Ganga Press

Kuliranje

Srecanja

Za popolno ateistko in nevernico, za kakrsno se imam, se mi v zadnjih tednih dogaja presenetljivo veliko metafizicnih stvari. Daniela, avstralskega kapitana, ki je z ladjo ze petkrat obplul celotne Karibe, je lahko vceraj pripeljal (in to dobesedno, na biciklu) samo Bog (ne, tega pa RES ni mogel narediti cisto nihce drug.:) Tezko bi izbral boljsi trenutek. Kar sedela sva tam in se pogovarjala pozno v noc. Natacneje, on je govoril, jaz pa sem vecinoma poslusala. Ze ce ne bi bilo nic drugega (pa je …:), zdaj vem, zakaj se morala priti sem. Ne da bi se povsem zavedal, kaj pocne, pravzaprav, mi je posredoval odgovore na stevilna vprasanja, s katerimi sem se ukvarjala zadnjih kar nekaj let. Pustimo podrobnosti (tudi zaradi njega – in naj se kaj ostane za doma:), ampak - tista obicajna popotniska kriza (vkljucno s srbenjem, prasnim Santiagom in plaznimi bolhami:) je vceraj dokoncno minila in … Spet se nikamor vec ne mudi. Verjetno se tudi vec ne bo, zdaj ko sem tako (iz)popolnjena z lepoto, cutnostjo (ja, tako ali drugace je to potovanje povsem v znamenju slednje, in to s cisto vsem, kar sodi zraven:) in z odgovori, ki sem jih tako dolgo iskala, potem me pa butnejo direktno v celo v enem majhnem, na zemljevidu skoraj izgubljenem kraju na koncu sveta … Ali vsaj na koncu Kube.:)

Sicer pa o ljudeh in o srecanjih z njimi tu kdaj drugic, mogoce raje od doma. Nocem biti Wikipedia ali domaca razlicica Lonely Planeta (ceprav je tudi to zadnjo, glede na to, koliko napak je v njej, avtor verjetno pisal v glavnem od doma:). Same podatke boste ze nasli v kaksni enciklopediji.

Zaenkrat le to: Kubanci so (ob vsem ostalem) izjemno ekolosko ozavesceni. Odpadke locujejo, kolikor jih sploh je, saj so vajeni cisto vse porabiti. Plasticnih vreck skoraj ne uporabljajo – skoraj kap bi me, ko sem pred tremi dnevi le dobila eno v Santiagu v trgovini.

Prav turizem jih zdaj resuje; sredi devetdesetih, ko turistov skoraj se ni bilo, sta Alina in Mariano, ki sta mi oddajala sobo v Santiagu (in kamor se bom iz Baracoe, ker do tja vodi edina cesta sploh, se vrnila) v 8 km oddaljeno bolnisnico v sluzbo hodila pes, ker nista imela denarja za avtobus. Hrane skroaj ni bilo (in se zdaj lahko vsak vecer tu vidite ljudi, ki hodijo po kruh na bone). Revscina se vedno je, vendar jo je (predvsem zaradi turizma) nekoliko manj. Alina in Mariano si ne umivata vec zob s soljo, ker ne bi imela denarja za zobno pasto.

Sicer pa smo z njegovo druzino kot s prvimi tu veliko govorili (in se bomo) tudi o politiki. Ampak, vec o tem pa res raje od doma. :)

Najboljsi del je bil vceraj, ko sem zgodaj zjutraj odhajala v Baracoo. Da ne bi bilo treba placevat (in predvsem zbujati) kaksnega taksija, je Mariano angaziral kar svojega sodelavca. Tako sem se (hehe, s tem svojim (ne)nacrtovanjem, prepuscanjem in tudi trmo imam obicajno vec srede kot pameti) na avtobusno postajo v Santiagu (za vraga – mesta delajo predvsem ljudje, in na koncu bom morala  stisniti zobe in se za tega priznati, da mi je v bistvu vsec:)) pripeljala z – resilcem.

Zdaj pa vikend v Baracoi in … cokolada (ob kavi, katere plantaze so prav tako ravno tu). Procesira se ze, a naj najslajse ostane za bolj proti koncu. Podrobnejse porocilo torej sledi … jutri. Naj bo vsaj pricakovanje sladko;) – pa tudi (se) nekoliko vec o tej kubanski Shangri La bom ze lahko povedala.

Zdaj pa – v napad, Willy Wonka!

Lep petek.

;)

  • Share/Bookmark

Razocarane gospodinje

V nedeljo je bil eden tistih dni, ki se na takih potovanjih dogajajo bolj ali manj vsem (razen seveda tistim neredkim, ki so med takimi potovanji bolj ali manj ves cas na pomirjevalih:) – a o tem skoraj nihce nikoli noce govoriti. Zacelo se je ze zjutraj, ko me je lastnica case Isabel prosila ce se lahko, ker je za tisti dan dobila novo rezervacijo, preselim k sosedu. Bila sem jezna, uzaljena in razocarana. Povsod drugod bi se preselil tisti, ki bi prisel za menoj. A verjetno je bilo prislekov vec (kot mene) in verjetno so narocili tudi vecerjo. Ta stane 8 kubanskih pesov (torej 8 dolarjev) po osebi – kar je ze skoraj pol povprecnega mesecnega dohodka vecine Kubancev. Kaj naj bi torej naredila? Se skregala kot bi se v Aziji? Vsaj izrazila razocaranje? Karkoli ze bi – nic ne bi pomagalo. Pri tem je sicer (priznam) svoje naredil tudi obcutek, da tu domacini se vedno turistom odstopajo sobe v hisah, v katerih zivijo … in da vecinoma niso ravno obiskovali turisticnih fakultet. Torej sem spakirala in sla. Cez dan je se slo, proti veceru pa se je zacela drama.

Ugotovila sem, da gre za hiso, ki jo le oddajajo in ne zivijo v njej (torej tudi na Kubo ze vdira kapitalizem). Prva bojazen je bila: kako naj grem jutri na plazo za cel dan in pustim v prazni hisi denar in potni list? Dve tatvini pasosa in denarja v desetih dneh (cetudi ena se doma) bi bilo nekoliko prevec celo za moje zivce.

Kakorkoli – pozno popoldne sem kar lezala tam na tisti osamljeni postelji – in nenadoma me je zacelo vse srbeti. Do paranoje je bil samo se korak. Vedela sem, da se bo zgodilo prej ali slej. Garje! Tezje (ceprav se seveda se vedno lahko:) bi se zgodilo kaj bolj travmaticnega. Naslednji dve uri sem kar lezala tam, se smilila sama sebi in se sprasevala, kaj za vraga sem zagresila da moram prezivljati vse to. Zakaj ne morem lepo s slaufkom in blazinico nekam na hrvasko obalo kot to pocnejo vsi normalni ljudje? Bolj kot sem lezala in razmisljala, bolj me je s(k)rbelo. Sele po dveh urah (samo)usmiljenja mi je kapnilo, da k odstranjevanju srbecice ne pripomore razmisljanje, temvec (le) obisk pri dermatologu. Razen tega se mi je zazdelo, da se je na vse hudo najboljse kar cimprej navaditi, saj me bodo nadlezne zajedalke (kot v Peruju) spremljale se vsaj tri tedne oz. vse, dokler se ne vrnem v Slovenijo. Z zadnjimi mocmi sem se oblekla in se odpravila proti Plazi Mayor (slabse ze tako ni vec moglo biti kot je bilo). RAzen tega (me je tolazilo) bom nadlezno srbenje s tistim, kar ga je ze povzrocilo, vzela s sabo. :)

Zahvaljujoc Matjazu na FB sem ze znasla v Casi de la Troya se zaradi cesa drugega, ne le kupovanja filmov o zivljenju Che Guevare. Malo sem se borila z vprasanjem, ali poskusiti prvi mojito, ki nekako ni kompatibilen z mojimi precej anoreksicnimi navadami. :) Potem sem si priznala, da je cisto vseeno, ali tu malo shujsam ali pa se zredim, ker bo v vsakem primeru ostal znacaj tezji od kilogramov. Sla sem v akcijo. Kar dober je, ampak bolj za na plazo (kot sem preizkusila se v ponedeljek, ko mi seveda niso ukradli denarja in pasosa, ceprav je bilo vse to cisto samo v prazni hisi:))).

