva Slovenca, ki sta prisla iz Bolvije v Salar in sta v San Pedru ostala le nekaj ur, pa Lascanko in LJubljancanko, ki sta prav tako cez Salar prisli iz Brazilije, pa cez Argentino in za kateri upam, da se bomo se videli. Skratka, kot pravi Mojca, Slovenci smo res avanturisti in popotniki. Njen moz Luis pa se vedno znova cudi tistim Slovencem, ki nenehno potujejo ali pa so na potovanju okoli sveta in mu, ko jih vprasa, kaj delajo, recejo, da so studenti ali pa (se pogosteje), da ne delajo nic. To mu daje vedeti, da nam, Slovencem, kljub vsemu se ne gre tako slabo. Zivljenjska zelja vsakega Cilenca namrec je, da bi si vsaj enkrat v zivljenju lahko privoscil dopust. O Evropi pa sanjajo kot o Eldoradu.

Ah, ko bi le vedeli, v kaksni zmoti zivijo.:) Cene pa so v Cilu tako ali tako enake (in marsikje celo visje) kot pri nas.

Kakorkoli, Mojca ostaja kraljica v svojem hostalu, srecna je; ceprav je zato, da je pred 12 leti zapustila Slovenijo bolj ali manj za vedno, potrebovala kar veliko poguma in j … Pa da ne bom o njej; reportazo o njeni zivljenjski poti boste (morda:) lahko prebrali v eni od naslednjih stevilk Jane. Vsekakor je bilo srecanje zanimivo, olje je (hvalabogu) koncno oddano, ruzak pa je ze ze poln drugih cudovitih stvari (prav neverjetno je, kako te potrosniska mrzlica se zdalec ne izpusti niti v teh krajih; ampak kupovanje spominkov je del potovanja; skrbeti bi me zacelo sele, ce bi, bognedaj, na primer zacela pogresati kaksen Mc Donald’s ali Spar …:), jaz pa ze nekaj dni v Boliviji, kjer je, verjamete ali ne, se toliko bolj cudovito kot vse doslej.

In ceprav se je pravkar mocno ulilo, se zdalec ne plavam kot sem se ves cas bala, saj se je obdobje hudega dezevja (menda) pravkar zakljucilo. Dezevalo bo kaksno uro ali dve; ta cas bom izkoristila, da napisem vse tisto, kar se dolgujem tistim, ki berete blog. Potem pa bo spet posijalo se ne prevroce, a vseeno cudovito bolivijsko sonce.

  • Share/Bookmark

Pralnica …

Kot lahko vidite, se nisem na poti v Cile kot je bilo predvideno se vceraj. Pravzaprav se niti priblizno nisem tam. Ne, “zataknila” sem se tu v Arequipi, in to iz razloga, ki je tako banalen, da mi gre, ko se na vse skupaj spomnim zdaj, ko je vse skupaj (bolj ali manj) ze mimo, obenem na smeh in na jok.

Torej, vceraj zjutraj sem v agenciji, kjer ponujajo tudi storitve pralnice, pustila vrecko svojih cot (skupaj s skoraj edinimi hlacami) in prijazna senorita mi je kaksnih petkrat obljubila, da bodo oprane in posusene do vecera, torej do 19.30. Ravno tolikokrat sem jo namrec vprasala, ali bodo res, saj naj bi naslednji dan (torej danes) proti Cilu startala ze zgodaj zjutraj. Do agencije sem za vsak slucaj prisla pol ure prej (ceprav se mi je zdelo, da utegnem izpasti nekoliko smesna, ampak “ziher je ziher”; se posebej na takem potovanju), a agencija je bila – zaprta!

Pomagalo ni nic, ne klicanje (telefon so jim ocitno izklopili), ne sprasevanje po bliznjih agencijah (ki so bile seveda se vse odprte), ali kdo lastnika morda pozna, ima njegov mobitel, ve, kje stanuje … Ves trud ni obrodil prav nikakrsnega sadu. Nic. Nada. Na koncu sem sla po nasvetu prijazne senorite iz sosednje agencije na turisticno policijo (ki je tu v vsaki ulici), saj sem (naivno) mislila, da imajo oni morda seznam agencij in njihovih lastnikov. Jasno, motila sem se (le kdaj me bo minila naivnost?:). Edino, kar so se lahko storili, je bilo, da so mi svetovali, naj pridem jutri (ja; tisti, ki pravijo, da je tu glavna resitev za vse “manana”, imajo povsem prav), bili pa so se toliko prijazni, da so klicali na druzbo, kjer sem kupila karto in jo za en dan prestavili – ter mi zagotovili, da je vse ok in naj grem lepo na bus cez dva dni in (jasno) s tem ne bom imela nobenih dodatnih stroskov. Da je, skratka, zadeva urejena.

