Ganga Press

Kuliranje

Arhiv za ‘Zabava’


Nespečnost

Od ponedeljka zjutraj sem doma. Vsaj fizično. Glede na vse, kar me je času čakalo v službi, sem se morala kar hitro prizemljiti. In sem se. A zdi se, da je tako samo na videz. Takoj ko odidem iz službe in imam torej kakšen trenutek časa več, me odnese. Da sem še vedno manj tukaj in bolj tam, se vedno znova zavem ob tistih najbolj drobnih, spontanih trenukih. Ko mi nasmeh zbudi naslov potopisa na polici v knjižnici, turistična ponudba, ki visi v izložbi agencije, bežen spomin, ki me preplavi medtem ko čakam na zeleno luč v avtu … Ampak – neverjetno - na nek način je tokrat celo lepo biti tudi doma. Čeprav sem padla v vrhunec predprazničnega vzdušja (ki se me kar nekako ne prime), pa v zimo, v črne napovedi, grožnje z odpuščanji, v medijsko nabijanje recesije …

Zadnjih nekaj dni sem preživela na čudovitem tajskem otoku Koh Chang. Ena redkih dobrih strani (no, vsaj zame, seveda pa ne tudi za tajski turizem) vsega, kar se je dogajalo v Bangkoku je, da zdaj, čeprav je bil predpraznični čas, tam začuda ni bilo prav veliko turistov. Lonely Beach, priljubljena plaža backpackarjev, je več kot upravičila svoje ime. Bilo je tiho, mirno, krasno. Še prodajalcem na plaži se ni ljubilo preveč vztrajati.

V Muenchen smo v nedeljo prileteli ravno s tolikšno zamudo, da sem popoldanski vlak do Ljubljane zamudila za 15 minut. Tako sem imela na voljo še 10 ur, ki sem jih preživela v čudoviti predpraznični bavarski prestolnici. Prvih nekaj ur sem se počutila kot E.T. vesoljček; kot da bi po naključju padla na nek povsem neznan planet. Tam sva se znova srečali s Claudio, punco, s katero sva skupaj prepotovali dobršen del Burme. Ko sva bili tam, je na vsak način hotela domov. Zdaj je doma že kakšne tri tedne in vse, o čemer je sposobna razmišljati, je kako se čimprej vrniti - nazaj v Burmo.

Sicer pa mi je tudi še v ponedeljek (in še dolgo mi bo) v ušesih odzvanjal stavek, ki ga je izrekla v Baganu medtem ko je obsedeno računala, koliko časa ji še preostaja do odhoda domov. Takrat se nama seveda ni še niti sanjalo, kako zelo kmalu bo čas postal zelo relativna kategorija, kako bo postal nekaj povsem neoblavdljivega in postranskega. Ko je razmišljala, kam v Burmi naj še gre, da bi videla čim več in da ji bo vseeno uspelo pravočasno priti na letalo (kar ji seveda potem tako ali tako ni), je rekla: “Give an advenuture a chance!”. Tokrat smo vsi, ki smo se znašli v določenem času na določenem kraju, to naredili.

 Včasih so me spraševali, ali potujem zato, da bežim. A kako bežati od sebe v trenutkih, ki ti omogočajo prav nasprotno - da si bolj kot kadarkoli sam s seboj medtem ko te ne obkrožajo varne plasti v primerjavi s tem dokaj predvidljivega domačega vsakdana? Tako potovanje vedno znova iz tebe izvleče vse najlepše; pa tudi vse najslabše. Večinoma pa marsikaj od tistega, za kar sploh ne veš, da nosiš v sebi; da imaš.

Odgovor je torej: Ne. Še zdaleč ne potujem zato, da bežim. Prav mogoče pa je, da bežim zato, da (lahko) potujem.

  Če bi si torej poskušala odgovoriti na vprašanje, ali je bilo vse skupaj vredno časa, denarja in živcev, bi bil  odgovor brez dvoma: Da. Že zaradi tistega voznika motorja, ki je oni dan, ko me je vozil po Phnom Penhu, zaslužil dodatnih 10 dolarjev.  Zaradi Burme. Zaradi tistega kamboškega carinika, ki je, ko sem mejo prečkala drugič v dveh dneh, med izbruhom neobvladljivega smeha ob pogledu na moj potni list vzkliknil samo “Thailand, Thailand!”

Zaradi valov. Pa ker so letos po dolgem času celo snežinke, ki padajo doma, neskončno lepe.