 V Casi de la Troya pa sem hitro spet preklopila na dobri, stari pir. Najti znance ali ljudi za zuranje na Kubi sploh ni tezko, seveda. Nisem pa si mislila, da imam po treh dneh bivanja tu ze tudi kar “stare” znance. Po kaksni uri je vstopila gospa srednjih let, ki je dan pred tem hotela na vsak nacin vzpostaviti stik na plazi. Najina lezalnika sta bila kar skupaj in naj sem delovala se tako nedostopno – nisem je mogla ustaviti, da mi ne bi zaupala svoje zgodbe. Da skrajsam – zenska pravzaprav zivi moje sanje. Iz Danske je, in pol leta zivi tam, potem pa (tokrat ze drugo leto) lepo pospravi kopalke v kufer in pride za bol leta zivet na Kubo. Lani je bila v Havani, letos je (boljse!!!!!) izbrala Trinidad. Medtem ko mi je razlagala vse to, je klicala sina, ki zivi v Kolumbiji in je ravno v soboto praznoval 23. rojstni dan. Sama sem se s podobnimi mislimi (pol leta garas v hladni Evropi, potem pa izgines v trope ali kam, kjer se pocutis bolj doma in uzivas) dolgo ukvarjala v zvezi z Indijo. Res je, da zato potrebujes kar nekaj denarja, poguma in j … Ampak ce se ne bom ustalila doma (in zaenkrat bolj slabo kaze, da se bom, pocasi polzi se ena od zadnjih moznosti …:)) bom to – ce ne prej, pa cez nekaj let – tudi naredila.

kakorkoli – gospe (sploh se nisva utegnili predstaviti) sem bila naslednji vecer veliko bolj vesela kot na plazi. Neumorno me je namrec osvajal en Kubanec, ki se ga nisem mogla nikakor iznebit. Bil je sicer vljuden, ampak  ni odnehal. Eno roko sem imela za vsak slucaj ves cas stisnjeno v pest, druga pa je bila zaposlena s tem, da je njegovo vsakokrat znova dajala nazaj tja, od koder se je vsakih nekaj minut skusala prikrasti na mojo nogo. :( ç

Skratka, gospe sem bila vesela, res. Kar prisedla sem k njeni mizi, kjer sta ze bili dve Evropejki – in vse vec Kubancev. Prisedla je se starejsa gospa, ocitno lastnica ene od cas in mladenic, ki je komaj stal na nogah, jo je povabil na plesice. To bi morali videti! Ko se je ura blizala polnoci in so organizirani (pa tudi drugi:) turisti odsli, se je plesisce napolnilo s starejsimi domacini! To je bil zur! Ko sem jih opazovala, sem pomislila, da bi morali v nasih domovih za starostnike zaceti nujno organizirati tecaje salse. mislim, da bi bilo potem na nasem koncu sveta veliko manj tezav. Ampak …

:)

Vrhunec vecera se je zacel sele potem, ko so muzikanti pospravili svoje instrumente in odsli. Na odru se je pojavil en lokalni pevec in starejsa teta z velikimi ocali in kitaro (zelo je spominjala na tiste iz hotela Slavija v Pragi …:) in — oba sta razturala! Mi pa tudi. Ko so nas vrgli ven, smo se prestavili se v Caso de la Musica. Se vedno vsaka s svojim spremljevalcem. Vsako minuto se nam je pridruzil kdo in na koncu nas je bilo ze kaksnih 10 za tisto vleiko mizo. Od nekod se je pojavila steklenica ruma in za vse ga je bilo dovolj. Oni (koma) mladenic se je odlocil, da bova plesala. Nobeno upiranje ni pomagalo. Ce poskusam skrajsati: po plesiscu sva se vrtela kaksno uro. Izjemno vztrajen in odlicen ucitelj je bil. Na koncu sem jaz (!), ki se valcka ne znam, ker v srednji soli pac nisem mogla povabiti punce na tecaj, pozneje ko sem sla na tistega za samske, pa je imel edini udelezenec, ki je bil tam RES samski (ob meni) … umetno nogo – torej, na koncu sem plesala sambo! Po tem ko sem ga nekajkrat krepko pohodila, mi je celo se kar zelo dobro slo! Po uri, ko se je moralo revezu ze posteno vrteti, me je “predal” v roke mojemu osvajalcu in samba se je nadaljevala se pol ure, dokler se ni se meni zacelo vrtet. Potem nisem mogla vec. Malo sem se prisedla in tisti teti iz case, ki ji je telo ves cas kar samo plesalo celo za mizo, kjer sele na plesiscu, sem kar podarila v Troyi pridobljeno rozico …

Sledilo je (Natasa, to je predvsem zate in res mislim, da moras nujno priti sem) spoznanje, kaj dela te latino kavarlirje tako sarmatne. tudi ko ugotovijo, da ne bodo dobili, kar hocejo (oz. odkrito povedano, da te ne bodo dali dol) ostanejo se naprej enako vljudni, galantni … Ce se ga nasekas, se tu ne more zgoditi, da bi te kar pustili. Ce z ljudmi zuras, bodo potem poskrbeli za to, da (pa z njimi ali brez njih:) prides varno tudi domov …

No, da se vrnem k naslovu te zgodbe. Ob moji gospe s plaze je potem cisto enako povedala se tista druga Evropejka, ki je mocno spominjala na eno od igralk iz serije Razocarane gospodinje (tisto, o bog, le cesa se spomnim!:), ki je bila porocena z Andrewom … Pravzaprav bi lahko za trenutek celo prisegla, da je ona, tako podobna ji je bila. A sem potem ugotovila, da so te gospodinje Americanke – Americanov pa (hvalabogu) na Kubi ni. Kakorkoli, prepricana sem, da bi mi tudi tretja povedala enako zgodbo. Pozimi zivijo na Kubi, poleti pa doma. Kaj jim manjka? Zenske, navelicane zivljenja v (tako in drugace hladni) Evropi, z odraslimi otroki in mozmi (ali brez), spakirajo in si privoscijo uzivanje v zivljenju. Da bi jim bilo dolgcas ali da bi bile osamljene, se tukaj res ne gre bat. “Sem prihajam zato, ker so ljudje prijazni,” mi je rekla moja plazna znanka, preden sva se poslovili in smo (kot na koncu vedno) odsli vsak na svoj konec sveta.

Ce izhajam iz prvega dela zapisa, bi lahko sklenila, da so taka potovanja na nek nacin vedno tudi tudi prav svojevrstne vaje v mazohizmu. Ne morejo te razocarati in se izgubiti - vedno uspe.:) Zato sem alergicna na pripombe od doma kot so “A potujes zato, da bezis?” tako pogoste, ko sem se vec potovala v Indijo. Bezis, ja … Nikoli nisi bolj osamljen, (vcasih tudi) zalosten in sam s seboj kot ko v Indiji zamudis zanji vlak (in te po moznosti se okradejo), potem pa se do kolen pogreznes se v kravji drek. Ali ko v Trinidadu lezis na postelji in se sprasujes, kaj si komu naredil, da moras prezivljati vse to … in ko so tvoja edina (domnevna) druzba drobni zajdelaci …

A ena najlepsih stvari je prav, da se ta razpolozenja, dozivetja, misli, spoznanja in obcutki na taksnih potovanjih ves cas menjavajo.