A ne glede na to, kako zelo naivna sem, toliko pa vendarle spet (vec) nisem. Zato sem se danes navsezgodaj podala tja, kjer sem kupila karto za bus, tam pa so me seveda le zabodeno gledali, kaj pocnem – saj bi morala biti ze kaksni dve uri na poti. Preden sem jim dopovedala, kaj se je zgodilo in oni meni (jasno, da v spanscini), da ne morejo pomagati in da nimajo pojma o kaksni spremembi datuma, je minila kaksna ura. Zadevo smo nazadnje “resili” tako, da sem morala placati polovico nove karte, kar me je seveda spravilo se v vecji bes; po drugi strani pa se je se dobro koncalo, saj bi se prav lahko zgodilo tudi, da bi morala vse skupaj placati ponovno; pa se ob hlace bi lahko bila.:)

Trdno prepricana, da bom lastniku tiste agencije (mimogrede, ce boste kdaj v Arequipi, cot nikar ne nosite prat v Peru Trekking) odtrgala vsaj en organ, sem potem prisla na agencijo. Kjer seveda lastnika ni bilo (in nihce ne ve, kdaj bo), prijazna senorita, ki mi je samo 24 ur prej zagotavljala ze omenjeno, pa se je opravicevala, ces, da je nova in da ni vedela. Ni vedela cesa? Da bo agencija prav vceraj odprta do 19.00 in ne do 20.00???? Grrrrrrrrr.

No, jeza mi seveda nic ne pomaga in ce se je ze moralo kje zaplesti, je to se najmanj, kar se je lahko zgodilo (nenazadnje sem v Colci spoznala nemski par, ki so ju v Cilu kar stirikrat oropali …). Zanima me le, kaj bo mislila Mojca v San Pedru, ko bo dobila ze moj drugi mail, da ne pridem “manana”, ampak enkrat “after manana”. Hja, zdaj vsaj vem, kaj je mislil Cesar, nas vodic po Colca Valley, ki je nenehno poudarjal, da se prvi dan, ko smo bili bolj na easy, drzimo “perujskega casa”, naslednji dan, ko smo morali biti zgodnji in tocni, ce smo hoteli videti kondorje, pa je za nas veljal “inkovski” oziroma “evropski” cas.

Vsaka izkusnja nekaj stane in zdaj vsaj vem, kaksna je razlika med “Peruvian” in med “Inka time”.

Najpomembnejse pa je, da sem dobila nazaj svoje hlace.:)

Nenazadnje je tu, v Arequipi, vreme naravnost cudovito in ta “zaostanek” (ceprav bom na racun tega zal en dan manj na nadaljnjem potovanju) pomeni en dan manj, ko mi, glede na se vedno neobetavno vremensko napoved v Boliviji, vsaj ne bo potrebno plavati.:)

  • Share/Bookmark

Babuska na jezeru Titicaca

Uf, kako ze zamujam z objavo novega bloga, a kaj, ko ni casa (sorry, B.). Sicer pa tako ali tako ne vem, ali ta blog, z izjemo dveh ali treh ljudi, ki mi veliko pomenijo, sploh kdo bere – tako da kaksen dan gor ali dol.:)

Torej, sem v Arequipi, kamor sem prispela s Puna, ki je izhodisce za izlete po jezeru Titicaca. Medtem ko samo mesto Puno ni nic posebnega, so otocki cudoviti, izlet pa je bil (kot se vse, kar sem dozivela v Peruju) zares nekaj nepozabnega. Izbrala sem tistega, ki traja dva dni, ogledas pa si tri otocke – najprej Floating Islands (Islas Flotantes), otocke iz trsticevja, na katerih zivijo znameniti prebivalci plemena “Los Uros”, ki so zares nekaj posebnega. Svoje otoke s trsticevjem “dopolnjujejo” vsak mesec, da ne potonejo, sicer pa se pogosto selijo z otoka na otok in to zato, ker se posamezne druzine med seboj sprejo in je to najboljsa resitev, da prepirov ni, saj se z novimi sosedi potem (vsaj nekaj casa) seveda odlicno razumejo. Moder recept, ki bi ga bilo vsekakor smiselno priporociti tudi Slovencem – glede na to, da je medsosedsko prepiranje eden nasih najljubsih nacionalnih sportov. Ampak, glede na to, da se povprecen Slovenec najbrz preseli le enkrat v zivljenju (pa se iz tega je cel halo) ne vem, kako bi se praksa Los Urosev obnesla v Sloveniji … Sicer pa imajo na otoku celo solo in kaksne majhne trgovinice; tudi hise in colni pa so (jasno) iz trsticevja. Ceprav zivijo pretezno od turizma, jim uspeva odlicno ohranjati svojo kulturo in jezik, otocki pa so od Puna oddaljeni le dobro uro voznje z ladjico. Skratka, izlet, ki ga nikakor ne gre zamuditi, saj je to ena redkih priloznosti, da se srecas s (kolikor toliko) avtenticnimi prebivalci tega obmocja …

