Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za ‘Slovenija’


Malo Hudo

Danes sem bila v Malem Hudem. (Ime kraja me je nekoliko presenetilo, ampak nič ni naključje …) Govorila sem s skupino vaščanov, ki že od včeraj skrbno pazi da se Strojanovi ne bi znova naselili kje v njihovi bližini. Pa so ti krajani, čeprav po televiziji izgledajo zelo hudi, nevarni in čistokrvni, v resnici pravzaprav prijazni. Če ni govora ravno o Romih. Pa še to, pravijo, le o Strojanovih. Ti, ki so na barikadah, namreč zatrjujejo, da v svojo bližino nočejo več le točno določene romske družine. Proti drugim Romom, ki jih je tam naokoli še veliko, pravijo, nimajo nič. Strojanovi pa so prekršili vsako mejo dobrega okusa. Ker naj bi nenehno kršili zakon. Kradli. Strašili. Izsiljevali. Se pretepali. Se vozili z neregistriranimi avtomobili. Itd. Zavedni vaščani so vse to seveda redno prijavljali organom oblasti. Pravijo, da jim je danes policist povedal, da je bilo v zadnjem času proti tej romski družini vloženih okoli 50 ovadb …

Ob tem si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kdo je potemtakem v resnici tisti, ki je  zatajil? Res je, da se ljudje rodimo dobri; a prav tako bi lahko bilo res tudi, da je vsak od nas vsaj enkrat v življenju pomislil, da bi storil kaj nezakonitega … Razlika med tistimi, ki takšne misli uresničijo in onimi, ki jih ne, po mojem mnenju ponavadi niti ni prav zelo velika. Zanimivo bi se mi zdelo izvedeti, koliko od tistih, ki nas kdaj “prime” kaj grešnega, tega ne storimo preprosto zato, ker vemo, da ne smemo, da je kaznivo in da bomo (nenazadnje) za to slej ali prej morali odgovorajati.

Res je, da je zagotovo med nami tudi nekaj tako moralno brezmadežnih ljudi, da česa kaznivega ali napačnega ne bi storili preprosto zato, ker ni moralno. Ampak, roko na srce, mislim, da nas je takšnih bolj malo …

Kako lahko torej pričakujemo, da bodo Romi pri tem izjema? Poskusili so pač in je šlo. Karkoli so (oziroma naj bi) že kaznivega počeli v svojem Ambrusu in okolici, so lahko to nemoteno počeli še naprej preprosto in samo, ker jih pristojni organi pregona ali pravosodja niso uspeli ustaviti.

Kdo je torej v resnici zatajil?

In kako bi v primeru, če bi vedeli, da ni nič kaznivo ali prepovedano - in da je torej vse dovoljeno, živeli vi?

  • Share/Bookmark

Farbanje?

Verjetno res ni lepo, da pljuvam po straneh, na katerih »gostujem«. Po drugi strani pa sem dolgoletna naročnica Siolovih storitev; prej interneta, zadnje leto in pol pa še televizije.

Pa se pred dnevi zgodi, da začnem padati z interneta. Padam in padam, kar naprej, če seveda sploh lahko vzpostavim povezavo. Za »mučenje« s tem povezovanjem sem zapravila že kar nekaj ur in prav zanima me, kdo mi jih bo plačal? Nič dosti bolj ni s televizijo; kar naenkrat se začnejo na njej kazati kocke, slika se ustavlja … tako da mi ne preostane nič drugega kot da je izklopljena.

Čakam nekaj dni, da bo zadeva minila sama od sebe kot se (kot naivno verjamem) včasih vendarle zgodi. Pa noče. Težave se še stopnjujejo. Tako včeraj začnem, že povsem na koncu z živci, začnem klicati siolovo številko. In jo kličem in kličem. Pa so »žal vsi operaterji zasedeni«. Včeraj so bili zasedeni neprekinjeno kakšno uro, danes je enako. Potem, ker iz obupa ne vem več, kaj naj storim, maila pa jim seveda ne morem napisati, ker mi, ko ga skušam poslati, znova prekine povezavo, kličem kar na številko, kjer ponujajo informacije o paketih. Tam je klicno mesto seveda prosto in prijazna dama se oglasi takoj. Opravičim se, ker morim njo, a pojasnim ji, da nimam več pojma, kaj drugega naj storim. Obrazložim ji težavo. In jo vprašam, če se ji slučajno sanja, kako za vraga bi prišla do kakšnega serviserja. Molče me posluša, na koncu pa me vpraša edino vprašanje, ki jo zanima. Ali imam plačane vse položnice …