Aja, pa takoj ko sem vstopila v Caso dela Troya me je nehalo srbeti telo. Verjetno je bilo tudi garjam tam vsec, ker so v tistem trenutku izginile in jih vse do danes (ko sem po vcerajsnji 12-urni voznji z busom, ker sem se kar vmes odlocila, da izpustim Bayamo, ze v Santiagu de Cuba) se ni bilo nazaj. Mislim, da jih (vsaj tokrat:) tudi ne bo.

In naj bo se tako “grozno”, “osamljeno”, srbece, zalostno, negotovo ali pa hudo – najlepse je to, ker potem ze vsaj naslednji dan, ce ze ne kar kaksno uro zatem, cisto vedno znova in spet posije sonce.

:)

Kuba je dezela, ki te preprosto odpre. Te odpre za vedno?

  • Share/Bookmark

Trinidad

… je lep do bolecine. Zdaj, po dobrem tednu, je tudi ze kaj konkretnejsega povedati – da mi ne bi kdo ocital, da ne pocnem drugega kot izlivam custva. :) A le kako opisati vse to; kako vse te obcutke in dozivetja ujeti v objektiv ali v … besede?

Kako opisati Havano; kako lastnika (dobro izbrane) case particulares Abela, ki je na vsak moj zahodnjaski izpad mirno dejal “Poco un poco …” in me s tem … dejansko umiril. :) Neverjetno je, kako na pocutje in na odzivanja vplivajo zunanje okoliscine. Tu, kjer so vsi umirjeni in kjer vse nekako kar gre. Upam, da se bom nalezla.

Vrnimo se v Havano. Kako opisati Abelovo sosedo Eluiso, gospo, ki je bila operirana na obeh kolenih, v veliki hisi zivi povsem sama in si pri hoji pomaga z berglami? Pri njej sem pristala, ker je imel Abel ze zasedeno, ampak na Kubi, kot receno, so socialne mreze razvejane in skoraj se ti ne more zgoditi, da bi (v tem smislu) prislo do kaksnega problema. Eluisa je nekoliko nenavadna gospa in s tisto moje malo spanscine (skoraj nic je ne znam, tu pa navduseno pravijo, da razumem ogromno:)) sva se odlicno razumeli. Sploh ko se mi je pokvarila zadrga na pasku za potni list in denar, kar bi mi, milo receno, povzrocilo kar nekaj preglavic med nadaljnjim potovanjem. No, tezavo smo hitro resili. Eluisa mi je posodila sivanko in sukanec in naslednjo uro sva se obe (enako slepi:) trudili vneti nit v zelo zelo majhno glavico sivanke. Da skrajsam: vecer je bil zabaven in ker v sili se hudic muhe …, sem se v tistem trenutku kar nenadoma naucila sivati. Zabavno je, ce te vzgajajo potovanja … Nekoliko dlje traja, ampak je vseeno lepo. :)

Gremo nazaj k brezosebnemu porocanju.:) Kako opisati sprehod ob zalivu Havane s pogledom na znamenito trdnjavo na koncu le tega? Ali Prado, glavno ulico? Kako v nekaj besed spraviti Colon, cudovito zgradbo s se bolj cudovito notranjostjo, kjer je bil nekoc – dokler so ga se imeli, torej pred revolucijo – parlament, ki ga je mogoce videti se danes? Ali Muzej revolucije, poln slik Castra, Che Guevare in na splosno prizorov, ki jih ze tako dobro poznamo iz dokumentarnih in drugih filmov o Kubi? Pravzaprav sem si v dveh dneh vecino glavnih zadev uspela ogledati. Za konec sem si prihranila Muzej lepih umetnosti, torej najboljse.

Kako opisati sprehod po ulicah Havane zvecer; ko si ljudje, najverjetneje ne ravno siti, pred hisami ozkih ulic prinesejo kasetarje, prizgejo ogenj in otroci skupaj z odraslimi kar plesejo na ulici? Kako opisati vse tiste raznobarvne “muzejske” primerke ameriskih avtomobilov iz petdesetih, sesdesetih let, ki preplavjajo ulice Kube?

Pa tiste nedolzne (in v primerjavi z mojstri iz drugih delov sveta precej naivne) goljufe, ki uporabljajo pretezno tri nacine. Poskusali vas bodo a) prepricati, da je v sosednji ulici festival Hemingwayu, b) koncert Buena Vista Social Cluba (hehe, vsak drugi Kubanec je pri njih igral in bil v okviru turneje tudi v Sloveniji:) ali 3) posebej ugodna menjava denarja v kubanske pesose v Cadeca Diplomatica (to je valuta, ki je sicer boljsa od konvertibilnih pesosov, a je uporaba uradno prepovedana za turiste). Glavni namen teh poskusov je, da bi “svetovalcu” placali pijaco ali pa da bi, ker bi vas pac pripeljal na zeleno mesto, dobil provizijo. Kot receno – precej nedolzni poskusi so to; samo od vas samih pa je odvisno, ali se boste pustili “ogoljufati”.

Drugace pa se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da je Kuba ze “prevec turisticna” – in da je bilo boljse pred sedmimi, osmimi leti. Boljse – kaj? Cenejse za turiste mogoce ze, a to obenem pomeni, da so imeli tukajsnji ljudje (ki jim, da se razumemo, ni postlano z rozicami) se manj denarja. Bolj turisticna od Kube (vsaj v tem casu, ko ni ravno turisticne sezone, saj je obicajno ciklon) je celo Burma – in se ta se mi je zdela povsem turisticno nepokvarjena. RAzen tega pa … naj govorijo, kar hocejo, sama doslej (celo tu, v Trinidadu, ki je dalec najbolj turisticen) nisem imela obcutka, da domacini v turistih vidijo (zgolj) dvonoge vrece, polne denarja.

Porocanje naprej.:) –  Kako opisati Cienfuegueo s cudoviti kolonialnimi hisami? Ceprav me obicajno lazje in prej ocara tista notranja lepota kot kaj drugega, sem preprosto obnemela ob pogledu na cudovite, ogromne roznate vrtove, pohistvo v neoklasicisticnem stilu, povsod razmescenimi miniaturnimi punckami iz porcelana in prav tako (pa ne iz porcelana:) razkosno posteljo … Vse to me je tako ocaralo, da si skoraj nisem upala niti spregovoriti, kaj sele fotografirati.:) Kako opisati ure, ki jih domacini (in z njimi tudi ti) presedijo v gugalnikih medtem, ko gledajo televizijo ali opazujejo dogajanje na ulici (kjer pred hisami, pri sahu ali pogovoru, prezivijo ogromno casa). (Dodatek: podobne, a SE lepse obcukte je v meni danes prebudil obisk Musea Romantico. Za nekaj trenutkov mi je postalo kar zal, da se nisem rodila na drugem kraju in v drugem casu; kaksnih 150, 200 let nazaj. Ampak na sreco me je ta obcutek prezel res samo trenutek.:))

Kako opisati Rancho Luna, kjer sem bila menda res edina turistka v tistih dneh; poljubljanje z domacini na lice ob pozdravljanju (neverjetno, kako hitro se tu clovek navzame teh lepih navad), pa komaj triletno Mario Eduardo, ki je zvecer prisla pred moja vrata in vpila “Alma – amiga” in mi potem, ne da bi jo najmanj motila jezikovna pregrada, zavzeto razlagala, kaksnih barv so motivi na prtu, kje je njen ocka in da bo tudi ona igrala kitaro, ko bo velika.