Drugi otok, ki smo ga obiskali, se imenuje Amantani in to je bil vsekakor “highlight” potepanja po Titicaci (pa tudi sirse). Na cudovit otocek smo prispeli po dodatnih dveh urah voznje od “Floating Islands”, v majhnem pristaniscu so nas pricakali domacini in vodic nas je “razdelil” po druzinah, potem pa je vsaka gospodarica oz. gospodar “pobrala” svojo skupinico (od dveh do treh) turistov in nas odpeljala domov, kjer smo gostovali do naslednjega dne. Sama sem skupaj z dvema zabavnima Cilenkama, Claudio in Paulino, pristala pri “don Floresu”, ki sta ga obe spansko govoreci gospodicni seveda takoj preimenovali v “don Flo”. Don Flo je bil zelo prijazen; je starejsi mozak, ki ni porocen, je pa (ocitno) sosed “done Victorie”, starejse zenice, ki je uradna lastnica hisice, v kateri smo prebivali in ima licenco za prenonocisca turistom. Don Flo in Victoria skupaj skrbita za kaksnih 8 let starega fantka, mislim, da mu je ime “Ejose”, ki je, kolikor sem pac razumela pogovor v spanscini, kot se zelo majhen ostal brez starsev, zato sta ga nekako posvojila … Skratka, vse skupaj je zelo zanimivo in niti sanja se mi ne, kako bi o zivljenju prebivalcev tega otoka toliko izvedela na kakrsen koli drugacen nacin.

Don Flo nam je postregel najprej s kosilom, potem pa se z vecerjo, ki sta bila (kot v vseh drugih hisah) skoraj povsem enaka (kar je meni in mojim prehranjevalnim navadam povsem ustrezalo). Se posebej me je razveselilo dejstvo, da na otocku (za razliko od vsega ostalega Peruja) ne jedo mesa – in tako sem po dolgem casu jedla “varno” toplo juho – mesanico kuhanega riza, pecenega krompirja in paradiznika pa sem izpustila – na veliko veselje obeh Cilenk …

Popoldne smo se povzpeli na sam vrh otocka, kjer smo si ogledali dva pomembna inkovska templja oz. tisto, kar je od njih se ostalo. KO sem prisla z visooookeeee gore nazaj na glavni trg, v vseh perujskih mestih in vasicah imenovan “Plaza del Armas”, sta me tam ze cakali obe Cilenki – ki sta sredi otoske vasice brez elektrike, v eni redkih trgovinic, odkrili odlicno cilsko vino (negro). Da ne bi zaostajala, sem en tetrapak kupila se sama in nesli smo ga k vecerji, zaradi cesar se je don Flo se bolj razgovoril, ko nam je razlagal o nacinu zivljenja in obicajih otocanov.

Zvecer so domacini za nas pripravili zur – oblekli smo se v njihova nacionalna oblacila in mene so, jasno, v preveliki beli srajci iz platna, s salom cez glavo, prepasano in v ogromnem, crnem krilu (in gojzarjih …) ostali kaj hitro prekrstili v babusko … Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah, je napis, ki sem ga zasledila na steni “mojega” hotela v Cuscu, zato o vsem skupaj zaenkrat ne bom izdala vec.

Lahko pa povem, da smo se naucili nekaj otoskih plesov, da je z mano (dokler nisem skoraj padla od izcrpanosti) na vsak nacin hotel plesati vodic Giovanni (ne vem, zakaj se tile perujski vodici vsi “spravljajo” prav name?, na koncu smo plesali Kalinko (nad tem, da bi komurkoli pojasnjevala, da Rusija in Slovenija nista ravno eno in isto, sem tako ali tako ze zdavnaj obupala) in, seveda, koncali z “La Bambo”.

Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah … In enako velja za jezero Titicaca. Naj povem le se, da smo otok, ki smo ga obiskali naslednje jutro in se sicer imenuje Taquile, tisti vecer preimenovali v “Tekilo”, ki je sicer mehiska pijaca, ampak smo se ze nekako znasli …:)

Pa bodi dovolj. Cel dan se imam za Areqiupo in tole je moj zadnji dan v Peruju, od koder odhajam v Cile. Izkoristila ga bom zato, da si grem ogledat muzej mumij iz Andov (znamenite Juanite zal ni na ogled, saj jo zaradi svetlobe v tem letnem casu “pospravijo”; ampak menda so druge prav tako zanimive), potem pa si bom najbrz ogledala se samostan Santa Cataline.

In cudoviti zadnji perujski dan bo minil kot bi mignil … Cez dva dni bom, ce bo po sreci, ze v cudoviti cilski vasici, pri nasi Mojci, ki ji bom koncno oddala to presneto bucno olje, ki ga zanjo vlacim s seboj cez cel Peru (in za katerega mi je en American, ko je slisal, da kaj taksnega sploh obstaja, ponujal celo premozenje …).

Naslednjic se oglasim s porocilom o tem, kako (jasno, da cudovito) je bilo v dolini Colce in kako smo si ogledali kondorje …

Do takrat pa … Saj veste – kar se zgodi v gorah …:)

Hasta luego!

  • Share/Bookmark

Zelo moker boj

Se preden sem sla vceraj na tisto turisticno nedeljsko trznico v Pisac, sem se, cisto po obcutku in zato, ker se je sprevodnik na avtobusni postaji pac drl “Chinchero” odlocila, da jo pred Pisacom mahnem se tja. O tem, da bi obiskala to, od turistov povsem neoblegano vasico, kjer je vsako nedeljo zelo zanimiv in predvsem zelo neturisticni market, sem razmisljala ze prej, ampak ker sta obe trznici na nedeljo, se mi je zdelo, da obojega, predvsem zaradi razdalj in relativno slabih avtobusih povezav (razen, seveda, ce se malo znajdes:) ne bom zmogla.