  • Share/Bookmark

P … v Bangkoku

… se kot kaze le koncuje, prva letala na oz. z mednarodnega letalisca so poletela ze vceraj. Ce bo po sreci, bo jutri iz Yangona zacela leteti Air Asia, pa tudi Emirates, ki je imel se vceraj zvecer vse lete iz in v BKK odpovedane vse do 12. decembra (kar bi pomenilo, da bi lahko dopust dejansko podaljsala tam enkrat do novega leta) je malo prej napovedal, da bodo pocasi zaceli z leti cez vikend v Dubaj oz. Evropo iz Bangkoka. Pojma nimam, kaj bodo z vsemi tistimi ljudmi, ki so ze obticali v BKK. Verjetno bodo vsi prevozniki morali uvesti dodatne lete. Vesela sem, da je oz. bo ocitno vsega tega kmalu le konec – in postaja mi zal, ker se nisem tele zadnje dni vrgla ob mjanmarsko obalo, od koder so vceraj v nas hotel prisle se tri Slovenke. Zelo so uzivale. Let domov imajo dan pred menoj in ce bo po sreci, bodo tudi one letele. Drugace pa je tu zelo lepo, vroce poletje. Povsod imajo novoletne jelke in bozicke; zelo cuden obcutek je, ce vse to opazujes sredi poletja in sredi Azije. Nobenega obcutka nimam, da bo kmalu novo leto. No, ampk verjetno ga bom imela takoj, ko bom zacutila prvi mraz takrat, ko bomo (koncno) prileteli v zimsko Evropo. takoj ko bom tam, si bom gotovo spet zelela nazaj. ce bi vedela, da se imam cas in me ne bi bilo strah, da zamudim let domov, bi zdaj z veseljem se kak teden ali dva ostala tukaj. Sicer pa mislim, da bom skoraj zagotovo naslednje leto v Burmo prisla spet. V miru si bom ogledala vse tisto, kar sem tokrat izpustila. Staram se. Med svojimi prvimi potovanji sem v zelji, da bi videla cim vec, kot nora potovala iz kraja v kraj. Zdaj pa mi ni vec do tega, da bi kot da mi gori za petami obiskovala vse mozne kraje samo zato, da bi pac bila tam. Vse bolj mi pase potovati (in ziveti) pocasi. Res se me je ze prijela ta Azija.

  • Share/Bookmark

Zbiralec sanj

Sele danes zjutraj se je izdal. prej je ves cas govoril, da je natakar, ki je delal v honkongku, pa da je prodajal glasbila, pa da je zdaj, poklicni popotnik, na potovanju okoli sveta … danes pa je, ko smo se po vcerajsnjem celodnevnem trekingu po okoliskih gorah zbudili v edini hisi, ki ima v vasi, kjer smo prenocili, elektriko, zajtrkovali (mimogrede, myanmarska hrana je odlicna, pojedo pa tako ogromno veliko riza, da se vsak, ki potuje tu cez, sprasuje, kako je mogoce da so tako suhi), Ken koncno le prosil Tangzeeja, nasega vodica, ali lahko vprasa gospodarja, kaksne so … njegove sanje. Kaj??? je zacudeno pogledal ta, @a vprasam ga naj, o cem se mu je ponoci sanjalo@. @Ne, kaksne so njegove sanje za prihodnost.@ Vprasanje je bilo tako cudno za mesto, na katerem smo ga bili, da ga ni razumel niti Tangzee. Pomagala sem s tem, da sem stvari nekoliko popreprostila – potem ko sem ugotovila, kaj zanima enega in da mu drugi odgovarja nekaj cisto drugega, ker pac vprasanje razume cisto drugace. tako kot je bilo zastavljeno, bi ga pravzaprav tezko razumel. od kmetov v burmanskih (ali katerih koli drugih) gorah, ki so se navajeni prezivljati z lastnim delom, pridelovati koruzo, riz in zafran, in to na nacin kot so to poceli ze njihovi dedi, pa pradedi in kot bodo najverjetneje naprej poceli njihovi otroci, vnuki, pravnkuki, je malo utopicno sprasevat, o cem sanjajo. o tem, da bi zapustili idilicno okolje, kjer se cela vas v enem vodnjaku sredi vasi, kjer je krava ali bivol kot druzinski clan, kjer imajo edini v vasi televizijo in prihaja cela vas zvecer k njim gledat filme, preko vokie tokieja, ki je njihova edina komunikacijska vez z dolino, pa po potrebi komunicirajo z lokalnimi oblastmi … skratka, o cem naj sanja tak clovek? ce pa vendar ima ze vse! hiso, zemljo, zdrave otroke in vnuke, kravo, ogenj, dovolj riza pa stalne odjemalce za tisto, kar pridelajo. kaj naj si zeli? traktor? tudi, ce bi ga imel, ga v tistih hribih ne bi mogel rabiti.

ken ni komplikator in odnehal je, ko je ugotovil, da ne bo dobil odgovora. potem je povedal, da pise knjigo, v kateri si zeli objaviti sanje cim vec razlicnih ljudi z razlicnih koncev sveta. ce gradiva ne bo dovolj, bo knjigo opremil s fotografiranji stiskov rok med ljudmi z vseh koncev sveta … po indiji in nepalu namerava proucevat sanje v juzno ameriko, ampak zato se bo moral nauciti spansko. potem pa bi rad sel v afriko, ampak si ne upa. tam domacini japonce grdo zmerjajo in za njimi mecejo kamne, ker mislijo, da so kitajci. kitajcev pa ne marajo, ker jih prihaja veliko delat tja in so domacini prepricani, da jim odzirajo delo.