A vrnimo s (koncno) se v Trinidad.:) To mesto res … boli od lepote. Prvih nekaj minut me je s svojimi raznobarvnimi hisami nekoliko spomnilo na Zlatno ulicko v Pragi, ampak … se lepse je. Predstavljajte si samo, da je tako celo mesto. V vodicu pise prav – Trinidad je zaspal v zacetku 19. stoletja in vse od takrat se se ni prebudil. Se sreca, da je tako. Tudi nekoliko vec turizma clovek kar prezivi; nenazadnje se turisti cez dan izgubljajo po muzejih, na terasah cas in na znameniti plazi Ancon (vceraj sem tam prezivela cel dan in ne vem, ce ne bom ponovila jutri.). Sele zvecer, okoli 22. ure, se zberejo okoli “Hise glasbe”; zvoki benda in ritem sambe … je se skupek trenutkov vec, ki jih ni mogoce opisati. Glasba se slisi pozno v noc, potem, kot da bi se dogovorili vsi, nenadoma zavlada tisina. Rezal bi jo lahko in tako dobro kot se spi v Trinidadu, nisem spala ze dolgo.

Plazna reportaza: Krema za soncenje, ceprav iz Hoferja ali od kod ze (hvala, V.) je celo ucinovita in zaenkrat sem se brez opeklin. Nekako ne bi rada ponovila izkusnje z lanske Tajske, ki so se koncali s sivi na hrbtu. Edino, kar na tej plazi moti, so t.i. plazne bolhe, ki kar veselo pikajo. Ampak par bolh mi pac ne bo preprecilo se enega dneva uzivanja; ce mi ga ni tudi tisto, kar je po meni lezlo v Peruju … REs je, da smo to takrat identificirali sele kaksen mesec po prihodu domov, ampak … zaenkrat ni videti, da bi me razjedali kaksni hujsi zajedavci. :)

Edina tezava, ki jo trenutno imam, je da se borim se s sabo in z vprasanjem, ali naj kljub vsemu se ostanem tu kaksen dan (in ga prezivim na plazi kot vceraj, ko potem seveda ni vec bil odprt eden od edinih dveh mestnih internet “kafejev” – ce temu tu sploh lahko tako recemo:), saj se utegne zgoditi, da mi bo na koncu zmanjkalo casa za vse, kar zelim videti. Le kako lahko vsi pravijo, da so za Kubo dovolj trije tedni? Ne, ne … kar ostala bom. Nenazadnje nisem dirkalni konj, temvec umirjena in zacuda tudi s sabo povsem pomirjena popotnica na zelo zelo sporscujocem dopustu.

:)

  • Share/Bookmark

Kuba …

… mi pase. Pase mojemu telesu, pase mojemu zelezu; duhu in ocem. Glede na to, da sem iskala svet, kjer bi si lahko odpocila od vsega, bi tezko izbrala boljse. Navdusuje vse - od Havane do Cienfeguea, od tam Rancho Luna in pred dvema urama sem prispela v (kraseeeennn) Trinidad. Vsi nasveti pridejo se kako prav (hvala, S. in S.) – vso tecnost sem pustila v Evropi. :) kaj se povedati? Motijo se ljudje, ki pravijo, da zdaj za Kubo ni pravi cas. Vedno je pravi cas za spoznavanje novih ljudi, kultur, svetov … Me je pa (ceprav so ljudje tu res izjemno revni) kar groza kaj bo, ko bodo enkrat sem vdrli Americani …Turistov sploh ni veliko (juhu!) bivanje v casah particulares, kjer si bolj ali manj edini jenki, ti onemogoca, da bi poslusal njihove imperialisticne neumnosti. Poln ruzak majic je ze razdeljen (v veliko veselje Marie in njene necakinje Alessandre v Rancho Luni). Glede mil in tamponov sem nekoliko bolj skepticna. Kako naj bi rekla … “Julija, ostali so mi trije tamponi, ti jih lahko podarim?”. Tezko. Ne morem. Cudno je vse to. Vec kot dam, vec dobivam … Vem da nisem videti ravno kot kaksna bogata teta iz Kanade - ampak kaj narediti ko ti ljudje, ki sami nimajo nic, podarjajo, dajejo, dajejo …?

Po stari navadi sem zamesala (marsi)kaj in bila prepricana, da je Open Air Disco v Trinidadu, ampak je v Santa Clari. Kubanke bodo torej se malo pocakale.;) Doslej nisem pokadila se nobene, kako se bo razvijalo naprej, bomo videli danes. Ljudje so topli, odprti, ne preostane ti drugega kot da se predas in … prepustis. Na vsaki postaji (razen v Cienfegueu, ker sem jim pobegnila:) me caka dedek z rozico – socialna mreza Kubancev deluje bolje kot vsak Facebook in vsi imajo nekaj od tega – saj me, dedek, namrec, popelje v njihovo caso, zasebno hiso, v katerih Kubanci sobe (cudovite!) oddajajo turistom. Nekoliko spominjajo na kambosko mafijo – mimogrede sem se spomnila tudi na to, da tiste od lani tule kljub obljubi se nisem povsem pojasnila.:) Torej, kaj se …? Danes grem v caso dela musica, jutri v muzej romantike in verjetno (spet) na obalo, na plazo Ancona, ki je menda prav tako cudovita.

Lupi(s) me pocasi; kot jabolko. :) Rekrutirala sem blazinico, ne vem pa ali sem (ze) uspela pricarati vonj … Kuba disi povsem drugace kot Azija. Ze na letaliscu v Havani, kjer je bilo Rusov kot rusov (ti so zadnja leta tako povsod), drugih (razen domacinov) pa nic,  sem ga zacutila … Tisti starodavni vonj, ki se je prvic (in za vedno) vtisnil vame med prvim potovanjem, pred davnimi leti; po Gvatemali in Mehiki. Karibi disijo drugace. V Aziji sem (zakaj le?) doma, ampak tu je … tu je vse tako … claro … Jasno, soncno, toplo in drugace. Ce si turist, je tudi tako zelo brez skrbi. Maria je ostala v Rancho Luni, verjame (ceprav ve, da ne bo tako), da se bom ob koncu potovanja vrnila. Tam sem se (ceprav se nisem sla v Cojimar, obisk pri Mirti caka na konec potovanja:) res pocutila kot Hemingway. A tokrat ni ni kaksne bolece vsebine, ki bi si jo zelela v bozjem miru izlivati na papir. Lepo je tukaj. Odkivat grem Trinidad.

Na svoj nacin pa je takole potovanje vedno tudi sebisno. Sebicno je potovati po tako cudoviti dezeli, povsem sam; jo na polno uzivati in obenem vedeti, da se ne bos nikoli vec vrnil. Vpijam jo kot goba … tudi zato da me bodo naslednjih 11 mesecev doma lahko mirno ozemali … A tokrat je goba pripravljena in se ozemanja celo veseli. Pravzaprav je lepo biti ozet, ce obenem tudi vpijas.

:)

  • Share/Bookmark

Nespečnost

Od ponedeljka zjutraj sem doma. Vsaj fizično. Glede na vse, kar me je času čakalo v službi, sem se morala kar hitro prizemljiti. In sem se. A zdi se, da je tako samo na videz. Takoj ko odidem iz službe in imam torej kakšen trenutek časa več, me odnese. Da sem še vedno manj tukaj in bolj tam, se vedno znova zavem ob tistih najbolj drobnih, spontanih trenukih. Ko mi nasmeh zbudi naslov potopisa na polici v knjižnici, turistična ponudba, ki visi v izložbi agencije, bežen spomin, ki me preplavi medtem ko čakam na zeleno luč v avtu … Ampak – neverjetno - na nek način je tokrat celo lepo biti tudi doma. Čeprav sem padla v vrhunec predprazničnega vzdušja (ki se me kar nekako ne prime), pa v zimo, v črne napovedi, grožnje z odpuščanji, v medijsko nabijanje recesije …

Zadnjih nekaj dni sem preživela na čudovitem tajskem otoku Koh Chang. Ena redkih dobrih strani (no, vsaj zame, seveda pa ne tudi za tajski turizem) vsega, kar se je dogajalo v Bangkoku je, da zdaj, čeprav je bil predpraznični čas, tam začuda ni bilo prav veliko turistov. Lonely Beach, priljubljena plaža backpackarjev, je več kot upravičila svoje ime. Bilo je tiho, mirno, krasno. Še prodajalcem na plaži se ni ljubilo preveč vztrajati.