Pa sem, in niti slucajno mi ni zal. Chinchero je cudovit in dejansko veliko manj turisticen kot Pisac. Ljudje prihajajo na nedeljsko trznico z gora, prodajajo ogromno sadja in zelenjave, mamke prihjajo s svojimi bisagami, da nakupijo za cel teden ali mesec dni in se potem vrnejo v skrivnostne vasice v hribih … Tudi cene so, ceprav je v Lonely Planetu navedeno drugace, bistveno nizje od tistih v Pisacu ali v najbolj obleganih predelih Cusca. Natancneje, uspesneje se je mogoce “cenkati”. Edino, kar sem si kupila, je bila sicer deka s poslikavami s ptici iz Nazce, ki se je v hotelu, kjer bivam, izkazala za izjemno toplo in bo, glede na to, da me nenehno zebe, zagotovo prisla prav tudi doma. Ce jo bom seveda uspela prinesti do doma. Ob litru in pol bucnega olja (domacega!:), ki ga nesem Mojci v Cile in kar je cisto posebna zgodba, deka namrec seveda ne gre v ruzak … Ampak, bo ze.:)

Iz Chinchera sem se z grozno natrpanim avtobusom odpeljala do Urubambe. Voznja je trajala kaksni dve uri, pomenila pa je tesno stiskanje z domacini, stanje na eni nogi in ob obupnem poskusu, da bi obdrzala ravnotezje, se bolj obupnem, da bi pazila na svoje stvari. Ceprav sem se, kako zanimivo, tudi v tem avtobusu pocutila povsem varno (v zvezi s Perujem in celotno J. Ameriko namrec vsi svarijo predvsem glede kraj), sem potem, ze na veliko bolj praznem busu za Pisac, preseneceno ugotovila, da je nekdo skusal medtem, ko smo se stiskali na tistem busu, odpreti moj zaklenjen nahrbtnik medtem, ko sem ga imela na ramenih! Malce smesno je to, glede na to, da je videl, da je zaklenjen z zabico, ampak poskusiti pac ni greh, mar ne? Luknja med dvema zadrgama je bila na sreco premajhna, da bi mu uspelo kaj izmakniti, bi jo pa lahko odnesla dosti slabse, saj bi mi ruzak (kot prav tako svarijo …) lahko na primer tudi prerezali (ceprav se mi v moji naivnosti za tako natrpan bus zdi to se vedno povsem nemogoce).

No, to sem vzela kot znamenje, da nenehna pozornost res ne bo odvec – ceprav je po drugi strani res tudi, da ne mores biti nikoli dovolj pozoren. In pa, da (ceprav zaradi upravicenega) strahu pred tem, da bi te okradli se nima smisla, da postanes paranoicen.

Pisac me ni ravno pritegnil, med stvarmi, ki so bolj kot ne enake na vsakem marketu, sem se sprehodila v dobre pol ure in potem ujela bus za Cusco, kamor sem se vrnila v poznem popoldnevu, a v cudovitem, soncnem vremenu. Dan se je koncal zelo zabavno – ko sem ze mislila, da jo bom dobro odnesla, je prvi balon z vodo priletel iz mimovozecega avta v Cuscu. Na sreco sem pred sabo drzala deko, ki je “pokasirala” vecino vode. Naslednje so bile nekaksne kroglice, ki so prav tako priletele iz nekega avta in niso povzrocile vecje skode. KO sem zvonila na vratih svojega hotela in mislila, da sem odresena, pa je tistih nekaj trenutkov, kolikor je trajalo, da so mi odprli vrata, dobila “posiljko”, polno vode, direktno na glavo. Naslednjo, ki mi je bila namenjena, je pokasirala receptorka, ki je hotela na ulico, pogledat, cemu taksno smejanje. In ker mi je bilo dovolj, sem se odlocila, da jim vrnem. Vrnila sem se na market, malo pofotkala fante, ki so veselo obmetavali mimoidoce (nenehno zvizganje redarja pri tem seveda ni prav nic zaleglo), potem pa od neke gospe za stiri sole (malo vec kot dolar) kupila nekaksno peno, ki sicer ne pusca posledic, je pa zelo zabavno, ce te nekdo poskropi od nog do glave. Ker sem predvidevala, kaj bo, sem si jo zataknila za hlace in tako najbrz izgledala kot najbolj naiven in nedolzen gringo, kar jih je vceraj hodilo po Cuscu. Veselo me je presenetilo, da si me (za razliko od drugih) niso upali spricati kar tako, ampak ko me je po hlacah malce, samo tako, za poizkusino, poskropil prvi iz vecje skupine fantov, sem izza hlac potegnila svoj sprej in potem so, da veliko veselje prisotnih domacinov, dobili svoje. Sicer sem svoje dobila tudi jaz (najbolj sta, jasno, nastradala fotaparat in ocala, mokra pa sem bila od glave do pet), ampak vse skupaj je povzrocilo toliko smeha, da sem potrebovala kaksnih pet minut, da sem se toliko zresnila, da sem si lahko obrisala vsaj ocala. Potem pa sem, dokler se vse, kar je bilo na meni, ni posusilo, hodila naokoli kot kaksen milni mehurcek. Z veliko pene, seveda.:)