Pojasnim ji, da so te plačane in da ni težava v tem. Ona pa me, namesto na servis, preveže na oddelek – položnic. Pa se tudi tam nihče ne oglasi, zato prekinem. In spet kličem siol. In kličem. In kličem. Obenem pa samo upam, da je edina številka, na kateri so sploh dosegljivi, še vedno brezplačna. Če ni, se bom počutila dvakrat nategnjeno. Medtem pa bom ugibala, kako za vraga je mogoče priti v stik s firmo, ki ti zagotavlja dostop do interneta, takrat, ko ta ne deluje, na edino objavljeno telefonsko številko pa se ne oglašajo.

Če se bo tole vleklo do jutri, bom, ker pač potrebujem nemoteno povezavo in mi res ni, da bi še s tem izgubljala živce, energijo, denar in čas, pač začela iskati drugega ponudnika neomejenega dostopa do interneta. Če imate kakšno idejo, se priporočam. Dokler, seveda, tega teksta tule ne cenzurirajo.:)

  • Share/Bookmark

Mobbing

Pred dnevi je bil v enem od TV dnevnikov (ali pa morda kar v obeh?) objavljen navdušen prispevek o prvi razsodbi na Hrvaškem zaradi mobbinga (oz. nasilja ali šikaniranja na delovnem mestu). Sodišče je nekega delodajalca obsodilo, ker je svoji zaposleni nalagal dela, ki so bila pod ravnijo njene izobrazbe, kar je sodišče prepoznalo kot neupravičeno podcenjevanje.

Skoraj istočasno se v Sloveniji dogaja prav nasprotno. Naša država bo namreč, v popolnem nasprotju z »neevropsko« Hrvaško, takšno podcenjevanje najverjetneje celo uzakonila! Po novem predlogu ministra Drobniča boste, če ste brezposelni in vam na zavodu za zaposlovanje najdejo zaposlitev (kar se lahko sicer zgodi le po čudežu) dolžni sprejeti delo, za dve stopnji nižje od vaše stopnje izobrazbe. Torej mobbing. Medtem, ko so ga v sosednji »balkanski« državi prepoznali kot kaznivo dejanje in ga obsodili, ga bomo v socialnodemokratski Sloveniji – uzakonili!

Živela torej sodobna demokracija!

Tako zdaj upam le, da, če ste že brezposelni, niste slučajno kakšen magister matematike ali filozofije. Teoretično se namreč lahko zgodi, da vam na zavodu za zaposlovanje ponudijo, na primer, delo kuharja, ki ga boste, če ne želite izgubiti pravic iz naslova brezposelnosti, pač morali sprejeti. No, če se to (kar niti ni tako verjetno) slučajno res zgodi, upam, da ne bom zašla ravno v restavracijo, kjer boste delali (in povsem enako želim tudi vam v primeru, da bi se kakšna podobna služba »zgodila« meni …).

Obenem predlagam, da si ne zatiskate oči pred tem, da vas ne bi kot magistra nihče zaposlil na za dve stopnji nižjem delovnem mestu. Ob upoštevanju domneve, da bi se brezposelni  mehaniki, ličarji, natakarji, vulkanizerji in serviserji že nekako znašli, je lažje razumeti tako seznam prostih delovnih mest v Sloveniji kot tudi razloge, zaradi katerih lahko to, kar zdaj deluje le kot nekakšna abstraktna teorija, zelo kmalu postane del prakse.

Delodajalci, ki bodo v prihodnosti zaposlovali visoko izobražene delavce, imajo ob tem še dodatno spodbudo. Nikar namreč naivno ne mislite, da so vam – če le ne gre za državno firmo ali institucijo – dolžni izplačevati plačo, kakršno bi si glede na doseženo stopnjo izobrazbe zaslužili.

Čemu torej v tej državi sploh študirati? Nimam pojma.