V Muenchen smo v nedeljo prileteli ravno s tolikšno zamudo, da sem popoldanski vlak do Ljubljane zamudila za 15 minut. Tako sem imela na voljo še 10 ur, ki sem jih preživela v čudoviti predpraznični bavarski prestolnici. Prvih nekaj ur sem se počutila kot E.T. vesoljček; kot da bi po naključju padla na nek povsem neznan planet. Tam sva se znova srečali s Claudio, punco, s katero sva skupaj prepotovali dobršen del Burme. Ko sva bili tam, je na vsak način hotela domov. Zdaj je doma že kakšne tri tedne in vse, o čemer je sposobna razmišljati, je kako se čimprej vrniti - nazaj v Burmo.

Sicer pa mi je tudi še v ponedeljek (in še dolgo mi bo) v ušesih odzvanjal stavek, ki ga je izrekla v Baganu medtem ko je obsedeno računala, koliko časa ji še preostaja do odhoda domov. Takrat se nama seveda ni še niti sanjalo, kako zelo kmalu bo čas postal zelo relativna kategorija, kako bo postal nekaj povsem neoblavdljivega in postranskega. Ko je razmišljala, kam v Burmi naj še gre, da bi videla čim več in da ji bo vseeno uspelo pravočasno priti na letalo (kar ji seveda potem tako ali tako ni), je rekla: “Give an advenuture a chance!”. Tokrat smo vsi, ki smo se znašli v določenem času na določenem kraju, to naredili.

 Včasih so me spraševali, ali potujem zato, da bežim. A kako bežati od sebe v trenutkih, ki ti omogočajo prav nasprotno - da si bolj kot kadarkoli sam s seboj medtem ko te ne obkrožajo varne plasti v primerjavi s tem dokaj predvidljivega domačega vsakdana? Tako potovanje vedno znova iz tebe izvleče vse najlepše; pa tudi vse najslabše. Večinoma pa marsikaj od tistega, za kar sploh ne veš, da nosiš v sebi; da imaš.

Odgovor je torej: Ne. Še zdaleč ne potujem zato, da bežim. Prav mogoče pa je, da bežim zato, da (lahko) potujem.

  Če bi si torej poskušala odgovoriti na vprašanje, ali je bilo vse skupaj vredno časa, denarja in živcev, bi bil  odgovor brez dvoma: Da. Že zaradi tistega voznika motorja, ki je oni dan, ko me je vozil po Phnom Penhu, zaslužil dodatnih 10 dolarjev.  Zaradi Burme. Zaradi tistega kamboškega carinika, ki je, ko sem mejo prečkala drugič v dveh dneh, med izbruhom neobvladljivega smeha ob pogledu na moj potni list vzkliknil samo “Thailand, Thailand!”

Zaradi valov. Pa ker so letos po dolgem času celo snežinke, ki padajo doma, neskončno lepe.

  • Share/Bookmark

Happy viza

Vceraj sem prvic v zivljenju nekoga podkupila. Danes sem to naredila drugic. Prvic (vceraj) sem podkupila carinike na kamboski meji, da so me spustili nazaj noter, danes pa policista na tajski ambasadi v Phnom Phenu, da sem v enem dnevu dobila vizo, na katero bi morala sicer cakat dva dni. Zgodba je dolga (in zdaj, ko je mimo, seveda tudize kar zabavna – le kar stane me). Odlocila sem se, da bom zadnje dneve dopusta prezivela na tajski in ne na kamboski obali (danes, ko sem v Phnom Penhu videla, kako umazano je morje v Kambodzi, sem sama pri sebi kar zavriskala od veselja, ker bi se pojedla, ce bi to odkrila sele tam). Nekoliko smesno je, da sem se o kamboski obali pogovarjala najmanj z 20 ljudmi, pa so vsi rekli, da je @kar ok@. Nihce ni omenil umazanega morja. Mi jih je pa vecina omenila lokalno specialiteto (menda jo je mogoce dobiti tudi drugod, ampak se posebej popularna je v najbolj obiskanem obalnem mestu Shianoukville) imenovano Happy pica. Ken je, recimo,  rekel, da si je enkrat narocil @Verry happy pizzo@ – in je bil potem verry happh se cela dva dni! Sama te specialitete sicer nisem poskusila (ceprav mi ze kar resno grozi, da me bodo vse moje anoreksicne navade tukaj dokoncno zapustile:). Mi je pa seveda kristalno jasno, da ti je, ce se prehranjujes pretezno s happy pizzo, povsem vseeno,  ali je morje sploh se tam, kje sele, da bi te skrbelo, ali je cisto ali umazano.:) 

V soboto sem torej kupila svinjsko drago karto (30 USD) za bus od Phnom Penha do tajskega otoka Koh Chang (Koh pomeni otok, Chang pa sje lon). Sama bi verjetno lahko naredila to nekoliko ceneje, ampak zaradi tezav na meji (predvsem podkupljivih policistov in carinikov …) se veliko ljudem tam kar zaplete, ker skoraj vedno od njih zahtevajo denar, potem pa domacini ze nekako  poskrbijo zato, da morajo preziveti dan ob mmeji oz. ne morejo na trajekt in na Koh Chang se isti dan. Kakorkoli, iz Phnom Penha smo startali v soboto ob osmih zjutraj, v Koh Kong, zadnje mesto pred mejo s tajsko smo prispeli okoli 15.00. Na meji nam je dobro slo. Kamboski carinik me je sicer vprasal, ali imam vizo za tajsko, pa sem mu – oborozena z informacijami, da vize na tem mejnem prehodu zagotovo ne potrebujes (vedno velja, da jo lahko uredis tudi ob prihodu, ce bos na tajskem ostal manj kot 15 dni) povsem gotova vase samozavestno prikimala. V pasos mi je pocil tisti stempelj in sem sla. Na tajski strani si je carinik si je pozorno ogledal moj potni list. Ko je tudi on ze hotel uzgati stempelj vanj, pa si je, vrag ga naj, nenadoma premislil. Rekel je, da me ne morejo spustiti noter, ker nimam vize. Nobeno prepricevanje ni pomagalo. Tudi to ne, da na tajskem konzulatu v Ljubljani recimo lepo pise, da vize za manj kot 15 dni Slovenci ne potrebujemo oz. si jo lahko brez tezav uredimo ob prihodu. In  tudi ce to morebiti velja samo za prihod z letalom - zadnje informacije so se vedno sporocale, da na tem mejnem prehodu vize Tajci ne zahtevajo. Ze – razen, ce clovek prihaja iz Slovenije. Ob tisocih Slovencev, ki dopust vsako leto prezivljajo tam, so tile vceraj prvic slisali za Slovenijo! Kje je Slovenija? so me sprasevali. V Juzni Afriki, seveda! Cisto blizu Namibije. Pa se turisti od tam, mi je povedal Juznoafrican, s katerim sva se zvecer s svinjsko dragim taksijem vozila nazaj v Phnom Penh, vize za Tajsko vecinoma ne rabijo. No, ampak ce se ne bi zgodilo to, tega gospoda ne bi nikoli spoznala. Nekoc je delal kot misijonar, z zeno ze vrsto let zivita na Filipinih. Zadnje leto pa delata kot prostovoljca z otroki v Kambodzi, ki zivijo na smesticu in se prezivljajo s tem (njihove druzine pa tudi), da sortirajo odpadke. Odkar so tu v gospodinjstvih zaceli reciklirati, TAjska pa noce vec kamboskih smeti in jih nimajo kam odvazat, se je njihov zivljenjski standard zelo poslabsal. Prej so za kilogram (mislim, da je rekel kilogram) recikliranih odpadkov dobili 40 centov, zdaj pa jih dobijo samo se 7. Ta gospod je odprl brezplacno ambulanto, v kateri otrokom, ki jim neka dobrodelna organizacija organizira solo in hrano, nudi zdravstveno pomoc, tja pa lahko po pomoc pridejo tudi vsi ostali. Potem se otroci sicer vrnejo na smetisce – ampak vsaj osnovno izobrazbo in zdravstveno pomoc, ki je drugace ne bi imeli, jim zagotavljajo.