Se bolj zabavno je bilo potem, ko sem bila v neki trgovini, pred njo pa je stala skupina otrok, ki so cakali na naslednjo zrtev. Ko sem odhajala, seveda ni nihce od njih pricakoval, da jih bo zadelo. Pa jih je – in to naravnost v hrbet! No, ko so me napadli, sem seveda potegnila krajso, saj jih je bilo vec, bolje so bili oborozeni, pa se vadijo veliko pogosteje.

Ampak, borila sem se hrabro in dostojanstveno! V znamenje predaje in kot pipi miru sem deklici, ki je bila ocitno vodja skupine (in se mi je nekajkrat opravicila za pocetje fanta, ki je medtem, ko me je skusal namazati z neko vijolicno zmesjo, kar mu je odlicno uspelo, z roko pocil po mojih ocalih, ki so jo na sreco dobro odnesla) podarila preostanek svojega orozja – sprej, ki ga je v veliki dozi ostalo vsaj se pol.

Otroci, ki so se ta dan odlicno zabavali, so ga, v to ne dvomim, zagotovo zelo koristno uporabili. Sama pa sem se zabavala kot ze dolgo ne. In razmisljala o tem, kako malo je pravzaprav potrebno za sreco.

  • Share/Bookmark

Machu Picchu

To neverjetno, cudovito goro, sem, kot ze receno, osvojila v petek. Nisem si sicer mislila, da bo slo tako hitro, saj odhod na Machu Picchu – ce se, seveda, ne odlocis za Inka Trail, na katerega se je potrebno prijaviti nekaj mesecev prej in je se bolj pregresno drag kot vsaka druga varianta ali za skok s kaksno agencijo (najcenejsa moznost za dva dni, ki sem jo nasla, je 140 dolarjev), potem je za vse skupaj potrebne kar nekaj logistike. Ampak, v tem je car … ce bi se v vsem (ze tako se preveckrat) prepuscali vodicem in ponudbi turisticnih agencij, potem bi bore malo ostalo od backpakerstva. Sicer pa, odkar obstajajo Lonely Planeti in na vsakem vogalu se tako neobljudene dezele kdo, ki ti ponuja organizirano vodenje, je tako ali tako vprasanje, ali slednje pravzaprav sploh se obstaja …

No, pa pojdimo na Machu Picchu. Prav smesno je, kako te gledajo v turisticnih agencijah v Cuscu, ko reces, da bi sel tja v lasti reziji. To namrec pomei, da bos sel ceneje – kolikor je o nizji ceni sploh mogoce govoriti, saj je vse skupaj tako dobro organizirano, da je do Machu Picchu priti poceni danes skorajda povsem nemogoce (razen, ce gres z druge strani, do Santa TErese, kar pa pomeni potem kaksen pet ur trajajoc treking do Machu Picchuja, ali pa preprosto pes, nekaj vec kot 30 kilometrov, iz Ollantaytama, zadnjega mesta, do katerega se se da priti z avtobusom. Ampak, tak mazohist pa spet nisem …).

Torej, ob petih zjutraj sem v Cuscu sedla na lokalni bus (za en sol in pol, kar je pol dolarja) in se odpeljala do ze omenjenega Ollantaytama. Tam se napovedi o tem, da tri ure cakas na karto za vlak, niso izkazale kot resnicne, saj sem bila na vrsti ze po petih minutah. Naslednjih 10 minut je minilo v prepricevanju s strani prodajalca kart, da so vse variante backpackerskega vlaka, ki je najcenejsi (najceneje pomeni 44 USD za povratno, uro in 40 minut trajajoco voznjo do Aguas Callientes, zadnjega kraja pred Machu Picchu) ze zasedene. Na vsak nacin me je hotel prepricati, da je edina se prosta karta tista za nekaj cez 100 USD – kolikor bi zanjo placala, ce bi sla direktno iz Cusca. Nazadnje sva se pogodila za vmesno varianto – do Aguas Callientes sem sla ze v petek ob 9. zjutraj z backpackerjem, nazaj pa naslednje jutro ob 5.45 z nekoliko drazjim Vistadomom (ali nekaj podobnega). Za vozovnico sem torej odstela 63 USD v obe smeri, kar je najdrazja karta za tako dolgo voznjo ever. Ampak, to je bilo se vedno bolje kot bi bilo, ce bi se pustila povsem “nategniti” – in kot sem si obljubila, sem za celoten ogled Machu Picchu skupaj s popustom za vstopnino se vedno zapravila manj kot 100 dolarjev.