na koncu, ko sva bila ze v dolini, me je ken vprasal se za moje sanje. zaupala sem mu jih (do danes pravzaprav niti nisem vedela, da jih imam:) – pa se je nasmehnil in dejal, da jih je doslej zbral ze priblicno 150 in da si ljudje povsod po svetu bolj ali manj zelijo isto.

danes sva si predvsem oba zelela, da bi se po dvodnevnem trekingu cimprej stusirala in za kaksno uro namesto na tleh kot minulo noc prelezala v mehkejsi (pa cetudi) hotelski postelji.

aja, pa vceraj mi je povedal, kako se lahko naucim igranja na kitaro tudi, ce nimam posluha. rekel je, naj si najdem en komad, ki se ga zelim nauciti in ga preigravam tako dolgo, dokler ne bom znala vsaj dveh ali treh akordov zares dobro, potem pa naprej.

po vcerajsnji noci, ko se je od nekod sredi tiste vasice znasla kitara in je on igral, mi pa smo peli vse, od japonskih, okinawskih, angleskih, burmanskih in tudi slovenskih pesmi in sva spoznala (in poskusila), da je v Burmi se posebej dober gorski pir in sva spoznala (ne pa tudi posksusila) da zloglasni @zlati trikotnik@ trgovine z opijem med burmo, kitajsko in laosom se zdalec ni prekinjen kot bi morda mislili, sem se odlocila, katero pesem se bom poskusila nauciti najprej.

no woman no cry.

  • Share/Bookmark

Salar de Uyuni

Kot receno, je potovanje cez Salar de Uyuni nekaj najlepsega, kar sem kdaj dozivela in videla. V San Pedru sem rezervirala tri dnevno potovanje pri agenciji Colque, ki se je kljub nekaterim dvomom od prej izkazala za odlicno, placala 75 USD (to je trenutno najnjizja cena, ce gres s cilenske strani) za tri dni, v to ceno pa je bilo vkljuceno vse, razen vstopnine v obmocje nacionalnega parka (mislim, da je kaksen dolar in pol) in manjsega zneska, ki ga moras placati, ko zapustis Cile oz. vstopis v Bolivijo.

Medtem ko so nas strasili, da se v jeepu, s katerim prevozis celo pot, pogosto stiska celo 7 potnikov plus sofer, smo imeli veliko sreco, saj smo sli tisti dan s to agencijo na pot samo stirje – ob meni se kanadski gasilec Taylor, italijanski pravnik Steffano in njegova zena, uciteljica telovadbe Ellena. Slednja dva predstavljata tipicno generacijo mladih Evropejcev, saj vsak govori kaksnih pet jezikov (Steffano pri tem rusi prav vse stereotipe o Italijanih) in se, dobesedno s trebuhom za kruhom, selita po Evropi. Zdaj sta zivela v Bruslju, ko se vrneta, pa morata zaceti iskati stanovanje v Londonu, ker je S. dobil sluzbo pri neki telefonski druzbi, ki jo nastopi aprila.

Pa pustimo to. Bistveno je, da smo bili na poti samo stirje in da smo se prav nenavadno zastekali (kar ni ravno nepomembno, ce si na taki poti ves cas skupaj cele tri dni). Iz San Pedra smo startali ob osmih zjutraj z avtobusom in se zaustavili ze po 10 minutah, saj je bil pred nami cel konvoj (mislim, da 500-tih) mladih cilenskih sportnikov, ki so potovali v Argentino. Ce bi cakali, da cariniki pregledajo vse, bi bili najbrz se zdajle nekje tam; zahvaljujoc vodicu Rolandu, ki je na poti spremljal individualno skupinico, so nas cez spustili ze po kaksni uri. Po petnajstih minutah voznje je sofer zavil s asfaltirane ceste na makadamsko pot (pravzaprav sploh ni bila pot, saj smo po puscavi cele naslednje tri dni vozili kar krizem krazem.) in z opazno nostalgijo pokazal na asfalt, od katerega smo se poslavljali ter komentiral: “To je pot v Argentino.” In to, je pokazal predse, “je pot v Bolivijo …”.