Danes navsezgodaj sem torej sla na tajsko ambasado, saj nocem vec izgubljati niti minute zdaj ze res kar zelo dragocenega casa. Zanimivo, kako nekaterih stvari tu ni mogoce nikakor uredit, druge pa stecejo kar same od sebe. Pred ambasado je stal moski, ki me je vprasal, ali sem prisla po vizo. REkla sem, da jo potrebujem se danes. Dejal je, da je to nemogoce – razen, ce placam policistu, ki je zdel v bliznji carinarnici. Cena vize je 35 USD, on jih je hotel se 20. Prinesel mi je obrazec, ki sem ga izpolnila (zdaj ga znam ze na pamet), prilozila fotko, pa je bilo. Pocakala sem le se, da je preveril, ali je vse ok, in mi potem kar na roko napisal, naj se vrnem ob 18.00. Ker ambadado zaprejo ze ob 17.30, nisem bila povsem prepricana. Ampak, kaj drugega bi pa lahko naredila?:) Tipu sem torej kar tako, na lepe oci, mrtvo hladno pustila svoj potni list. Potem sem se malo stala pred ambasado, dokler nisem videla uradnika, ki je od tega mojega policista na ambasado nesel zajeten kup potnih listov, kar pomeni, da gre za dobro organiziran in utecen servis. Kakorkoli – ko sem se ob 17.30 vrnila tja, me je potni list cakal, pa tudi policist je bil se vedno tam. Veselo se je nasmejal, tip, ki mi je kar na ulici izrocil potni list, pa je med smehom rekel @One dolar!@ Mislila sem, da ga bom trescila!:)))

Aja, one kamboske carinike pa sem morala vceraj podkupit zato, ker sem se potem, ko so mi ze dali zig, hotela vrnit nazaj cez mejo – kar seveda ne gre kar tako. Pojasnila sem jim situacijo, oni pa so ves cas ponavljali, da so na meji s tajskimi cariniki vedno tezave in da oni nimajo prav nic s tem. REkla sem, da to seveda razumem – ampak da verjetno tudi oni razumejo, da ne morem kar preprosto ostati tam, na sredi nicesar. Potem so govorili z enim sefom, mi dali list papirja in rekli, naj opisem, kaj se je zgodilo. Tako sem se sredi carine v Kambodzi pisala prosti spis! Ocitino jih je zadovljil, saj so mi po kaksne pol ure pritisnili deset novih stempljev in me spustili cez. Ko je bila zadeva ze (skoraj) urejena, je tisti glavni carinik, s katerim sem se najvec pogovarjala, rekel: Ok, ampak to te bo stalo … 500 bahtov! @You’d like to go back and I love money!@ Nic ga ni bilo sram!:( Jeb … te bahti in azijska birokracija! Cisto vseeno mi je ze bilo. Se toliko sem si upala, da sem mu rekla, da jih imam samo 400 in da mu jih vec pac ne morem dat. Potem sem na hitro prestela (ce bo slo se dolgo tako naprej, se bom naucila se racunati!), da jih je v pisarni 5 – torej bi si baksis lepo razdelili! Kakorkoli, pristal je na 400. Tako mi jih je zadnjih 100 ostalo za tuk tuk do Lonely Beach jutri, ko, upam vsaj, koncno vendarle pridem do Koh Changa.

V hotelu v Phnom Penhu, kjer sem, pa so zelo prijazni (kot povsod po Kambodzi, kjer ravno ne ropajo ali se ne streljajo:)). Vceraj zvecer , ko sem se vrnila z meje, so me sprejeli vsi nasmejani (in zdaj smo ze skoraj druzinski prijatelji:)))  Pravkar so gledali dnevnik in mi povedali, da se na Tajskem spet zacenjajo nemiri. Ne vem tocno, kaj je zdaj povod, ampak na televiziji je bilo videti kar hudo. Tardeci se spet pretepajo s tarumenimi. Glavno je, da (se) niso prisli do letalisca. Ne vem sicer, kaj nameravajo.  Ampak zdaj si pa ze res zelim, da bi s tem  vsaj do soboote tokrat vendarle uspeli pocakati.

  • Share/Bookmark

Polja smrti

V soboto sem si v Phnom Penhu ogledala muzej genocida, nekdanje skrivne zapore, v katere so Rdeci kmeri pod vodstvom Pola Pota zapirali ljudi. Mucenje, ki so ga bili delezni zaporniki, je bilo nepredstavljivo neclovesko – med mucitelji pa je bilo veliko otrok. Tisto, kar se posebej pretrese ob ogledu tega muzeja je, da je marsikaj ostalo v stanju kot je bilo takrat. Sredi sob (ce ozkim celicam, v katere se sama s svojimi oblogami ne bi mogla niti stlaciti, sploh lahko recemo sobe) so se vedno postelje in verige, na katere so bili priklenjeni zaporniki. Opustosene stene @krasijo@ fotografije tistih redkih prezivelih, ki so jih Vietnamci nasli, ko so ob osvoboditvi Kambodze od rezima Rdecih Kmerov nasli ta zapor. Danes (potem, ko sem se s tajske meje morala vrnit v Phnom Phen:( pa sem si ogledala se Polja smrti – obmocje, 15 km oddaljeno od Phnom Penha, kamor so iz omenjenih zaporov (ti so bili skriti tudi po drugih krajih Kambodze) vozili tiste, ki so jih ubili. tudi to so poceli na najbolj mozne okrutne nacine (in iz najbolj banalnih razlogov). Nihce ne ve, koliko je tam pod zemljo se kosti, med umorjenimi pa je bilo tudi okoli 2000 otrok.

  • Share/Bookmark

Tomb Raider

Zadnjih nekaj dni je bilo pa divjih! Ce bo slo do konca tako naprej, bom zelo hitro spravila noter vse tiste minule dneve nemocnega cakanja. Do interneta je bilo tule, v Kambodzi, malo tezje priti v zadnjih dneh. Malo zato, ker kafejev pac ni na vsakem koraku, se bolj pa zato, ker sem zelo hitro potovala. Zato bom dogodke zadnjih dni (vsaj nekatere) opisala po delih. Obljubljen zapis o avtobusni mafiji pa naj pocaka do doma.:)

Templji v Siem Reapu so cudoviti! Z Maheshem, racunalnicarjem iz Indije, sva si sposodila bicikle (1 dolar na dan in delovala sta zelo neprepricljivo) in se odpravila na pot. Najprej me je bilo malo strah divjega prometa – ampak le s kom si lahko varnejsi na azijskih cestah kot z Indijcem?:) Edina tezava, ki sva jo imela, je bila, da je on, preprican, da je v Indiji, na vsak nacin hotel vozit po levi. Kar je zgledalo tako, da se je on na vsakem ovinku ozrl nazaj in preveril, ali me je ze povozil kak tuk tuk ali motocikel, jaz pa sem vpila za njim, naj se za bozjo voljo prestavi na desno stran!