 Po dveh nenavadnih kavah v kafeteriji ob zelezniski postaji (Perujci ti kavo servirajo tako, da je v enem loncku malo kave, v drugem voda in v tretjem, ce zelis, mleko, iz cesar, ko vse skupaj zlijes v eno skodelico, nastane nekaksna nenavadna brozga, po kateri me vedo boli zelodec, a ocitno se ne dovolj, da bi se vsakodnevni dozi kofeina odrekla) je bila kar naenkrat ura 9 in torej boarding time. Peljali smo se cez cudovito pokrajino in ob poti srecali nekaj popotnikov z ruzaki, ki so se na dolgo in naporno, a cudovito pot odpravili pes in tako prihranili tistih kar nekaj dolarjev.

V Aguas Callientes, cudovito gorsko vasico, ki spominja na indijski Manali, smo prisli po natacno uri in 40 minutah. Po petih minutah hoje pa do avtobusov, ki vozijo do vhoda na Machu Picchu in v eno smer stanejo 6 USD. Ker sem hotela imeti nekaj od dneva na MP in je sijalo cudovito sonce (kar je za MP, kjer je bilo se nekaj dni prej slabo vreme, zelo presenetljivo), sem se tudi gor odpravila z busom. Pravzaprav sem potem brala, da se prav od tega konca tedna sploh ne bo vec mogoce odpraviti pes, kar po mojem ni ravno skrb za ohranitev kamnov na poti proti MP, temvec dodatna moznost za oglobljanje turistov).

Tudi pri okencih za vstopnico ni bilo posebne gnece; na vrsti sem bila po petih minutah. In le nekaj trenutkov pozneje sem stala tam … ob pogledu na goro, ki sem jo poznala s toliko fotk … Ogledala sem si inkovske rusevine in imela obcutek, da bi lahko tam sedela cel dan (ali nekaj dni). Sledila sem tabli Machu Picchu in ce se ne bi po dveh urah vzpenjanja zacelo mraciti, pot pa je postajala vse slabse prehodna in vse bolj spolzka, ce bi torej imela cel dan casa, bi prisla cisto na vrh. Pa je bilo povsem dovolj ze tisto, kar sem tam dozivela in videla … Nenazadnje sem med celo potjo srecala le tri druge popotnike, ki so se skusali povzpeti na vrh “Velike gore”. Eden, ki me je pri vzpenjanju prehitel, se je kmalu vrnil s cisto krvavim komolcem. Ko sem ga videla, sem bila kar vesela, da sem se obrnila, se preden sem prispela na vrh.

Mi je bilo pa vseeno malo zal in ni zaman nasvet, da se poskusite, ce greste na MP, odpraviti cim bolj zgodaj zjutraj. Tako vam za raziskovanje ostane cel dan … in glede na to, da tu ne bos vec kot enkrat, se res se kako izplaca vzeti si toliko casa.

 Najlepse dozivetje z MP pa sta bili dve lami, ki sem ju srecala med osamljeno potjo. Lame na MP sicer niso nic posebnega; gor so jih naselili (o, groza!) zato, da “zabavajo” turiste, saj drugace zivijo v visje lezecih predelih. Ne bojijo se sicer turistov in se nasploh vedejo zelo “turisticno”.

Ampak tisti dve, ki sem ju srecala, sta bili nekaj posebnega. Bili sta mama in “baby” in sta prisli pulit tisto redko, zanju uzitno zelenje. Ker ju nisem hotela motiti, se prvih 15 minut nisem niti premaknila. Potem sem ju zacela fotografirati in delali sta se, kot da ni nic. Le vsake toliko casa me je katera od njiju zacudeno pogledala … Skratka, tiste pol ure (ali uro ali …? – povsem sem izgubila obcutek za cas) je bilo nepopisno lepo. Kot da bi se nekako sporazumevali brez besed. Presenetila me je njuna umirjenost … Ko nisem mogla vec, sem se poslovila, se jima zahvalila za fotografiranje in cas, ki smo ga preziveli skupaj, in odsla. Zdaj imam dve najljubsi (tuji:) zivali. Ob mackah, ki so sicer vselej na prvem mestu in jakih, so to zdaj se lame …

 Naslednji dve uri sta minili v spustu po spolzkih kamnih (kompliciranje glede cevljev doma se je izplacalo; odlicno so se izkazali!:), se zadnjem pogledu na inkovske rusevine in njihovo genialnost … in usmeritev proti tabli “Salida”.

 Ja, Machu Picchu je ogleda vsekakor vreden; vse, kar se govori okoli njega, ni pretiravanje. Pretirava le perujski predsednik, ki je pred kratkim napovedal, da se bo vstopnina na MP podrazila na 100 USD, ces da ce imajo “gringoti” dovolj denarja, da pridejo do MP, bodo pa placali se dodatnih 100 USD, da pridejo gor …

 Nenavadna, sprevrzena logika, ki je ne razuem. Bolj bi razumela, ce bi skusali v Peruju narediti vec, da se gora skupaj z izkopanininami ne bi tako unicevala. Veliko bi naredili ze z zmanjsanjem stevila avtobusov, ki vozijo gor. Pa je prav nasprotno - kot sem, mislim, ze omenila, naj bi bilo od tega konca tedna naprej mogoce gor ne vec pes, temvec samo se z avtobusi …

Lepa skrb za ohranitev Velike gore, res.