Na meji ni bilo tezav (pozabila povedati, da so, ker se bojijo neke sadne musice, pred mejo Peruja s Cilem neusmiljeno vrgli stran vse moje sadje:( in vsa jabolka sem tokrat uspesno presvercala cez. Potovanje se je zacelo. Ze kar kmalu smo se ustavili pri prvi laguni, sledile so se tri ali stiri (oprostite mi, ker sem pozabila, kaksno je zaporedje imen, ampak gre nekako tako kot: Laguna Colorada, Laguna Blanca, Laguna Verde …) in ena je bolj cudovita od druge. Voda se preliva v gore in te v nebo. KO jih gledas, pravzaprav sploh ne mores lociti, kaj je zemlja in kaj je nebo; kot da locnice med njima sploh ne bi bilo. Pozno popoldne smo se ustavili v neki postojanki, kjer smo preziveli noc; sedem ze pripravljenih odej na vsaki postelji ni obetalo nic dobrega in ker sta bili dve postelji se prosti, sem nase nadela se dodatnih sedem (zaradi cesar se celo noc nisem mogla niti premakniti), da nisem ravno zmrznila. Steffano in Ellena sta imela, ki sta vecino potovanja kampirala, sta imela s sabo ogromne spalke, nastimane na -20 stopinj, tako da ju ni zeblo, Taylor, ki je iz Kanade, pa je tako ali tako spal v kratkih rokavih (pa se vroce mu je najbrz bilo …). Najlepse, kar smo videli ta, prvi dan, so bili zame flamingi. Na tisoce jih brodi po vseh teh lagunah in videti kaj takega je res nepozabno, pa tudi neopisljivo. Ker pa flamingi seveda niso ravno cakali, da bi se jim priblizali, sem bila prvic med potovanjem zares jezna, ker nimam s sabo boljsega fotoaparata s posebnimi objektivi (odkar so mi v Indiji enega ukradli, sem se od tovrstnih nalozb namrec zacasno poslovila).

Naslednji dan smo si ogledali t. i. dolino Salvadorja Dalija; nenavadne strukture iz ogromnih kamnov, ki so jih v tisocletijih bruhanja izoblikovali bliznji vulkani. Potem smo se ustavili se pri t.i. kamenih drevesih, katerih izvor je menda enak, ampak ko smo “in the middle of nowhere” gledali, kako dalec so prve gore, nam ni in ni bilo jasno, kako za vraga so vse te strukture prisle tja. Ampak vseeno smo uspeli izvedeti, da sam Dali teh krajev ni nikoli obiskal. Aha, in da ne pozabim cudovitih in se delujocih gejzirjev. Besede tega ne morejo povedati; vidim, da bo po vrnitvi res treba prilepiti kaksno fotko, ja.:)

Ceprav naj bi si po nacrtu sam Salar ogledali ze drugi dan potovanja, to ni bilo mogoce, ker je Salar zaradi dezja zalit z vodo. Zato smo ze drugi dan prisli v Uyuni, prvo mesto na bolivijski strani, tam prespali, potem pa nas je naslednje jutro pobral sofer Marcos. Najprej smo si ogledali pokopalisce starih vlakov (pocis od smeha in zacudenja), kar je gotovo ena od posebnosti Bolivije (v taksnih oblikah, kot ti vlaki iz zacetka minulega stoletja, ki pa so vozili kar do osemdesetih let), potem pa smo sli se v tako tezko pricakovani in niti ne tako zelo oddaljeni Salar. Vozili smo po visoki vodi in po kaksne pol ure prisli do t.i. slanega hotela. In spet sem se, ze drugic v dveh dneh, znasla na obmocju, kjer ne ves, ali si se na zemlji ali pa kje drugje v brezdanjih prostranstvih tega nenavadnega sveta. Ne vem, kako opisati vse to. Cas je kar tekel in tekel, mi pa smo kar stali tam, vecino casa smo bili brez besed, z bosimi nogami v mrzli soli in vodi in opazovali ta nenavaden, a tako skrivnosten in cudovit svet.

Sele, ko smo odsli, sem se zavedla, da smo po vsej tisti soli brodili vec kot dve uri. In se bi lahko. Cas je povsem izgubil pomen … Salar de Uyuni je obmocje, kjer se zaves, kako zelo skrivnostno in cudezno je vse - in kako vse preveckrat utegnemo na to pozabiti.

Sokirani od lepote in cudezne skrivnostnosti smo se vrnili v Uyuni, kjer je Taylor ostal se en dan, Steffano, Ellena in jaz pa smo se odpravili na 14-urno voznjo po bolivijskih ne-cestah do La Paza, od koder sta S. in E. kar takoj odsla se na en trekking, preden bosta v ponedeljek iz La Paza odletela proti domu. Moj let je le dan za njunim in - le koliko poguma potrebujes, da se preselis v Bolivijo?