Drugace pa sem kmalu opazila, cesar doslej nisem zaznala se nikoli doslej. Ceprav ima promet v vsaki azijski drzavi svoja, vecinoma seveda nepisana pravila (obicajno je glavno pravilo, da ima vecje vozilo, pa naj je to tuktuk, riksa, bicikel, krava ai tovornjak pac vedno prednost), se vsi udelezenci v prometu med sabo sporazumevajo z nekaksnimi hitrimi, komaj opaznimi gestami in gibi. Opazovala sem Mahesha, ki je vozil pred menoj in presenetljivo hitro @zakapirala@ sistem. Popoldne sem se od templjev v center mesta vrnila sama, in to celo ponoci!Kar dobro mi je slo – le na vsakem petem ovinku v povprecju sem, ko je polozaj res izlgedal ze popolnoma brezupno, raje preprosto kar zaprla oci …  Pa je slo. Namesto luci sem v rokah drzala sprej za primer, da bi me kdo … napadel. A se mi (sicer imam zelo cuden okus za azijska mesta) zdi bolj verjetno, da bi me kdo napadel v Komendi kot pa tu. Res je sicer, da skoraj vsi nosijo orozje. Ko se je eden od zaposlenih v nasem hotelu (ze v Phnom Penhu) vceraj napil, je nenadoma od nekod prinesel avtomatsko pusko … mislim, da so Avstralci, ki so si jo navduseno ogledovali, rekli, da je Mi5. Sicer pa imajo tu tudi drugace zelo nenavadne konjicke, povezane z orozojem. Turisti si lahko, recimo, kupijo svojo kravo, v katero potem streljajo.

Kljub vsej lepoti, magicnosti in vzhicenosti nad templji, ki sodijo pod blagovno znamko @Angkor VAt@ sem imela po dveh dneh bolj ali manj vsega dovolj. Potem ko sem videla sem kaksnih 30 templjev, so se mi zaceli zdeti ze vsi enaki. Se najbolj naporne pa so bile prodajalke vsega – od knjig, majic, do kokosovih orehov in kokakole – ki jih po vztrajnosti prekasajo samo se vozniki motorojev v bliznjem vietnamskem Ho Chi Min Cityju (nekdanjem Saigonu).  Le kaj je tem Azijcem, da kar naprej spreminjajo vsa ta lepa stara imena?) Kakorkoli – po dveh dnevih sem imela njihovih raznovrstnih ponudb in prepricevanja, da vsega, kar ponujajo, res ne potrebujem, vec kot dovolj. Tretji dan sem zapustila Siem Reap in se odpravila na 8 urno voznjo v prestolnico Kambodze Phnom Penh.

Drugace pa me je ob Angkor Watu dalec najbolj ocaral Ta Prohm, tempelj, ki so ga se pred kratkim povsem pokrivala dzungelska drevesa. V njem so posneli tudi Tomb Raiderja. Zdaj si bom morala pa nujno se enkrat ogledat ta bedast film!

Ta Prohm me je ocaral tako zelo, da sem se tja vrnila kar dvakrat. Drugi dan sva si sla z Maheshem najprej  v Angkor Wat ob 5 zjutraj (sonce vzide natanko ob 6.35) ogledat cudovit soncni vzhod. Bilo je kot da bi bil Angkor Wat zgrajen samo zaradi sonca – ali pa kot da bi sonce vzhajalo samo zanj!

Potem  sva jo mahnila vsak po svoje. Nasla sva se (in se potem, ker si tisti vecer nisva utegnila zamenjati naslovov, verjetno za vedno izgubila, ceprav je sel naslednje jutro tudi on v Phnom Phen) popoldne, nenapovedano, pri Ta Phromu. On je bral, jaz pa bi tam lahko sedela ure in ure, tedne in tedne, mesece … Sploh pa je tako bolj ali manj pri vseh stvareh v mojem zivljenju. Naokoli bi lahko bilo na tisoce cudovitih templjev, jaz pa bi se za vedno ustavila pri tistem enem.

Naslednje jutro sem se vseeno odpravila naprej.

  • Share/Bookmark

Odklop

Iz BKK se nisem nic oglasala, ker ni bilo prav veliko o cemer bi pisala. Turisticnega geta sem do grla sita. Sem pa na sreco imela dovolj casa, da sem koncno le obhodila (in obvozila) bolj ali manj celo mesto. Ogromno je in brez javnega prevoza se je v njem skoraj nemogoce znajti (kar ne velja nujno za vecino drugih azijskih prestolnic). No, pred dnevi sem prvic v zivljenju videla, da je kje v Aziji policist ustavil motorista, ker je vozil brez celade! Potem sem se spomnila, da mi je o visokih kaznih za ta prekrsek razlagal tip, ki me je z motorjem pred tedni peljal na ambasado, ko sem si urejala vizo za Burmo. Pa sem pozabila. Hm, le zakaj se mi zdi, da je od takrat minilo ze vsaj leto dni?:)

Drugace pa se je pred tremi dnevi iz  Yangona uspel prebiti tudi Ken. Sele vceraj sva se uspela srecati. Ti Japonci (pardon, Okinawci) so neverjetni! Povsod imajo svoje skrite koticke, kjer lahko, ce te @spustijo@  zraven, neznansko uzivas. Oni bolj ali manj na takih potovanjih ves cas uzivajo. No, sama sem   – potem ko sem v minulih dneh v BKK uredila nekaj cisto tehnicnih stvari – potem v ponedeljek v zadnjem trenutku spremenila nacrte. Namesto, da bi danes prisla domov, sem se po zelo zabavni, a dolgi in naporni  voznji od BKK do Siem Rapa (na poti nas je @zajela@ kamboska avtobusna mafija, a o tem raje kdaj drugic, mogoce ze jutri:) torej znasla v Kampuciji.

Na smrt smo utrujeni (od cesa le?:), ampak tako zelo srecna sem, ker sem ostala. Kambodza je na prvi pogled videt prijazna (no, neko dezelo lahko tako naredijo predvsem ljudje), je pa tudi nekaj nevarnosti, ki se jim je pac treba izogniti. Kakorkoli, jutri, ce bo po sreci, @pade@ Angkor Wat. Ze od nekdaj sem si ga zelela videti. Smo si pa pravkar ogledali se dokumentarni film o Polu Potu in sranju, ki ga je ta norec povzrocil tukajsnjim ljudem. Saj sem o tem ze kar veliko vedela – ampak ce spremljas to od doma, se zdijo zadeve cisto drugtacne, veliko bolj oddaljene. LJudje si – podobno kot v bliznjem Vietnamu, kjer so nepredstavljive grozote pocenjali Americani – se vedno niso povsem opomogli. Sicer pa zdaj vem, da moram nujno v muzej vsega tega sranja in gledat polja smrti v Phnom Phen. Ce se ne umirim in bo slo se nekaj dni tako naprej, bo zaradi moje radovednosti ze spet odpadlo morje.:(

No, poskusila se bom potrudit, da bom (verjetno ob tajski, ne ob kamboski) obali prezivela vsaj nekaj zadnjih dni.

Drugace pa postaja Siem REap zaradi stevilnih turistov, ki prihajajo sem zadnja leta, pravi azijski Disneyland. Kot nori gradijo hotel za hotelom, vsi (no, tisti, ki smo jih videli ob poti) imajo stiri ali pet zvezdic … B …, imel si sreco, ker si takrat – najbrz v zadnjem hipu – Kambodzo nasel se turisticno povsem nepokvarjeno!