No, pravkar sem koncno poskusila kokin caj in je odlicen. Zdaj pa v Pisac, na tisti sloviti market. Sicer so me malo prej opozorili, da je danes tako v Cuscu kot v Pisacu tisti znani festival, ko ljudje eden drugega polivajo z vodo in ker ne izbirajo tarc (pravzaprav so nepripravljeni gringoti med najbolj priljubljenimi tarcami, saj nudijo domacim otrokom s svojimi soki ob politju ogromno zabave) bom najbrz kaksno pokasirala. Kar je se vedno veliko bolje kot v Indiji, ker se prav v tem casu bliza praznik pomladi, holi, kjer se v pozdrav pomladi ne polivajo z vodo, temvec z – barvo.

Kakorkoli ze, se dobro, da sem nepremocljiva. Sicer pa mi kaksna osvezitev tako ali tako ne bo skodila.

  • Share/Bookmark

Cusco – popek sveta

… je res krasno mesto, nekdanja prestolnica Inkov, v katerega okolici je vrsta zanimivih arheoloskih in drugih ostankov inkovske kulture. Zanimivo je, da je med turisti najvec spansko govorecih (no, glede na vsesplosno priljubljenost spanscine seveda iz tega ni mogoce sklepati, da so prav vsi Spanci …). Vseeno pa se sprasujem, kako se pocutijo, ko vidijo, kako mogocno kulturo so unicili njihovi predniki …

Drugace pa, ja, to mesto vsekakor ima svoj car. Clovek bi se lahko po njem kar sprehajal in sprehajal v nedogled … Osebno me katedrale in cerkve, ki jih je mesto polno, sicer ne vem kako ne privlacijo, vendar sem si sla nekatere vseeno ogledat in tudi za te lahko recem, da so nekaj posebnega. Sicer pa sem kupila t.i. Boleto Turistico, t.i. turisticno karto, s katero imas vstop v priblizno 16 muzejev, cerkva, mest in nekaterih pomembnih inkovskih najdisc v okolici Cusca. Tu pac znajo opehariti turiste; za tisto, kar bi te se posebej zanimalo (npr. katedrala v Cuscu …) je vstopnino potrebno placati posebej. Pa vendar mi ni zal za tistih 20 dolarjev, saj sem se danes, na poti z Machu Piccha, ustavila pri rusevinah v Ollantaytambu, jutri grem na sloviti (ceprav zelo turisticni) market v Pisacu, za katerega prav tako rabis to karto. Sicer pa sem si danes ogledala se nekaj muzejev v samem Cuscu. Ceprav so majhni in je vecina napisov v spanscini, so zanimivi. Najbolj sta me pritegnila muzej sodobne umetnosti in pa muzej (nekaksne) zgodovine, v katerem je razstavljenih nekaj deformiranih lobanj tistih, ki so jih Inki zrtvovali, jim preluknjali glavo in jo napolnili s kokinimi listi … Hm, lepa smrt … cerpav ne vem, koliko so ubogi zrtvovanci imeli od koke, ce so jim luknjo v lobanjo naredili ze prej …

Sicer pa se tu kokini listi uporabljajo za marsikaj. Zelo popularen je kokin caj (nisem ga se poskusila), na osrednjem trgu sem nasla trgovino, kjer dobite vse iz koke (bonbone, cokolado, zdravila … skratka, vse zivo), na marketu pa prodajajo majice z napisom “Koka ni droga” … Razmisljala sem, da bi kaksno tako darilce odnesla v Slovenijo, ampak toliko j … pa spet nimam. Ze zato, ker sem na enem od forumov prebrala, da je k njegovemu prijatelju medtem, ko se je na letaliscu pogovarjal s clovekom pred sabo, pritekel policijski pes, lajal kot zmesan, potem so prisli se policisti … in mu v nahrbtniku nasli drogo, o kateri lastnik menda ni vedel nic. Kar pa mu ni prav veliko pomagalo, saj zdaj menda zdi v bolivijskem zaporu. Dejstvo, da je bilo to v Boliviji in ne v Peruju, mi ni v prav veliko tolazbo, saj letim domov iz La Paza (Bolivija). Ja, in to s kar petimi razlicnimi letali …

Mimogrede, zadnjic sem obljubila, da bom napisala vec o noceh na letaliscih. Ceprav utegne biti naporno, je to vsekakor zanimivo dozivetje; pa tudi dobra “sola” za takrat, ko moras na primer na kaksnem letaliscu cakati tri ali stiri ure, pa se ti zdi ze to prevec. Zanimiva stran v zvezi s tem je http:www.sleepinginairports.net. Toplo jo priporocam vsem, ki razmisljajo o tem, da bi kdaj poskusili kaj podobnega …