  • Share/Bookmark

San Pedro

Zelo zamujam z novo objavo, vem, ampak vecino zadnjega tedna sem se (na sreco) klatila po krajih brez interneta in kjer je se elektrika bolj redkost – da o vodi niti ne govorim. Torej, iz Arequipe sem se potem, ko sem koncno uspela dobiti nazaj svoje hlace, odpravila v Cile. Voznja do zadnjega kraja pred mejo traja kaksnih pet ur, potem te tam poberejo taksisti, ki ti pomagajo urediti tudi obmejne formalnosti in cez dobro uro si ze v Cilu, natancneje v Arici, mestu, ki se med drugim ponasa tudi s (trenutno) zelo toplim morjem. Ampak, meni se je mudilo oddati tisto nesrecno olje, zato sem se morskim uzitkom odrekla in na obali prezivela le nekaj tistih ur, kolikor jih je bilo potrebno pocakati do odhoda busa v San Pedro de Atacama, odrocno, a cudovito puscavsko vasico, kjer vedno sije sonce oz. kjer nikoli ni dezja. Do tja smo se vozili celo noc, potem pa, navsezgodaj zjutraj, ko sem od postaje sla tistih pet minut po eni od dveh ulic, kolikor jih (skoraj) premore celotna vasica, kljub temu, da sem vedela, kaj me caka, prijetno presenecenje. Sredi cilske puscave sem namrec v resnici naletela na ogromen napis: Hostal Sonchek in potem tam v neverjetno prijetnem in mirnem okolju spoznala Mojco, ki tam zivi ze 12 let, pa njenega moza Luisa. Zelo prijetno je bilo in kar ni mi bilo za oditi od tam, ampak kljub temu sem potem, ko sem si malo odpocila in si ogledala nekaj glavnih znamenitosti v bliznji okolici (vecina jih je dosegljivih z biciklom, ki si ga izposodis za nekdanjega jurja in pol) odpravila v Salar de Uyuni. Ta je bil nekaj najlepsega, kar sem v zivljenju videla in ce kdaj hodite po teh koncih, ga v resnici ne smete izpustiti (ja, do konca zivljenja bi mi bilo zal, ce bi ga; prav si imel, Marko). A vec o tem v naslednjem blogu. San Pedro de Atacama pa … najbrz je odvec poudarjati, da sem tam srecala dva Slovenca, ki sta prisla iz Bolvije v Salar in sta v San Pedru ostala le nekaj ur, pa Lascanko in LJubljancanko, ki sta prav tako cez Salar prisli iz Brazilije, pa cez Argentino in za kateri upam, da se bomo se videli. Skratka, kot pravi Mojca, Slovenci smo res avanturisti in popotniki. Njen moz Luis pa se vedno znova cudi tistim Slovencem, ki nenehno potujejo ali pa so na potovanju okoli sveta in mu, ko jih vprasa, kaj delajo, recejo, da so studenti ali pa (se pogosteje), da ne delajo nic. To mu daje vedeti, da nam, Slovencem, kljub vsemu se ne gre tako slabo. Zivljenjska zelja vsakega Cilenca namrec je, da bi si vsaj enkrat v zivljenju lahko privoscil dopust. O Evropi pa sanjajo kot o Eldoradu.

Ah, ko bi le vedeli, v kaksni zmoti zivijo.:) Cene pa so v Cilu tako ali tako enake (in marsikje celo visje) kot pri nas.

Kakorkoli, Mojca ostaja kraljica v svojem hostalu, srecna je; ceprav je zato, da je pred 12 leti zapustila Slovenijo bolj ali manj za vedno, potrebovala kar veliko poguma in j … Pa da ne bom o njej; reportazo o njeni zivljenjski poti boste (morda:) lahko prebrali v eni od naslednjih stevilk Jane. Vsekakor je bilo srecanje zanimivo, olje je (hvalabogu) koncno oddano, ruzak pa je ze ze poln drugih cudovitih stvari (prav neverjetno je, kako te potrosniska mrzlica se zdalec ne izpusti niti v teh krajih; ampak kupovanje spominkov je del potovanja; skrbeti bi me zacelo sele, ce bi, bognedaj, na primer zacela pogresati kaksen Mc Donald’s ali Spar …:), jaz pa ze nekaj dni v Boliviji, kjer je, verjamete ali ne, se toliko bolj cudovito kot vse doslej.

In ceprav se je pravkar mocno ulilo, se zdalec ne plavam kot sem se ves cas bala, saj se je obdobje hudega dezevja (menda) pravkar zakljucilo. Dezevalo bo kaksno uro ali dve; ta cas bom izkoristila, da napisem vse tisto, kar se dolgujem tistim, ki berete blog. Potem pa bo spet posijalo se ne prevroce, a vseeno cudovito bolivijsko sonce.

  • Share/Bookmark

Pralnica …

Kot lahko vidite, se nisem na poti v Cile kot je bilo predvideno se vceraj. Pravzaprav se niti priblizno nisem tam. Ne, “zataknila” sem se tu v Arequipi, in to iz razloga, ki je tako banalen, da mi gre, ko se na vse skupaj spomnim zdaj, ko je vse skupaj (bolj ali manj) ze mimo, obenem na smeh in na jok.

Torej, vceraj zjutraj sem v agenciji, kjer ponujajo tudi storitve pralnice, pustila vrecko svojih cot (skupaj s skoraj edinimi hlacami) in prijazna senorita mi je kaksnih petkrat obljubila, da bodo oprane in posusene do vecera, torej do 19.30. Ravno tolikokrat sem jo namrec vprasala, ali bodo res, saj naj bi naslednji dan (torej danes) proti Cilu startala ze zgodaj zjutraj. Do agencije sem za vsak slucaj prisla pol ure prej (ceprav se mi je zdelo, da utegnem izpasti nekoliko smesna, ampak “ziher je ziher”; se posebej na takem potovanju), a agencija je bila – zaprta!