  • Share/Bookmark

Varovanje Varuha

Matjaž Hanžek je bil ob vsem pametovanju (in še bolj ob molčanju) vseh tistih, ki imajo v zadnjih dnevih kaj povedati o romski problematiki, edini, ki je kaj konkretnega njim v podporo tudi storil. Pa ne le v zadnjih dnevih; Matjaž Hanžek je na romsko problematiko opozarjal že veliko prej. Pravzaprav že vse od začetka mandata, ki se (na njegovo srečo) v naslednjem mesecu izteka.

Pri vsem tem v  naši državi, ki se ima za tako zelo demokratično, prihaja do svojevrstnega paradoksa. V nekaj mesecih se je zdaj že drugič zgodilo, da tisti, ki se z njegovim delom ne strinjajo, grozijo Varuhu človekovih pravic (in tudi njegovi družini). Pa je šlo tokrat vse skupaj še veliko dlje kot v primeru Hanžkovega opozarjanja na sovražni govor ter obsodbe početja nacionalistov. Tokrat mu grozijo še bolj, saj so k temu spodbujeni s samega vrha države. Da se je Janša spustil na takšno raven in pravzaprav prvič v času svojega vladanja zares izgubil živce ter od Varuha zahteval, da se za svoje izjave opraviči, se je moralo (Janši) zgoditi nekaj zares hudega. In se tudi je; Evropa je izvedela za nečedno početje Slovenije; za nestrpnost, nacionalizem in rasizem, ki se (trenutno pač) kaže v odnosu do Romov, prav lahko pa se prenese tudi na predstavnike vseh ostalih manjšin.

A to je nedopustno, kajti Slovenija, pa naj se znotraj države med sabo še tako zmerjamo, sovražimo, izseljujemo, pretepamo ali pobijam, mora pred svetom ostati čista. Čudovita, umirjena deželica na sončni strani Alp …

Da bi takšna, kakršna se svetu želi prikazati, tudi v resnici bila, bo potrebno spremeniti marsikaj. Za začetek bo potrebno dolgoročno ter s pogovorom, ne pa sovraštvom, doseči sobivanje z Romi (pa tudi z drugimi skupinami ljudi, ki nam, ker pač niso takšni kot smo sami, gredo tako zelo na živce …).

Država, pa tudi javnost (kjer so zdaj vsi tisti razumniki, ki se ob vsaki nepomembnosti oglašajo, zdaj pa so se pritajili v mišje luknje?) pa bi morala – da pokaže, da pri zagotavljanju demokratičnosti ter spoštovanju človekovih pravic misli resno – za začetek zaščititi Varuha, namesto, da mu grozi ali od njega celo zahteva, da se opraviči. Matjažu Hanžku grozijo in od njega zahtevajo opravičilo zato, ker je Evropi sporočil resnico. A opravičiti bi se moral kdo drug.

Naloga Varuha človekovih pravic je, da varuje pravice. Kdo pa je tisti, ki v državi, kjer te očitno niso spoštovane, varuje Varuha?

  • Share/Bookmark

Pripravite se!

Pogromu nad Romi iz Ambrusa sledi zahteva po izselitvi Romov iz Žabjaka, potem pa, zelo verjetno, še od (marsi)kje. Močno domnevam, da bo Vlada RS zahtevo krajanov, čistokrvnih in neomadeževanih, ponosnih in klenih Slovencev, odločno podprla. Ne vem pa, kam nameravajo preseliti vse Rome, ki živijo v Sloveniji, saj bo prostora v centrih za izganjanje tujcev in kar je še podobnih človekoljubnih ustanov, zelo kmalu zmanjkalo (tudi, če vanje ne bodo skušali naseliti niti enega Roma).