No, zdaj grem pa spat, saj bo jutri (kot ze nekaj dni zaporvrstjo, ko sem sploh spala) treba znova vstati zgodaj. Predvcerajsnjim, ko sem sla na Machu Picchu (aha, Machu Picchu … je seveda posebna zgodba, ki sledi naslednjic:) je bilo to ob pol petih zjutraj (to je bila prva noc po tisti, ki sem jo prezivela na letaliscu:), danes, ko sem sla z Machu Picchu, prav tako ob pol petih (morala sem, ce sem hotela ujeti pregresno drag vlak). Lejutri, ker avtobusi do Pisaca vozijo le med 5. in 8. uro zjutraj, si bom privoscila razkosje in spala kaksno urico dlje …

Sicer je pa zanimivo, da imam na potovanju skoraj vojaski red (zakaj le???). Ni mi (vsaj trenutno ne) do alkohola, ni mi kaj prevec do druzenja z ostalimi turisti (in vprasanj kot so, od kod si in kako ti je ime in kam gres in kdaj tja prides …) in v treh dneh sem tolikokrat vstala zgodaj kot prej menda v celem letu ne …

Hja, in to naj bi bil dopust?:)))

Vec o Machu Picchu prihodnjic.

Aja, se to (da ne pozabim): tu je presenetljivo vec Peruancev slisalo za Slovenijo kot pa na primer Americanov. Slednji, ko recem Slovenija, ocitno mislijo, da sem iz kaksne kazahstanske vasice in samo gledajo, kdaj mi bo izza hrbta skocil Borat… Ze prvi dan pa sem srecala domacina, ki je omenil Tita, Jugoslavijo in pozdravil z “Dober dan” in ”Na svidenje”. Ko je rekel se “Haraso” sem se odlocila, da mu bom pustila veselje. Nenazadnje izgledata s tega konca sveta Rusija in Slovenija res zelo, zelo skupaj …:)

  • Share/Bookmark

Lima

Kot obljubljeno, bom vtise s tokratnega potovanja strnjevala na blogu. Malce nenavadna oblika dnevnika je to; se posebej zato, ker me je pred dnevi mocno zaskrbelo dejstvo, da je nek, sicer zelo prijeten spletni dopisovalec, samo s pomocjo podatkov na internetu izvedel o meni skorajda vec, kot vem sama. K cemur je, jasno, pripomogel tudi blog …
No, ceprav imam nekaj dilem, pa je taksna oblika “porocanja” enostavna iz vec razlogov. Pa ne bom po nepotrebnem zapletala; povem naj le, da se je potovanje ze zacelo! Zacelo se je pravzaprav ze v torek zjutraj, ko smo krenili proti Gradcu, vmes pobrali se nove cevlje (hvala, S.!), s katerimi (novimi, namrec) sicer v zivljenju ne bi sla na tako potovanje, tokrat pa mi glede na to, da kljub nekaj tedenskemu intenzivnemu iskanju nisem nasla nobenih primernih (kaj pa morejo trgovci, ce imam noge kot pingvin), in to kljub temu, da nisem imela nobenih posebenih zahtev (le nedrsljiv podplat; na vibram sem vmes lahko samo se pozabila) in goretex. KOt da bi iskala iglo v kopici sena – in to ne glede na to, da sem bila zanje na koncu pripravljena placati ze celo premozenje. Ah, le kje so casi, ko si kupil cevlje, bili so ti prav, nosil pa si jih vse, dokler niso razpadli (kar je bilo ponavadi nekaj let). Pa so bili brez vseh sodobnih dodatkov, kakrsne imajo vsi ti izumi sedaj … ko samo se cakam, kdaj bom spletno posto lahko pregledovala kar s pomocjo vezalk.:)
Kakorkoli, letela sem z Iberio in res je vse, kar boste o izkusnjah z njimi nasli na netu. Stevardese na letalu so izjemno neprijazne (takoj, ko pride do kakrsnega koli problema), vrhunec vsega pa je bil, ko so mi skusali za vegetarijansko kosilo “prodati” kos piscanca … in so vztrajno trdili, da je to pac vegetarijanski obrok. Se sreca, da na letalu ni mogoce odpreti okna … drugace bi ven letel tisti piscanec ali pa stevardesa. No, ampak vse to sodi zraven in pocasi se bom, vsaj za obdobje enega meseca, ocitno morala navaditi na latino temperament.:)
Madrid je videti izjemno lepo mesto (kolikor sem ga pac lahko videla opolnoci, ko sem priletela in dopoldne, ko sem odhajala iz odlicnega hotela, za kar gre zasluga prav prej kritizirani Iberii). Zdaj sem, po dveh dnevih in enajstih urah in pol letenja na relaciji Madrid-Lima na letaliscu v Limi, kjer prezivljam noc, ker imam ze ob sestih zjutraj let za Cusco (kraj v blizini Machu Piccha), checking pa je ze tri ure prej …
Vec o noceh na letaliscu naslednjic, ko bodo (upam) sledili tudi prvi vtisi “iz prve roke” iz Peruja. Dezevna doba gre ocitno h koncu, saj je po tednih dezja v Limi 30 stopinj; seveda pa slednje ne velja za kraje, ki jih nameravam obiskati v naslednjem mesecu dni.
Hmmmm, malce optimizma mi vcasih res ne bi skodilo …:)

  • Share/Bookmark