Vec o vtisih pa jutri, ko bo gotovo veliko za povedati. Zaenkrat pa – ceprav bo pocasi (kljub vsemu) naslednjo nedeljo, 21. decembra ze koncno lepo priti tudi domov, sem neznansko vesela, ker sem ostala in tako podaljsala tale dopust. Zdi se mi, da se sele zdaj zacenjajo prave pocitnice. Novi kraji, dezele, ljudje, prinasajo vedno tudi povsem nove energije. Se ze veselim!

  • Share/Bookmark

Why worry :)

Pa je za nami! Vceraj zjutraj smo kot eni prvih s prvim letalom Air Asie, ki je poletel iz Yangona, pristali v BKK. Ogromno letalisce je bilo cisto prazno, edini smo bili tam. Drugace pa se nisem v Yangonu se nikoli bolj razveselila kaksnega napisa kot tistega, ki smo ga ugledali na letalu Air Asie, ko je njihovo letalo priletelo iz Bangkoka. v Na vseh njihovih letalih namrec z velikimi, rdecimi crkami pise NOW EVERYONE CAN FLY. Kar je v letaliski hali v Yangonu, kjer smo cakali, sprozilo prave salve odresujocega smeha.

V BKK pa, kot da se ne bi zgodilo nic. ob izhodu z letalisca nas je pricakala celotna turisticna delegacija. tajske tradicionalne maske, pa cele vrste kamermanov, fotografov in novinarjev … dobili smo darilca, fotografirali so nas kot zmesani, spoznala sem guvernerko tajske za turizem … skratka, sprejeli so nas prav po kraljevsko – in nam pripovedovali, da je vse v redu, da naj ostanemo v bkk in da ni cisto nic hudega. a se pred dvema dnevoma je bila slika cisto drugacna. tiste, ki so v sredo iz yng leteli na vojasko letalisce v blizini bkk je pricakala delegacija rdecega  kriza. delili so jim vodo in toast. potem so imeli celo piz … se, preden so se prebili do bkk. skratka, mi smo leteli dva dni za njimi, a smo prisli skoraj istocasno.

Tudi karte za nazaj sem uspela potrditi (kar je bila cela in kar zabavna kalvarija). vceraj je na letalisce prislo ogromno ljudi, ki so ze zamudili lete ali pa bi morali letet vceraj, pa niso imeli pojma, kaj bo. tajski kralj (tisti, ki je demonstracijam v bistvu naredil konec) je imel rojstni dan, to pa je za tajce eden najvecjih praznikov. zato so bile vse pisarne (tudi letalskih druzb) vceraj zaprte. danes pa je sobota in jutri nedelja in spet ni mogoce nicesar urejati. ampak, praznik je praznik. koga briga, ce se je tu @zataknilo@ na stotisoce ljudi.

sicer pa tistim, ki so zaradi letalisca ostali v bkk ni cisto nic hudega. tajska vlada jim je za vsak dan, ko niso mogli domov, ponudila prenocisce in hrano v vrednosti 2000 bahtov na dan (kar je ogromno) – in veliko jih je zato zdaj v hotelih s stirimi zvezdicami, ki bi jih drugace videli samo od dalec. tudi joyce in jose, nizozemca, ki sta priletela na vojasko letalisce v sredo, sta sla najprej tja, a se jima je zdelo prevec prazno in dolgocasno, zato sta se vrnila v navaden guest house. mudilo se jima je, ker so ju tu cakali potni listi za indijo. mislila sta jih dvigniti in potem takoj zaprosit za vizo. a v cetrtek sta bila prevec utrujena od poti, v petek pa ambasade niso bile odprte. tako bosta tu ocitno visela se cel teden – oba zatrdno prepricana, da bi bilo veliko boljse viseti v yangonu.

sama pa sem vceraj, ko sem prisla na khao san road, dozivela full hud kulturni sok. najprej se mi je zdelo,da se je ta ulica v casu, ko me ni bilo (torej v treh tednih) zelo spremenila. turistov je se vec, na tajskem se je vmes zacelo pravo poletje. tale turisticni geto tu je svet zase – zdi se kot da se ga nic ne more zares dotakniti. danes sem sla prvic koncno sama obhodit (in obvozit:) to mesto. pravi bkk je nekaj povsem drugega … smesno pa je, da ne na sky trainu in ne v cudovitih parkih, v katerih sem bila, nisem srecala cisto nic turistov. in da ljudje, ki prodajajo na ulici zgolj pet minut od tod, nimajo pojma, kje je khao san – kje sele, da bi bili kdaj tukaj.

potem ko sem kaksno uro hodila po vsej tej veseli, pisani gneci, kar posteno zjokala. ne vem se, ali od srece ali od zalosti – ampak takoj, ko sem videla, kako je, mi je postalo full zal, ker moram ze v torek od tukaj. razmisljala sem celo, da bi poskusila ostati se kaksen teden ali deset dni. ampak kar neposteno bi bilo zdaj, ko so se zadeve uredile – predvsem do kolegov v sluzbi. pa drago bi bilo, ce bi hotela podaljsat datum odhoda (kar je cudno, ampak to je tudi azija). Drugace pa sem se bolj kot kadarkoli zavedla, da v bistvu nimam prav veliko razlogov, da bi se vrnila domov. Razen, ko bo pac treba placat poloznice. Enkrat.

Se vceraj se mi je zdelo je, da sem zaradi cakanja v yng zelo veliko zamudila in da mi bo, ko se vrnem, to zelo manjkalo. zvecer pa, ko smo se pogovarjali z joyce in joosejem in njunimi holandskimi prijatelji, smo se vsi trije zaceli zavedati, da nas je skupna izkusnja burme (in tudi tisto nemocno @cakanje@ v yangonu) na nek nacin za vedno zdruzila. zavedli smo se, da je bila mogoce najgloblja izkusnja burme (ob cudovitih mestih in pokrajini) prav v tem, da tako cudovitih in srcnih ljudi kot smo jih srecali tam (pa ne le domacinov, tudi druge @turste@, s katerimi smo skupaj cakali) nismo srecali se nikoli. njuni prijatelji so nas prosili, naj jim opisemo, kako je bilo, saj tudi sami razmisljajo, da bi sli tja. trudili smo se in trudili … a dejansko jim v resnici nismo mogli opisat nicesar. Sele takrat sem dojela, da v minulih tednih in ob vsem, kar se je dogajalo, nisem izgubila prav nicesar. Nasprotno, ogromno sem pridobila. Danes, ko sem se pocasi navajala na mobilni telefon (v Burmi jih ni), pa na bancne avtomate in na kreditne kartice, sem se spoznala, da se v casu, ko me ni bilo, ni spremenil Khao San Road, temvec sem se (verjetno, ali je res, bom ugotovila sele cez nekaj casa, doma) kvecjemu spremenila jaz. V resnici je bilo to carno potovanje.

eden iz klape, Misha (kaksno nakljucje, da mu je ime tako kot glavnemu junaku knjige Absurdistan!:) je imel vceraj rojstni dan. Nasli smo en dober (kao) irski pub, v katerem je kar dobro v zivo igral eden (menda) najboljskih bangkoskih rock bendov.   Joose, ki s punco potuje ze 11 mesecev, je rekel, da je ze cisto pozabil, kako zgleda pub, tako dolgo ze ni bil v nobenem. Bili smo do dveh zjutraj (no, sama sem sla prej, ker sem prejsnjo, zadnjo noc v YNG spala le dve uri), oni so ostali do sestih in sli spat po zajtrku). Sli smo v prve vrste, peli smo in celo plesali … Bilo nas je osem in res zelo fajn je bilo. Le kdo od nas treh se je vsake toliko nemo zazrl nekam tja, v prazno.

  • Share/Bookmark