Pomagalo ni nic, ne klicanje (telefon so jim ocitno izklopili), ne sprasevanje po bliznjih agencijah (ki so bile seveda se vse odprte), ali kdo lastnika morda pozna, ima njegov mobitel, ve, kje stanuje … Ves trud ni obrodil prav nikakrsnega sadu. Nic. Nada. Na koncu sem sla po nasvetu prijazne senorite iz sosednje agencije na turisticno policijo (ki je tu v vsaki ulici), saj sem (naivno) mislila, da imajo oni morda seznam agencij in njihovih lastnikov. Jasno, motila sem se (le kdaj me bo minila naivnost?:). Edino, kar so se lahko storili, je bilo, da so mi svetovali, naj pridem jutri (ja; tisti, ki pravijo, da je tu glavna resitev za vse “manana”, imajo povsem prav), bili pa so se toliko prijazni, da so klicali na druzbo, kjer sem kupila karto in jo za en dan prestavili – ter mi zagotovili, da je vse ok in naj grem lepo na bus cez dva dni in (jasno) s tem ne bom imela nobenih dodatnih stroskov. Da je, skratka, zadeva urejena.

A ne glede na to, kako zelo naivna sem, toliko pa vendarle spet (vec) nisem. Zato sem se danes navsezgodaj podala tja, kjer sem kupila karto za bus, tam pa so me seveda le zabodeno gledali, kaj pocnem – saj bi morala biti ze kaksni dve uri na poti. Preden sem jim dopovedala, kaj se je zgodilo in oni meni (jasno, da v spanscini), da ne morejo pomagati in da nimajo pojma o kaksni spremembi datuma, je minila kaksna ura. Zadevo smo nazadnje “resili” tako, da sem morala placati polovico nove karte, kar me je seveda spravilo se v vecji bes; po drugi strani pa se je se dobro koncalo, saj bi se prav lahko zgodilo tudi, da bi morala vse skupaj placati ponovno; pa se ob hlace bi lahko bila.:)

Trdno prepricana, da bom lastniku tiste agencije (mimogrede, ce boste kdaj v Arequipi, cot nikar ne nosite prat v Peru Trekking) odtrgala vsaj en organ, sem potem prisla na agencijo. Kjer seveda lastnika ni bilo (in nihce ne ve, kdaj bo), prijazna senorita, ki mi je samo 24 ur prej zagotavljala ze omenjeno, pa se je opravicevala, ces, da je nova in da ni vedela. Ni vedela cesa? Da bo agencija prav vceraj odprta do 19.00 in ne do 20.00???? Grrrrrrrrr.

No, jeza mi seveda nic ne pomaga in ce se je ze moralo kje zaplesti, je to se najmanj, kar se je lahko zgodilo (nenazadnje sem v Colci spoznala nemski par, ki so ju v Cilu kar stirikrat oropali …). Zanima me le, kaj bo mislila Mojca v San Pedru, ko bo dobila ze moj drugi mail, da ne pridem “manana”, ampak enkrat “after manana”. Hja, zdaj vsaj vem, kaj je mislil Cesar, nas vodic po Colca Valley, ki je nenehno poudarjal, da se prvi dan, ko smo bili bolj na easy, drzimo “perujskega casa”, naslednji dan, ko smo morali biti zgodnji in tocni, ce smo hoteli videti kondorje, pa je za nas veljal “inkovski” oziroma “evropski” cas.

Vsaka izkusnja nekaj stane in zdaj vsaj vem, kaksna je razlika med “Peruvian” in med “Inka time”.

Najpomembnejse pa je, da sem dobila nazaj svoje hlace.:)

Nenazadnje je tu, v Arequipi, vreme naravnost cudovito in ta “zaostanek” (ceprav bom na racun tega zal en dan manj na nadaljnjem potovanju) pomeni en dan manj, ko mi, glede na se vedno neobetavno vremensko napoved v Boliviji, vsaj ne bo potrebno plavati.:)

  • Share/Bookmark

Babuska na jezeru Titicaca

Uf, kako ze zamujam z objavo novega bloga, a kaj, ko ni casa (sorry, B.). Sicer pa tako ali tako ne vem, ali ta blog, z izjemo dveh ali treh ljudi, ki mi veliko pomenijo, sploh kdo bere – tako da kaksen dan gor ali dol.:)