Medtem ko se bo Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek po ukazu predsednika Vlade opravičeval Sloveniji, ker je edini zbral toliko poguma da je o nedopustnem dogajanju obvestil mednarodne institucije, predlagam, da se na izselitev iz svojih domov pripravite vsi predstavniki manjšin, ki živite v Sloveniji. Pripravite se geji, lezbijke, pripravite se izbrisani, pa prebivalci nekdanjih jugoslovanskih republik … Pripravite se brezposelni, tisti, ki delate na črno in pripravite se tisti, ki nimate otrok. Pripravite se tisti, ki nimate modrih oči in v nedeljo ne jeste goveje juhe, saj s tem močno ogrožate Slovenstvo in Njega ponosno narodno zavest. Vsi vi, pripravite se! Namesto rumenih vas/nas bodo tokrat označili z rdečimi zvezdami. V kočevskih gozdovih menda že gradijo velika taborišča …

  • Share/Bookmark

Rejenje v rejništvu

Da je s sistemom rejništev v Sloveniji marsikaj narobe, je znano že dolgo. Ni pa mi jasno, zakaj nihče od pristojnih ničesar ne ukrene, da bi se stvari spremenile na bolje. Komu je v interesu, da rejništva trajajo “uporno dolgo”, čeprav naj bi predstavljala le kratkoročno rešitev za čas, ko otrok iz takšnih ali drugačnih razlogov ne more bivati doma? Medtem ko morajo rejniki opraviti le nekajurno izobraževanje (in nekaj drugih minimalnih pogojev), da lahko pridobijo licenco za opravljanje rejniške dejavnosti, s starši v času, ko je njihov otrok v rejništvu, ne dela nihče, da bi jih usposobil za boljše starševstvo. Veliko rejnikov (dobro, ne vsi …) ima opravljanje te dejavnosti za poklic in to “delo” opravljajo predvsem zaradi denarja. Ženska, ki ima doma kmetijo in je delala v tovarni, na primer izgubi službo in potem se odloči za rejništvo. Veliko boljše kot da bi še delala – saj to sploh ni tako slabo plačan poklic! O zlorabah otrok v rejništvu se skorajda sploh ne govori; kadar se, pa pristojne institucije (največkrat so to centri za socialno delo) glasno protestirajo. In pravijo, da oni že vedo, kaj je v otrokovem najboljšem interesu. In pa, da je naloga rejnika, da poskrbi, da ima otrok hrano, posteljo in da hodi v šolo (to torej pomeni, da rejnik otroka “redi”?); ni pa rejnikova naloga, da bi se ukvarjal z otrokovimi psihosocialnimi težavami in drugimi morebitnimi stiskami … S slednjimi se (razen, če je otrok zares “problematičen” in svojo stisko očitno kaže navzven) tako ai tako večinoma ne ukvarja nihče … Takšno “rejenje” otrok bi bilo morda lahko bilo sprejemljivo nekaj mesecev oziroma le krajše obdobje, ne pa nekaj let ali celo skozi celotno otroštvo. Vem za primere, ko otroke v rejništvo oddaljo v zgodnjem otroštvu, pa tam ostanejo vse do svoje polnoletnosti. Pri čemer je pomanjkljivost sistema tudi v tem, da rejnik v bistvu nima nobenih pravic do otroka (o urejanju dokumentov in drugih pomembnih stvareh npr. še vedno odločajo otrokovi starši). Predstavljam si, da se otrok v takšnih okoliščinah v rejništvu ne more počutiti ravno “doma” – prav tako pa se doma seveda ne more počutiti pri starših, ki ga le tu in tam obiščejo in zanj podpišejo kakšen dokument …

Skratka, ni mi jasno, zakaj so rejništva pri nas trajna, namesto začasna rešitev in zakaj se to vsem zdi kar nekako sprejemljivo in “normalno” – po drugi strani pa je izjemno težko otroka posvojiti (kar bi vendarle predstavljalo bolj trajno in gotovo rešitev za otroka, ki zares ne more živeti s starši). Prav tako ne razumem, kako lahko o rejništvih odločajo kar sami centri za socialno delo (in od česa je njihova odločitev odvisna?) – medtem ko o tem, komu bo, na primer, otrok dodeljen ob razvezi oz. kakšni bodo stiki z drugim staršem, odločajo sodišča, otroku pa v takšnem primeru dodelijo tudi zastopnika, ki zastopa njegove interese.

V rejništvu vsega tega ni. Kot da bi bili rejenčki manjvredni državljani; otroci, ki imajo manj pravic … Pa nikoli ne gredo od doma po svoji krivdi. Minister Janez pa nič …

  • Share/Bookmark