Torej, sem v Arequipi, kamor sem prispela s Puna, ki je izhodisce za izlete po jezeru Titicaca. Medtem ko samo mesto Puno ni nic posebnega, so otocki cudoviti, izlet pa je bil (kot se vse, kar sem dozivela v Peruju) zares nekaj nepozabnega. Izbrala sem tistega, ki traja dva dni, ogledas pa si tri otocke – najprej Floating Islands (Islas Flotantes), otocke iz trsticevja, na katerih zivijo znameniti prebivalci plemena “Los Uros”, ki so zares nekaj posebnega. Svoje otoke s trsticevjem “dopolnjujejo” vsak mesec, da ne potonejo, sicer pa se pogosto selijo z otoka na otok in to zato, ker se posamezne druzine med seboj sprejo in je to najboljsa resitev, da prepirov ni, saj se z novimi sosedi potem (vsaj nekaj casa) seveda odlicno razumejo. Moder recept, ki bi ga bilo vsekakor smiselno priporociti tudi Slovencem – glede na to, da je medsosedsko prepiranje eden nasih najljubsih nacionalnih sportov. Ampak, glede na to, da se povprecen Slovenec najbrz preseli le enkrat v zivljenju (pa se iz tega je cel halo) ne vem, kako bi se praksa Los Urosev obnesla v Sloveniji … Sicer pa imajo na otoku celo solo in kaksne majhne trgovinice; tudi hise in colni pa so (jasno) iz trsticevja. Ceprav zivijo pretezno od turizma, jim uspeva odlicno ohranjati svojo kulturo in jezik, otocki pa so od Puna oddaljeni le dobro uro voznje z ladjico. Skratka, izlet, ki ga nikakor ne gre zamuditi, saj je to ena redkih priloznosti, da se srecas s (kolikor toliko) avtenticnimi prebivalci tega obmocja …

Drugi otok, ki smo ga obiskali, se imenuje Amantani in to je bil vsekakor “highlight” potepanja po Titicaci (pa tudi sirse). Na cudovit otocek smo prispeli po dodatnih dveh urah voznje od “Floating Islands”, v majhnem pristaniscu so nas pricakali domacini in vodic nas je “razdelil” po druzinah, potem pa je vsaka gospodarica oz. gospodar “pobrala” svojo skupinico (od dveh do treh) turistov in nas odpeljala domov, kjer smo gostovali do naslednjega dne. Sama sem skupaj z dvema zabavnima Cilenkama, Claudio in Paulino, pristala pri “don Floresu”, ki sta ga obe spansko govoreci gospodicni seveda takoj preimenovali v “don Flo”. Don Flo je bil zelo prijazen; je starejsi mozak, ki ni porocen, je pa (ocitno) sosed “done Victorie”, starejse zenice, ki je uradna lastnica hisice, v kateri smo prebivali in ima licenco za prenonocisca turistom. Don Flo in Victoria skupaj skrbita za kaksnih 8 let starega fantka, mislim, da mu je ime “Ejose”, ki je, kolikor sem pac razumela pogovor v spanscini, kot se zelo majhen ostal brez starsev, zato sta ga nekako posvojila … Skratka, vse skupaj je zelo zanimivo in niti sanja se mi ne, kako bi o zivljenju prebivalcev tega otoka toliko izvedela na kakrsen koli drugacen nacin.

Don Flo nam je postregel najprej s kosilom, potem pa se z vecerjo, ki sta bila (kot v vseh drugih hisah) skoraj povsem enaka (kar je meni in mojim prehranjevalnim navadam povsem ustrezalo). Se posebej me je razveselilo dejstvo, da na otocku (za razliko od vsega ostalega Peruja) ne jedo mesa – in tako sem po dolgem casu jedla “varno” toplo juho – mesanico kuhanega riza, pecenega krompirja in paradiznika pa sem izpustila – na veliko veselje obeh Cilenk …

Popoldne smo se povzpeli na sam vrh otocka, kjer smo si ogledali dva pomembna inkovska templja oz. tisto, kar je od njih se ostalo. KO sem prisla z visooookeeee gore nazaj na glavni trg, v vseh perujskih mestih in vasicah imenovan “Plaza del Armas”, sta me tam ze cakali obe Cilenki – ki sta sredi otoske vasice brez elektrike, v eni redkih trgovinic, odkrili odlicno cilsko vino (negro). Da ne bi zaostajala, sem en tetrapak kupila se sama in nesli smo ga k vecerji, zaradi cesar se je don Flo se bolj razgovoril, ko nam je razlagal o nacinu zivljenja in obicajih otocanov.

Zvecer so domacini za nas pripravili zur – oblekli smo se v njihova nacionalna oblacila in mene so, jasno, v preveliki beli srajci iz platna, s salom cez glavo, prepasano in v ogromnem, crnem krilu (in gojzarjih …) ostali kaj hitro prekrstili v babusko … Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah, je napis, ki sem ga zasledila na steni “mojega” hotela v Cuscu, zato o vsem skupaj zaenkrat ne bom izdala vec.

Lahko pa povem, da smo se naucili nekaj otoskih plesov, da je z mano (dokler nisem skoraj padla od izcrpanosti) na vsak nacin hotel plesati vodic Giovanni (ne vem, zakaj se tile perujski vodici vsi “spravljajo” prav name?, na koncu smo plesali Kalinko (nad tem, da bi komurkoli pojasnjevala, da Rusija in Slovenija nista ravno eno in isto, sem tako ali tako ze zdavnaj obupala) in, seveda, koncali z “La Bambo”.

Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah … In enako velja za jezero Titicaca. Naj povem le se, da smo otok, ki smo ga obiskali naslednje jutro in se sicer imenuje Taquile, tisti vecer preimenovali v “Tekilo”, ki je sicer mehiska pijaca, ampak smo se ze nekako znasli …:)

Pa bodi dovolj. Cel dan se imam za Areqiupo in tole je moj zadnji dan v Peruju, od koder odhajam v Cile. Izkoristila ga bom zato, da si grem ogledat muzej mumij iz Andov (znamenite Juanite zal ni na ogled, saj jo zaradi svetlobe v tem letnem casu “pospravijo”; ampak menda so druge prav tako zanimive), potem pa si bom najbrz ogledala se samostan Santa Cataline.

In cudoviti zadnji perujski dan bo minil kot bi mignil … Cez dva dni bom, ce bo po sreci, ze v cudoviti cilski vasici, pri nasi Mojci, ki ji bom koncno oddala to presneto bucno olje, ki ga zanjo vlacim s seboj cez cel Peru (in za katerega mi je en American, ko je slisal, da kaj taksnega sploh obstaja, ponujal celo premozenje …).

Naslednjic se oglasim s porocilom o tem, kako (jasno, da cudovito) je bilo v dolini Colce in kako smo si ogledali kondorje …

Do takrat pa … Saj veste – kar se zgodi v gorah …:)

Hasta luego!

  • Share/Bookmark

Lima

Kot obljubljeno, bom vtise s tokratnega potovanja strnjevala na blogu. Malce nenavadna oblika dnevnika je to; se posebej zato, ker me je pred dnevi mocno zaskrbelo dejstvo, da je nek, sicer zelo prijeten spletni dopisovalec, samo s pomocjo podatkov na internetu izvedel o meni skorajda vec, kot vem sama. K cemur je, jasno, pripomogel tudi blog …
No, ceprav imam nekaj dilem, pa je taksna oblika “porocanja” enostavna iz vec razlogov. Pa ne bom po nepotrebnem zapletala; povem naj le, da se je potovanje ze zacelo! Zacelo se je pravzaprav ze v torek zjutraj, ko smo krenili proti Gradcu, vmes pobrali se nove cevlje (hvala, S.!), s katerimi (novimi, namrec) sicer v zivljenju ne bi sla na tako potovanje, tokrat pa mi glede na to, da kljub nekaj tedenskemu intenzivnemu iskanju nisem nasla nobenih primernih (kaj pa morejo trgovci, ce imam noge kot pingvin), in to kljub temu, da nisem imela nobenih posebenih zahtev (le nedrsljiv podplat; na vibram sem vmes lahko samo se pozabila) in goretex. KOt da bi iskala iglo v kopici sena – in to ne glede na to, da sem bila zanje na koncu pripravljena placati ze celo premozenje. Ah, le kje so casi, ko si kupil cevlje, bili so ti prav, nosil pa si jih vse, dokler niso razpadli (kar je bilo ponavadi nekaj let). Pa so bili brez vseh sodobnih dodatkov, kakrsne imajo vsi ti izumi sedaj … ko samo se cakam, kdaj bom spletno posto lahko pregledovala kar s pomocjo vezalk.:)
Kakorkoli, letela sem z Iberio in res je vse, kar boste o izkusnjah z njimi nasli na netu. Stevardese na letalu so izjemno neprijazne (takoj, ko pride do kakrsnega koli problema), vrhunec vsega pa je bil, ko so mi skusali za vegetarijansko kosilo “prodati” kos piscanca … in so vztrajno trdili, da je to pac vegetarijanski obrok. Se sreca, da na letalu ni mogoce odpreti okna … drugace bi ven letel tisti piscanec ali pa stevardesa. No, ampak vse to sodi zraven in pocasi se bom, vsaj za obdobje enega meseca, ocitno morala navaditi na latino temperament.:)
Madrid je videti izjemno lepo mesto (kolikor sem ga pac lahko videla opolnoci, ko sem priletela in dopoldne, ko sem odhajala iz odlicnega hotela, za kar gre zasluga prav prej kritizirani Iberii). Zdaj sem, po dveh dnevih in enajstih urah in pol letenja na relaciji Madrid-Lima na letaliscu v Limi, kjer prezivljam noc, ker imam ze ob sestih zjutraj let za Cusco (kraj v blizini Machu Piccha), checking pa je ze tri ure prej …
Vec o noceh na letaliscu naslednjic, ko bodo (upam) sledili tudi prvi vtisi “iz prve roke” iz Peruja. Dezevna doba gre ocitno h koncu, saj je po tednih dezja v Limi 30 stopinj; seveda pa slednje ne velja za kraje, ki jih nameravam obiskati v naslednjem mesecu dni.
Hmmmm, malce optimizma mi vcasih res ne bi skodilo …:)

  • Share/Bookmark